»Ko pripovedujemo, si izmišljujemo in vendar hkrati govorimo o sebi«

Knjige požira, odkar zna brati, kar ne preseneča, saj so v njeni družini nekaj osnovnega in je od malega obkrožena z njimi. A pisati, vsaj ustvarjati romane, je začela dokaj pozno, pri več kot štiridesetih letih oziroma po tem, ko je v romaneskno pisavo prestopila iz poezije. Gaëlle Jo­sse je zanimiv pisateljski glas v Franciji. Formirala se je kot pravnica, novinarka in klinična psihologinja, zadnje desetletje pa boža bralce s svojimi skrbno izpisanimi poetičnimi romani. Za Delo pravi, da je potrebovala nekoliko več časa, preden si jih je dovolila začeti ustvarjati.

Zgodbe, ki jih piše, so raznovrstne, z njimi sega v različna časovna obdobja, v naš čas ali že v zdavnaj minula stoletja, in z njimi potuje tudi v mnogotere kraje, naj bo po Franciji ali v kakšen drug konec sveta. Pred kratkim mi je nežno pripovedovala v pariškem lokalu nedaleč od Trga republike, da jo zanimajo ljudje, radovedna je, kaj je v njih, kaj govorijo in kaj nosijo v srcu, katera občutja jih poganjajo. »V sentimentih je nekaj univerzalnega in za vse čase«, zato jo privlačijo široke dimenzije intimnega in nič manj vprašanja socialnih kodov in njihovih kršitev, »čeprav moj pogled nikakor ni sociološki, le zgodbe postavljam v posebne družbene kontekste«.
 

​Prestop v fascinantni svet

Prestopiti iz poezije v fikcijo je pri Gaëlle Josse pomenilo začeti porajati junake in zgodbe, česar v poeziji nekako ni. Prelomno je bilo odkritje slike nizozemskega slikarja Emanuela de Witta iz 17. stoletja, na kateri je »upodobljena ženska za klavirjem v velikem holandskem interierju«. Potem ko je odprla vrata njene domišljije, so se brž sprožila mnoga vprašanja: »Zakaj je naslikana od zadaj, zakaj ne kaže obraza? Zdelo se mi je, da mora obstajati pomemben razlog.« Tako se je začelo. Leta 2011 je napisala knjižico o življenju ženske za klavirjem, o njenih dramah in skrivnostih, zapisanih v dnevniku ..., podpisala se je pod svoj prvi roman Les Heures silencieuses. Z njim je odločno opozorila na svoj talent, kajti bralstvo jo je takoj vzljubilo.


 

Fascinantni svet​

Gaëlle Josse pravi, da se literarno posebno rada obrača k Srednji Evropi in jo pritegujejo »majhne države z močno zgodovino«, niti Slovenija ji ni neznanka. »V Trstu je osupljivo opazovati, kako so iz vojne v vojno, iz sporazuma v sporazum premikali mejo in tako spreminjali nacionalnosti ljudi ...; o teh fascinantnih mikrokozmosih in obmejnih območjih je veliko pisal Claudio Magris.« Pisateljica pozna Trst, zanjo je »literarno mesto v zelo avstroogrski Italiji, samo lučaj stran je že Slovenija, blizu so lipicanci« ...
​
Književno jo vznemirja prav tako Rusija, ki jo je s Francijo povezala v svojem tretjem romanu, polnem presenečenj in suspenzov, Noces de neige, v katerem paralelno »pripovedujem o mladih ženskah, ki si poskušata napisati življenje in najti ljubezen«. Da, v ospredju je ljubezen, a ne le kot močno čustvo, strast, ampak bolj kot pomanjkanje. Junakinji, ki živita v različnih dobah – prva zgodba sega v leto 1881, druga pa v 2012., obe dami pa sedita na vlaku iz Francije v Rusijo oziroma obratno –, sta v svojem življenju prikrajšani za materinsko ljubezen. »Po mamini ljubezni, ki je ne more nadomestiti in zapolniti nič, pa vedno hrepenimo«, kakor o boljšem življenju sanjarijo priseljenci, katerih usod na čisto drugem koncu sveta se je avtorica dotaknila v romanu v Le Dernier Gardien d'Ellis Island. Roman o zadnjem čuvaju Ellis Islanda, simbola ameriške imigracije, »prostora upanja in brezupa, kjer je bilo treba izgubiti staro identiteto, nekaj sebe, da bi lahko postali nekaj, drugega, novega«, je pisala, »ko smo lahko spremljali dramo na Lampedusi. Presunilo me je, kako se vse spreminja in vendar ne spremeni nič. Moški in ženske se še naprej vkrcavajo na čolne z otroki v naročju, ne da bi vedeli, kaj jih čaka, zato ker bežijo pred revščino ali preganjanjem. Danes je še celo huje, kajti v ZDA so v dvajsetih ali tridesetih letih preteklega stoletja potrebovali ljudi, delovno silo, potrebovali so možgane, roke in mišice, država se je gradila z njimi in zaradi njih. Danes pa v Evropi nihče ne potrebuje prišlekov.« Oditi je strašna odločitev.
 

