Londonska dvojica: vključevalnost in raznolikost

Pogovor, domenjen štiri tedne vnaprej, večkrat preložen, s petnajstih minut skrajšan na pet in na koncu izveden v šestih in pol, se je zgodil v pop-up izpostavi enega od londonskih zbirališč pomembnežev iz sveta gledališča The Club at the Ivy. Postavili so ga v kot častitljive viktorijanske jeklene in steklene konstrukcije, ki ji pravijo razstavišče Olympia. Gospa Jacks Thomas govori hitro.

Jacks Thomas se je po diplomi iz francoske književnosti najprej zaposlila na BBC, potem je v različnih vlogah sodelovala z založbami Blackie, Victor Gollancz, Simon & Schuster in HarperCollins, vodila je odnose z javnostjo britanskega oddelka Reader's Digesta, sodelovala pri ponovnem začetku izhajanja revije v ZDA, pred imenovanjem za direktorico londonskega knjižnega sejma leta 2013 je osem let vodila agencijo Midas Public Relations, vmes je našla čas za ustanovitev literarnega festivala Chiswick.
 

Gospa Thomas, hvala za obljubljenih pet minut. Za vas imam pet vprašanj.

Izvolite, vprašajte karkoli, samo o brexitu ne!
 

Žal, ravno to je moje prvo vprašanje. Prebral sem, da obstaja niz tako imenovanih mini dogovorov, ki zajemajo druga področja, dobavo medicinskih pripomočkov, letalski promet, izpolnjevanje finančnih pogodb in podobno. Kako pa stojijo stvari na založniško-knjigotrški fronti?

Tisto prej je bila šala, seveda moram govoriti tudi o brexitu. Kratek odgovor na vaše vprašanje bi bil: veliko, veliko se dogaja. Naj razložim: britanska založniška industrija je izredno organiziran pogon, premore zelo dejavna poslovna združenja, tu so zveza založnikov, cehovsko združenje neodvisnih založnikov, zveza knjigotržcev, vse tri zelo agilne organizacije, ta hip se podrobno pripravljajo na najrazličnejše scenarije.

Seveda sodelujemo v razpravah o spremenjeni direktivi o avtorskih pravicah, kar tudi pomaga odvrniti senco negotovosti ob pogledovanju v prihodnost. Negotovost je namreč slaba za posel, tako za založniški kot za tisti posel, ki ga opravlja vlada. Mislim, da smo pripravljeni na vse.
 

Kakšne spremembe je londonski knjižni sejem doživel, odkar ste leta 2013 od Alistaira Burtenshawa prevzeli vodenje?

Največja in najbolj opazna je bila selitev, zapustili smo dom na razstavišču Earl's Court in se znova vrnili v objem razstavišča Olympia. Tu imamo zdaj, vsaj tako si mislim, prijazen pristan za vse. Na tako imenovanem sedežu avtorjev, Author HQ, je prostor tudi za pisatelje, ki si želijo informacij o vstopu v svet založništva, namenjeni so jim posebej prikrojeni seminarji, lahko se zapletejo v pogovor z literarnimi zastopniki, izvejo, kakšna pot jih čaka, če se odločijo za klasično izdajo, in kaj lahko pričakujejo, če se nameravajo lotiti samozaložniškega projekta, izvejo tudi za še druge načine vstopa na prizorišče.

A to je le eden od segmentov sejma, na katere smo pozorni. Sejem je ogledalo našega založništva, založništvo pa ogledalo družbe. Pogled od daleč še pokaže, da se londonski sejem vse bolj posveča mednarodnemu prizorišču, temu, da smo navzoči na drugih sejmih, namenjamo veliko truda, nič manj temu, da v London privabimo kar se da veliko tujih založnikov. Naša mantra v tem pogledu vsebuje le dve besedi: vključevalnost, raznolikost. Ta dvojica ima tako ali tako velik pomen v britanskem življenju.
 

V lanskih založniških debatah, ki so zadevale brexit, se je precejkrat omenjalo predvidevanje, celo nevarnost, da se bo po morebitnem britanskem izstopu začel tudi velik boj za evropski literarni trg, ki je največji izvozni trg britanskega založništva. Gre seveda za vprašanje ekskluzivnih pravic za prodajo angleških naslovov. Nekateri Američani bi si jih – če Velika Britanija ne bo več članica skupnega evropskega trga – z veseljem vzeli.

Zanimivo, to vprašanje so mi zadnje čase velikokrat postavili. Tistemu, ki me to sprašuje, zmeraj odvrnem, ali so mu Američani naročili, naj me to vpraša. To je moj odgovor na vaše vprašanje.
 

Kaj pa morebitno tekmovanje londonskega sejma s frankfurtskim?

Ne, s Frankfurtom nikakor ne tekmujemo, domnevam, da se vsem zdi povsem primerno, da imamo dva velika sejma, na katerih se trguje s pravicami, še prav lepo sta se razporedila, eden je jeseni, drugi na pomlad. Poglejte v dvorano, več kot očitno je, da spomladanskega res potrebujejo, jeseni pa boste na frankfurtskem sejmišču videli, da ne morejo niti brez jesenskega.

To sta dogodka, na katerih se pojavijo vsi, tako veliki igralci kot vsi drugi, nišni. Navsezadnje je založništvo že po definiciji mednarodno usmerjen posel, v Veliki Britaniji tudi nespregledljivo velik posel, segment znotraj kreativne industrije, ki kaže najodličnejše kazalnike rasti. Saj veste, trg knjig v angleškem jeziku je ogromen, mi pa smo nekakšna vstopna točka nanj, tako kot je frankfurtski sejem pravi kraj za vstop na evropski kontinentalni knjižni trg. Oba sejma prav lepo sodelujeta in pri najboljši volji ne najdem v tem niti kančka tekmovalnosti.
 

Kako bi s kar najmanj besedami opisali Evropo?

Evropo dojemam kot tisto, čemur Združeno kraljestvo pripada. Duhovno in čustveno in kulturno se počutim Evropejko, evropskost je zame neznansko pomembna, Evropo imam rada in rada sem del Evrope.