Ljubezen do strastnih pisateljev

»V moških letih je vse težje, vse zveni bolj lažnivo nekam kovinsko kakor žvenket udarjajočega bronastega orožja vrača nas k nam samim in nam ne pusti nobenega izhoda …« Tako se začne roman Cona francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, ki ga je v slovenščino prevedla letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Suzana Koncut.

To je dolg monolog oziroma divji tok misli in spominov tajnega agenta Francisa Servaina Mirkovića, ki z vlakom potuje iz Milana v Rim in ima s seboj kovček, v katerem so dokumenti, ki pričajo o vojnih zločinih. 517 kilometrov, 517 strani.
Roman, ki je sestavljen le iz enega samega stavka (a le na videz) in z vejicami, ki so postavljene tako, da lovijo ritem vlaka, potovanja. Velikanski izziv za prevajalko in po njenem dovršenem delu velika poslastica za bralca.

Avtorska ustvarjalnost

»Prevodi Suzane Koncut so jezikovna intervencija najvišjega ustvarjalnega zamaha, saj se loteva ne le najzahtevnejših, temveč praviloma tudi izredno obsežnih tekstov.« Je v obrazložitvi za nagrado zapisal Primož Vitez. »Enako občutljiva je za estetske razsežnosti izbranih besedil kot za njihove miselne razsežnosti. Suzana Koncut s prepoznavnim metodičnim pristopom v prevajalskem delu na vseh besedilnih področjih dosega polnost avtorske ustvarjalnosti.«

Seznam del, ki jih je prevedla, je obsežen in zajema kar 69 knjig, zahtevnih besedil s področja sodobne in klasične francoske literature, humanističnih ved in filozofije ter 25 dramskih del. Drugi spol Simone de Beuvoir, Izvori Amina Maaloufa, Naj bo konec lep Mohameda El Khatiba, Kompas in Cona Mathiasa Énarda, Sedma funkcija jezika Laurenta Bineta, Skrivnostne solidarnosti in Sovraštvo do glasbe Pascala Quignarda, Rdeče in črno Stendhala, Gospa Bovary Gustava Flauberta, Kritika črnskega uma Achilla Mbembeja, Zapiranje ljubezni Pascala Ramberta, Bella figura in Art Yasmine Reza, je le nekaj naslovov del iz tega obsežnega opusa.

Dobili sva se hladnega vetrovnega dne v Čolnarni v Tivoliju, kamor je prišla z majhnim in prijaznim psom Otom. Kako se je lotila Cone? Kako prevajalec pade v tako nenavaden roman? Predstavljam si, da se mora povsem potopiti v literarni svet, ki ga prevaja, saj poskuša ujeti miselni tok pisatelja in njegov slog. »Že prej sem prevajala Énardov roman Kompas (za prevod je prejela Nodierovo nagrado), ki je bil med slovenskimi bralci zelo dobro sprejet. Na prevod Cone se nisem vnaprej pripravljala, raje raziskujem in kaj dodatnega preberem med delom. Ko sem roman prvič prebrala, se mi je zdel zapleten, a sem že vedela, kako pisatelj razmišlja, in okvirno sem poznala njegove reference. Énard ima toliko znanja, pravi erudit je, a je tudi zelo čuten v načinu obdelave neke teme, kako jo razpelje in potem izpelje. Je strasten pisatelj in prav zato mi je zelo ljub.«
Študirala je primerjalno književnost in francoščino ter končala podiplomski študij na Université Paris VIII. V devetdesetih letih, ko je bila Ljubljana epicenter sodobnega gledališča in plesa, je bila plesalka. Ustvarjala je lastne predstave in sodelovala z različnimi koreografi in plesnimi pedagogi. Ji te odrske izkušnje pomagajo oziroma koristijo pri prevajanju? »Seveda. Zdi se mi, da, če imaš še neko drugo izkušnjo umetniškega ustvarjanja, lažje razumeš drugo delo in približevanje nekemu umetniškemu učinku. Mislim, da lažje vstopim v roman, ker tudi iz plesa poznam to, kako obdelovati materijo, kako jo preobračati, jo opazovati z različnih zornih kotov. Poznam tudi občutek, kako je, če ti ne gre in se potem trudiš, da bi bila čim bolj precizna in bližje bistvu.«



Predstavljam si, da je prevajanje samotno opravilo, tako kot pisanje. Človek sam za računalnikom. Dela ves dan, tudi ob koncih tedna in na počitnicah. Morda je banalno vprašanje, a sprašujem se, kako ohranja fizično formo. Spomnim se, da so nekoč enega od najbolj plodovitih prevajalcev Janka Modra, ki je dočakal 92 let, vprašali, kako vzdržuje kondicijo. Rekel je, zjutraj se sklonim, da si obujem copate. »A se je moral skloniti?« je v smehu pripomnila Suzana Koncut. »Glede na to, da ure in ure presedim, je zame gibanje nujno. Delam jogo, veliko hodim, kolesarim in tečem s psom, kadar se le da, plavam.«
Vsako leto ali dve obišče Mednarodno središče leposlovnih prevajalcev v Arlesu. Bere in študira v tamkajšnji knjižnici.

Najljubši

Strinja se z mano, da se je v Sloveniji vzpostavil krog odličnih prevajalcev. »Tudi mlajša generacija prevajalcev iz francoščine je zelo predana. Imajo svojo estetsko usmeritev in ne prevajajo kar vsega.« Vedno me navdušuje dejstvo, kako ste prevajalci načitani, pravim. Poznate vse najnovejše knjižne izdaje. »Zakaj pa bi človek drugače prevajal literaturo, če ne bi bil tudi v tem smislu radoveden. Če nimaš ljubezni do literature in strasti do literarnega ustvarjanja, tega ne moreš delati.«
Kaj prevaja zdaj? »Andrej Blatnik mi je ponudil v prevod potopis Michela Butorja, novoromanovca, ki se je pozneje preusmeril v eksperimentalne forme, pisal je likovno poezijo, raziskoval sanje, nekje vmes je napisal cikel knjig Duh kraja. V prvem delu opisuje vtise iz različnih mediteranskih mest. Prav on je bil eden izmed Énardovih velikih vzornikov. Tudi v Duhu kraja so stavki, ki se nadaljujejo čez nekaj strani, brez pik in z redkimi vejicami.«



Prevaja tudi drame. Tu gre znova za drugačen pristop. Tekst, ki se govori. »Vedno, ko prevajam drame, me zanima, kako bo režiser potem ta tekst uprizoril. Kadar le morem, grem na prvo vajo in sem v stiku z igralci, če se še kje pojavijo kakšne zadrege z besedami ali stavki.«

Med pisatelji, ki jih ima res rada, sta Georges Perec in francoski pisatelj ruskih korenin Antoine Volodine ̶ žal ji je, da sta šli njegovi knjigi Nižji angeli in Pisatelji skoraj neopaženi mimo. Od pisateljic je tu Marie NDiaye. Prevedla je njen roman Tri močne ženske in dramo Hilda.

Obstaja knjiga, ki bi jo res hotela prevesti? »Vedno sem hotela prevesti Salammbô, zgodovinski roman Gustava Flauberta.« Za prevod njegove Gospe Bovary je dobila Sovretovo nagrado. »To je kompleksno delo z množico detajlov. Eksplozija pisateljeve ustvarjalne energije, roman Gospa Bovary je zelo izčiščen, tukaj pa si je dal duška. Ko ga čitaš, se ti zdi, da si se znašel v orientalski pravljici, zelo slikovit je in kar malo nabuhel.«