Med fikcijo in avtobiografijo

Romanov Gaëlle Josse seveda ni mogoče označevati za avtobiografske, »čeprav nobena zgodba ni samo izmišljena. Ko pripovedujemo, si resda izmišljujemo, a vendar hkrati govorimo o sebi: prav ta mešanica, preplet domišljijskega in intimnega – vsega, o čemer premišljujemo, kar nas preganja in poganja –, je tisto, kar daje besedilu neko vibracijo in zaradi česar deluje iskreno. V mojih knjigah je na vsaki strani kaj osebnega, vsaj nekaj, kar pripada meni, čeprav govorim o moškem, ki je živel pred več stoletji. /.../ Pisatelj je prva materija, potem postane materija tudi knjiga in nič drugače ni z bralcem.« Na koncu se vse tri materije združijo v celoto – in knjiga zadiha, zaživi po svoje. Njeni romani živijo lepo, saj jih ima bralstvo rado, do njih so nadvse pozorni knjigarnarji in jih nagrajuje tudi literarna stroka: sprejela je vrsto nagrad; knjiga Les Heures silencieuses, denimo, je obvezno čtivo v gimnazijah; zadnji roman Une longue impatience, ki je izšel januarja in je zgodba o mami, ki čaka na sinovo vrnitev, so prodali že približno 25.000 izvodov.



Avtorica gotovo priteguje tudi zaradi jezika, nad katerim je na splošno fascinirana in ga skrbno neguje. »Jezik je kot ocean nepreštevnih odtenkov in možnosti, da nekaj povemo. Žalosti me, koliko je danes jezikovnega siromašenja, kako skromna in izpraznjena je govorica, ki jo uporabljamo v časopisih in vsakdanjem življenju. Pa imamo toliko sredstev, da bi kaj povedali drugače, da bi z mislijo segli čim dlje, kar je mogoče, da bi najbolje, kar se da, izrazili občutja ... Škoda je početi vse to s komaj petdesetimi besedami.« Pisateljica se podobno navdušuje nad tujimi jeziki, zanima jo, kako v okoljih, ki niso njeno domače, izrazijo to ali ono, kakšni so tamkajšnji domišljijski svet, kultura, geografija, družbeni ustroj ... »Jezik je nekaj najbolj dragocenega, kar smo. Tega ne smemo izgubiti.« In kako potem ne bi bila vzhičena nad prevajanjem in je ne bi radostilo, da njene knjige presajajo v številne tuje jezike, čeprav v slovenščini je še ni mogoče brati.
 

