Matura je pred vrati, prvi preizkus – pisanje šolskega eseja, takoj po prvomajskih praznikih, bo meril bralno pismenost slovenskih srednješolcev, ki je, kot že več let kažejo mednarodne raziskave, pod evropskim povprečjem. Kako literarno opremljeni torej prihajajo dijaki iz gimnazij danes? Kaj jim v branje narekujejo komisije in kaj bi raje brali sami?

»Sporazumevalna zmožnost kandidatov v slovenskem jeziku še vedno pada,« je ponovni nespodbuden zaključek lanskega poročila Državnega izpitnega centra, kjer ugotavljajo, da je bila lani povprečna ocena eseja v primerjavi z dvema letoma prej sicer višja, da pa dijakom še vedno povzroča težave jezikovna pravilnost, ki dosega daleč najnižje indekse težavnosti.

Lani je esej pisalo 5590 dijakov, le šest jih je doseglo maksimalno število točk (leta 2017 je bilo najboljših sedem, leta 2016 pa le dva). Pri razčlembi neumetnostnega besedila, ki je predmet druge izpitne pole, je najvišje število točk, in sicer 108 od 120 možnih dosegel le en sam dijak. Je mogoče, da nihče v državi po trinajstletnem šolanju ni sposoben doseči vseh možnih točk pri analizi neumetnostnega besedila? So problem previsoka merila ocenjevanja, slaba pripravljenost dijakov, izobraženost profesorskega kadra? Kako komentirajo (vsakoletne) porazne rezultate in čemu pripisujejo vzroke zanje ter ali na državni ravni pripravljajo kakšne rešitve problema, spremembe sistema, ki bi izboljšale bralno pismenost srednješolcev, smo vprašali Državni izpitni center in dobili naslednji odgovor: »Državna predmetna komisija za slovenščino za splošno maturo v času intenzivnih priprav na izvedbo letošnje splošne mature sporoča, da v tem času ne bo odgovarjala na vprašanja medijev, ker motijo mir dijakov, profesorjev (in staršev), potreben za priprave na maturo, in da na tako kompleksna vprašanja, kot so maturitetni rezultati ali celo bralna pismenost, ni odgovorno dajati rokohitrskih odgovorov čez noč.« Da pa lahko jeseni, če bo medije še zanimala ta tema, skličejo novinarsko konferenco, so še dodali.

Tak odgovor na alarmantno ponavljajoče se rezultate vzbuja dvom, da sploh obstajajo resne analize znanja slovenščine po končani gimnaziji in strategije, ki bi stanje izboljšale. O tem dvomi tudi profesorica slovenščine na ljubljanski Gimnaziji Vič Marjetka Krapež, ki je bila pripravljena z nami deliti svoje mnenje in dolgoletne izkušnje. »Dvomim, da bodo rezultati mature letos drugačni kot v preteklih letih. Tudi sama se sprašujem, kje je problem, saj vendar to, da pri eseju nihče ne doseže maksimalnega števila točk, pomeni tudi, da očitno nihče od profesorjev ni usposobljen dijakov bolje pripraviti.« Tema postavlja številna vprašanja in dileme, ne le tista, ki problematizirajo veljaven kurikulum, delo komisij, ocenjevanje, bralne sezname in razpisane teme, temveč širši sistemski kadrovski problem v izobraževanju in krhanje zaupanja v učiteljski poklic.
 

Razmišljajoči maturant

A ostanimo pri knjigah. Kako približati literarna dela mlajšim generacijam, ki si življenja brez svetovnega spleta, brez esemesov ne predstavljajo? Kako jih navdušiti za Linharta, Jurčiča, Cervantesa ali Cankarja in Ibsena, ki sta na maturi najbolje zastopana? »Zdi se mi, da se je branja in pisanja bolj kot kdajkoli prej treba naučiti, zahteva namreč dolgo iniciacijo. Branje ni zgolj sprejemanje informacij in razumevanje vsebin. Branje je tudi čustvovanje in poosebljanje sporočila, zato zahteva čas in potrpežljivost. In prav tega v hitrem tempu življenja in tekmovalnem šolskem sistemu primanjkuje,« pravi Krapeževa.

V preteklosti se je večinoma potrdilo, da so eseji, ki so jih dijaki pisali o romanih Neznosna lahkost bivanja, Francoski testament, Pomladni dan, Konje krast in Otroštvo, mladim ponudili dobra izhodišča za razmišljanje o temeljnih vprašanjih o sebi in drugih, je pred časom ugotavljala Darinka Ambrož, profesorica na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika in dolgoletna članica državne maturitetne komisije za slovenščino.

»V začetnih letih je bilo za esej iz književnosti na maturi predpisanih veliko več literarnih del kot danes. Na to so vplivale predvsem bralne navade dijakov, ki danes berejo precej manj kot nekoč in se jim zdi zelo naporno branje več zahtevnih ter obsežnih literarnih del,« beremo v publikaciji Jezik in slovstvo izpred nekaj let.



