V nadaljevanju preberite:

Glive so, kot ugotavlja avtor knjige, še vedno eno najbolj skrivnostnih bitij na planetu. Znanstveniki poznajo manj kot sedem odstotkov vrst, vse druge ostajajo neznanka. Nenavadno je že to, da niso niti rastline niti živali in da so ves čas okoli nas, ne le ko smo v gozdu – v vsakem vdihu, ki ga naredimo, je najmanj deset trosov gliv.

Knjiga me je včasih spomnila na uspešnico nemškega gozdarja Petra Wohllebna Skrivno življenje dreves, v kateri je gozd opisan čisto drugače, kot so nam ga opisovali v šoli – to ni le prostor večnega boja in tekmovanja dreves za hrano in svetlobo, ampak živ organizem, v katerem je veliko sodelovanja. Glavni povezovalec gozda so prav glive, ki pod zemljo napletejo bele votle nitke, ki se raztezajo več sto kilometrov naokoli, te se prilepijo na korenine dreves ter jim dodajajo minerale in druge snovi, drevesa pa jim v zameno ponujajo fruktozo oziroma sladkor. Glive iz drevesnih korenin srkajo tudi težke kovine, kar ni preveč dobra novica za gobarje.