Potovanje literature

Literatura pač mora potovati, se dotikati drugih, jih tudi prevzeti … »Pred kratkim sem bila v Zagrebu, saj je v hrvaščini izšel Le Dernier Gardien d'Ellis Island.« Roman, za katerega je prejela nagrado Evropske unije, lahko berejo v številnih jezikih, tudi v tistih okrog nas: ob hrvaščini še v srbščini, bolgarščini, italijanščini, makedonščini, pa, seveda, v angleščini in španščini, tudi v nizozemščini. Podobno lepo se godi še drugim njenim romanom: Noces de neige je preveden v nemščino, Les Heures silencieuses v turščino in italijanščino, Une longue impatience bodo, med drugim, prevedli v švedščino. Zdi se ji tudi krasno, ko jo za kakšen intervju pokličejo iz Italije in da je o književnosti lahko nastopila pred študenti v Moskvi in Kazanu. »Takšne izkušnje so zame neprecenljive,« privilegij so in hkrati kazalnik, da je zanimanja za književnost ogromno. Sploh v Franciji je še naprej tako. »A zelo bogato in dinamično literarno življenje ni le v Parizu, ampak tudi v majhnih mestih po podeželju, koder se literarnih dogodkov vselej udeleži veliko ljudi. »Bralstvo je pozorno, radovedno in literarno žejno, zanima ga pisateljski pogled, kako o življenju razmišljajo avtorji … Najbrž zato, ker je »politični diskurz vse manj verodostojen. Politiki, ki so pogosto povsem odrezani od realnosti, ne morejo osrečevati ljudi, niti ne prinašajo več rešitev. Čisti filozofski diskurz je prav tako zahteven, velikokrat hermetičen, zato priteguje redke. Povrhu se tudi religiozni diskurz zdi vse manj splošen recept … Toda ljudje občutijo željo in potrebo, da bi se pogovarjali o svojem življenju. Knjiga ima to moč, da odpira debate in omogoča izmenjavo pogledov, tudi zelo intimnih in iskrenih. Vedno znova se navdušim, ko mi kdo reče, da se je prepoznal v tem ali onem mojem romanu.« Lepo je, da je s svojo pisavo lahko v srčiki kakšnega življenja.


 

​Brez pisateljske discipline

Gaëlle Josse, ki ne piše debelih romanov in izda novega približno na dve leti, bi lahko živela od svojega romanesknega pisanja, a je ohranila službo, saj je rada vpeta v širšo družbo in v stiku z ljudmi. »Nimam pisateljske discipline, kakršno poznajo nekateri avtorji«, ampak piše, ko začuti, da lahko resnično kaj pove, ko jo nekaj vzdrami, pretrese. »Nič ni programirano, kakor ni za roman nikoli dovolj že ideja, ampak mora zamisel skozi temeljito notranje sito, emocionalno in intimno, potreben je sprožilec.« Kdaj se bo sprožilo, ne more vedeti.

A še preden začne vidno nastajati literatura, opravi ogromno nevidnega dela: in to je v resnici najpomembnejši del, saj je mentalno ustvarjanje. Zavrti se notranji film, »a ne prehitro, kajti hitrost zapira in blokira, zato raje počakam, da se zgodba res postavi na svoje mesto«. Potem jo zapiše od začetka do konca – ponavadi jo dokonča v kakšnem mesecu, dveh ali treh –, nato nastopi faza skrbnega ukvarjanja z jezikom: kako kaj čim bolje in čim lepše upovedati. Piše po posluhu, vedno znova in spet prisluhne besedam, stavkom ..., potem pa popravlja in popravlja, premika pike in vejice, popravlja. »Ko preberem vse že 30- ali 40-ič, napoči končno trenutek, ko ni več treba popraviti ničesar.« Takrat se zave, da je prispela čisto na konec, prepričana, da je naredila, kar je želela narediti. »Ni genialno, je pa to, kar sem si zamislila.« Potem gre knjiga svojo pot ...
»Vsakdo piše, kar hoče. Vedno se pokaže, da obstajajo dobre knjige in druge.«