Ki mu nič ni bilo podarjeno, ampak je vse ustvaril sam

»Če bi bilo življenje neskončno, bi Ivan Cankar danes praznoval 142 let. Tako pa se ga spominjamo mi, in sicer v letu, ko obhajamo tudi 100. obletnico konca njegovega kratkega, a veličastnega življenja.« Tako je generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski včeraj nagovorila zbrane pred Tihčevim Cankarjevim spomenikom na ploščadi Trga republike.

Nagovor je bil potreben kot uvod v mali festival, ki so ga v CD naslovili Cankar o Cankarju, dogodek, ki ga je uvedel in sklenil APZ Tone Tomšič s pesmima Očenaš hlapca Jerneja Karola Pahorja in Knez Marko Katarine Pustinek Rakar, pa Poklon umetniku.

Dramski igralec Marko Mandić je nastopil z monološkim odlomkom iz Cankarjeve drame Hlapci, Uršula Cetinski pa je v nagovoru opozorila, da je bil Ivan Cankar »poseben človek. Umetnik pronicljive misli, s katero je globoko zarezal v tkivo slovenske družbe, podrezal tudi v njene gnojne rane in nečednosti, potem pa vse skupaj ubesedil z vzvišeno, samo zanj značilno visoko stilizirano pisavo.«

Vodja Cankarjevega doma je navedla odlomek iz Cankarjevega pisma Anici Lušinovi: »Ti si se nasmehljala in jaz sem izgubil vso pamet; če si me pogledala s svojimi prelepimi očmi, ni bilo na meni nič več niti sledu duhovitosti in beseda mi je zastala. In vendar sem bil najsrečnejši človek na svetu in zdelo se mi je, da leži pred mano prihodnost svetla in krasna, posuta z rožami in diamanti.«

O imenitni prihodnosti, je nadaljevala Uršula Cetinski, je Cankar lahko premišljal le v domišljiji, »sicer pa je bilo njegovo življenje zaradi skromnih socialnih okoliščin, se pravi zaradi revščine, v kateri je živela njegova družina, zagotovo že od samega začetka izčrpavajoč boj za obstanek, ki je bil naposled tudi glavni razlog za njegov prezgodnji sloves.

Pisatelj z zvezdniškim statusom

Z zornega kota urejenih, racionalnih in pridobitniških meščanov je bilo Cankarjevo življenje videti bohemsko. Nedokončan študij; številne obljube različnim nevestam, pa z nobeno pred oltar; kolovratenje med honorarji za objave in obdobji revščine, ko je bil odvisen tudi od različnih dobrotnikov; pogoste selitve in beganje iz kraja v kraj ali z enega na drug naslov; javni pritiski in blatenje od nasprotnikov ter skorajda, danes bi temu rekli, zvezdniški status za oboževalce; ne le literarni, temveč tudi politični angažma, ki se je nekajkrat končal z ječo.«

Zdaj, ob obletnici, v Cankarjevem življenju in opusu iščemo drugačne poudarke, je dodala Uršula Cetinski, predvsem pa je opozorila, da Cankar zbuja spoštovanje: »Pa ne le zato, ker je velik pisatelj in dramatik. Spoštovanje, ker je bil človek, ki mu nič ni bilo podarjeno, ampak je vse ustvaril sam. Spoštovanje kot človek, ki je ostal zvest sebi, svojim načelom in prepričanjem, čeprav je za to plačal visoko ceno. To je žlahtna lastnost, ki je občudovanja vredna, saj je pri ljudeh tako zelo redka. Še posebno dandanes, v dobi prevrtljivosti, zlaganosti in konformizma.«

Festival je v sredo začelo predavanje Petra Kolška z naslovom Cankar in ženske, v katerem je nekdanji urednik kulturne redakcije Dela in Književnih listov ugotavljal, da je bilo pisateljevo razmerje do žensk v prvih petnajstih letih odraslega življenja razmeroma živahno in zapleteno, zadnjih osem let življenja pa živahno veliko manj, zapleteno pa bolj.

V programu CD je danes v okviru festivala koncertna uprizoritev dela z naslovom Iz lepih časov (1898–1907), ki temelji na dramatizaciji Cankarejvih pisem Anici Lušinovi. Izbor, dramatizacijo in režijo podpisuje Ivo Svetina, prvič pa je bilo delo postavljeno na oder 16. junija 1976 v okviru programa gledališča Pekarna. Takrat je režiral Boštjan Vrhovec, scenografijo in kostumografijo je priskrbela Dubravka Sambolec, tokrat nastopajo Daša Doberšek, Jana Zupančič, Uroš Fuerst in Jernej Gašperin.

Bolj literatura kot glasba zaljubljenega srca

Intrigantnost Cankarjevih pisem je v tem, da se tudi v njih razkriva kot izvrsten, rahločuten pisatelj, saj so v prvi vrsti literarni izdelki. Še več: vrsta aluzij, celo dobesednih stavkov, je iz del, s katerimi se je ob dopisovanju ukvarjal, so v napovedi zapisali v CD.

Ivo Svetina je za Delo včeraj povedal, da so bili ob stoletnici Cankarjevega rojstva, ko so v gledališču Pekarna uprizorili Iz lepih časov, »tako imenovano svinčeni časi, zato se je tedanja oblast zelo potrudila, da je bila poudarjena Cankarjeva družbena angažiranost, da je stal sredi arene življenja. A je spregledala, da se Cankarjeva neusmiljena kritika slovenskih patologij tiče tudi nje.«

»Danes,« dodaja Svetina, »živimo v t. i. demokraciji, ki še v večji meri proizvaja vse mogoče nečednosti. In prav zdaj poteka predvolilni boj, ta semenj ničevosti, ob katerem mora marsikoga obiti grenko spoznanje, kot je Cankarja leta 1907, ko je bil kandidat socialdemokratov za dunajski parlament, da ga mora biti sram, da je Slovenec. A najbolj intimna plast Cankarjeve osebnosti se razodeva v njegovih pismih Anici Lušinovi, njegovi mladostni ljubezni. Razkriva se tudi njegova vera v lastno delo, vera v poklicanost, da Slovencem pokaže njihov pravi obraz. Pisma razkrivajo tudi Cankarjevo samozavest, da ne rečem samozagledanost, narcisizem, saj so pisma bolj literatura kot pa glasba zaljubljenega srca. A kljub temu dragocen dokument o oblikovanju izjemnega umetnika.«

V programu festivala Cankar o Cankarju je jutri še predavanje dr. Svetlane Slapšak o Cankarju in erotiki, festival se bo nadaljeval prihodnji mesec z razstavo Ivan Cankar in Evropa - Med Shakespearom in Kafko.