Kot vihar, ki očisti zrak

V nadaljevanju preberite: 

Knjiga Pet fragmentov, ki je prvič izšla leta 1981 pri Cankarjevi založbi, pravzaprav vsebuje (le) dva fragmenta in kot večina Kovačičeve proze sledi ključnim korakom avtorjevega življenja, a nikakor linearno. Pisateljevo službovanje v Pionirskem domu marca 1969, študija vsakdanjega življenja v slovenskem socializmu, se v drugem fragmentu, ki zamejuje leti 1970 in 1972, prevesi v prav tako fragmentirano, nedokončano, odprto pripoved – k tej odprtosti pripomore tudi pogosta raba tropičij – o treh (zlasti erotičnih) razmerjih z ženskami (M., C. in D.), ki jo prekinjajo retrospektivni in sanjski vložki ter aforistični uvidi. 

Ob tem se v fragmentih, vpetih v ljubljansko krajino, ne prepletajo le različne časovne ravni, obstoječe in neobstoječe, budnost in sen, temveč tudi pripovedne perspektive. V postopku, tako značilnem za Kovačičevo prozo, se prvoosebna in tretjeosebna perspektiva izmenjujeta, jaz prehaja v on in celo v ti, pogled vase je pogled v bližnjega, v drugega (in obratno).