Mira Furlan je besedo »oprosti« slišala premalokrat

Goran Gajić je srbski režiser in soprog predlanskim preminule hrvaške igralke Mire Furlan. Ne daje intervjujev, je bilo rečeno še pred nocojšnjim literarnim večerom v knjigarni Konzorcij. V Ljubljano je prišel na pogovor o njeni knjigi Imej me rajši od vsega na svetu, ki jo je posthumno lani izdala zagrebška založba Fraktura. Na ozemlju nekdanje Jugoslavije jo številni berejo v hrvaščini, srbščini in od junija letos tudi v slovenščini (prevod Tanja Bulajić). Založba Mladinska knjiga že pripravlja ponatis. 

Mira Furlan je bila v osemdesetih letih ena največjih zvezd jugoslovanskega filma (Velo misto, Kiklop, Lepota pregrehe, Oče na službeni poti ...) pa tudi odrskih desk širom po nekdanji državi. Imej me rajši od vsega na svetu je avtobiografija, je knjiga spominov, ki govori o življenju v državi, ki se je spremenila v pepel, o idejah bratstva in enotnosti, ki so jih čez noč zamenjali vojna, sovraštvo, barikade in grafiti »Srbe na vrbe«, in je knjiga o igranju, igralstvu in ljubezni, družini in materinstvu, pa spet in spet knjiga o pripadnosti, tujstvu, identiteti. V ozadju je ves čas spomin na ključne trenutke razpada Jugoslavije, ko je zaradi svojih stališč in angažmajev postala tarča medijske gonje na Hrvaškem in v matičnem gledališču, Hrvaškem narodnem ­gledališču, izgubila službo. V kaotičnih razmerah in že v zlovešči slutnji vojne sta z Gajićem novembra 1991 sedla na letalo in se preselila v ZDA.

Avtentični Mirin glas

700 strani (knjiga je posvečena sinu, da bi razumel »že zdavnaj izginuli svet«) je napisala sama, zadnji stavek je po njeni smrti (umrla je po okužbi z virusom Zahodnega Nila) dodal Goran Gajić. In kot je povedal nocoj, za vsako besedo in mislijo stoji avtentični glas Mire Furlan. »Vse je točno in iskreno, in vse se je zgodilo.« 

Voditeljica večera Samira Kentrić ga je spraševala o marsičem v knjigi in tudi zunaj nje. Denimo o ideji jugoslovanstva, ki sta jo živela, in se nato, ko je umrla skupaj z državo, izselila. »Za naju je bilo vprašanje, kako lahko živiva skupaj, a pri tem sva doživljala stalne prepreke, nastala je atmosfera, ki je preprosto omogočila vojno. Nisva branila pozicij, nisva bila del nomenklature, preprosto sva branila idejo o svojem življenju. Preselila sva se v ZDA, ki je tudi unija, vi ste v Evropski uniji, dogodki v Jugoslaviji, kot piše Mira v knjigi, so bili napoved, kaj se bo zgodilo v svetu,« je povedal Gajić.

Kako močno sta živela idejo jugoslovanstva, pove tudi resnična anekdota. Ko sta po dolgih letih prek Zagreba letela v Sarajevo, sta na letališču čakala na t. i. notranjih letih. A po njegovem je ideja kulturnega prostora vendarle preživela. Tudi v Združenih državah Amerike sta ostala aktivna državljana, informirana volivca, ki sta v 11. septembru 2001 opazila nekakšen prelom v družbi, z izvolitvijo Trumpa pa tudi, da se stvari morajo spremeniti, in marsikaj ju je spomnilo na Balkan. Mira Furlan se je prav tako pridružila gibanju MeToo in hodila na proteste.

Gajić je govoril tudi o njuni skupni predstavi Antigona v Los Angelesu, ki jo je odigrala z neverjetno energijo in kot vulkan nosila predstavo, o uspehu z znanstvenofantastično serijo Babilon 5, kjer se je predala svoji novi ZF-družini in ji z veseljem pripadala. Navsezadnje ji je omogočila tudi dostojno življenje, pa tudi številne zveste oboževalce.

Furlanova, ki je izhajala iz družine intelektualcev, kjer so potekale živahne debate, je sicer napisala tudi več nerealiziranih scenarijev, z možem sta imela v delu dramski tekst, sama pa še več načrtov s pisanjem. »Njena prezgodnja smrt je velika škoda, a zdaj ste bralci v varnih rokah njene besede,« je dejal Gajić in poudaril, da on živi v Los Angelesu, a da na območje nekdanje skupne države prihaja pogosto. Na vprašanje, ali se jima je kdo od nekdanjih kolegov, znancev opravičil za pretekla dejanja, pa je povedal, da je Mira rada imela besedo »oprosti«, a da jo je slišala premalokrat.