Danes preobremenjene dijake že samo pogled na obsežna dela, kot so Ana Karenina, Zločin in kazen ali Prišleki, lahko odvrne od tega, da bi jih vzeli v roke. Po zgledu hitrega dostopa do informacij, ki ga ponuja splet, se raje zatečejo k že pripravljenim obnovam, odlomkom in povzetkom. Založbe kar tekmujejo med sabo, katera bo izdala več priročnikov za pripravo na pisanje esejev, s konkretnimi deli, predpisanimi za maturo. Da bi dijakom »olajšali« delo in razumevanje predpisane literature, jim strokovnjaki vnaprej napišejo esej in podajo vse vidike predpisane teme. A taka pomoč dijakom je seveda medvedja usluga in zgolj tržna priložnost, ki je založbe ne zamudijo. »Menim, da priročniki izhajajo iz komercialnih interesov in prinašajo pripravljene koncepte, ki so mladim blizu. Povzetki vsebin in kvazi didaktična navodila ubirajo bližnjice do uspeha na maturi in se dobro prodajajo. Če bi priročniki prinašali resne študije, eseje tujih in slovenskih strokovnjakov, je vprašanje, ali bi jih kdo bral. Morda bi lahko poskusili. A še prej bi morali spremeniti koncept maturitetnega eseja, ki bi v ospredje postavil razmišljajočega maturanta,« meni Marjetka Krapež.

Letos bodo maturanti o stiskah družine in posameznika na zgodovinskih prelomnicah razmišljali ob knjigah Angel pozabe Maje Haderlap in Francoski testament Andreïa Makina. »Obe deli sta resni in tudi poetični, v obeh glavna junaka iščeta svojo identiteto, spremljamo njuno odraščanje. Pri tem pa se postavljajo številna vprašanja, povezana s (kolektivnim) spominom, ki je ločen od zgodovinopisja kot takega. Vsekakor vredno branja,« pravi sogovornica in dodaja: »Če bi se maturanti vsaj malo približali spoznanju glavnega junaka iz Francoskega testamenta, bi bil cilj mature dosežen. Aljoša pravi: 'Še vedno sem bil pod vtisom čarovnije, ki se je dogodila. Čudeža, ki mi je razkril vsemogočnost pesniškega jezika.'«
 

Zgledi vlečejo

Že ob mednarodnemu dnevu knjige za otroke na začetku tega meseca smo zapisali, da se število mladih bralcev v osnovni šoli v zadnjih letih povečuje (zaradi večjih generacij osnovnošolcev, predvsem pa zaradi sistemskih spodbud, kot je bralna značka), čeprav poznavalci bralnih navad opažajo upad »družinskega branja«, ki je za otroke, ko prvič vzpostavijo stik s knjigami, najpomembnejše. V srednji šoli se navdušenje za knjige nekoliko zmanjša. »V vsaki generaciji je nekaj izjemnih bralcev, žal je vse več takih, ki sploh ne berejo,« opaža profesorica, ki na viški gimnaziji poučuje že 27 let. »V šoli je težko nadomestiti primanjkljaj iz družin in osnovne šole. Branje ni samo domena pouka slovenščine, je tudi domena staršev in učiteljev drugih predmetov. Tudi pri branju velja, da zgledi vlečejo.«



Strokovna sodelavka Mestne knjižnice Ljubljana Vesna Trobec potrdi, da so srednješolci starostna skupina, ki jo v knjižnicah nekoliko izgubijo, čeprav v Mestni knjižnici Ljubljana predstavljajo malo več kot deset odstotkov od 84.592 članov. »Velika večina jih res bere obvezna domača branja in tu se nekako konča njihovo navdušenje in čas, ki ga namenijo branju. Mladi tako največkrat v knjižnico prihajajo po srednješolsko domače branje, torej berejo slovenske in svetovne klasike in tudi sodobne avtorje, ki jih imajo za domače branje oziroma maturo. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki so navdušeni bralci tudi v tem obdobju, ko že oblikujejo svoj bralni okus in že prehajajo iz mladinske literature v literaturo, namenjeno odraslim,« pripoveduje sodelavka Mestne knjižnice Ljubljana, kjer dijaško populacijo k branju knjig privabljajo tudi z bralnimi projekti, kot je NajPOletavci (12–16 let) ter različnimi literarnimi natečaji MetaFORA, PoHAIKUj in preDRAMI se (15–25 let). Šestnajstletniki pa se lahko pridružijo tudi bralnemu projektu Mesto bere.



Pri izbiri neobveznega branja si mladi knjige največkrat poiščejo sami in redkeje prosijo za pomoč knjižničarja. Izbirajo na oddelku Samo za mlade ali na oddelke za odrasle – fantje posegajo predvsem po kriminalkah ter fantastiki, spodbudno pa je, da sta med iskanimi naslovi poleg Gospodarja prstanov in Vampirske akademije še vedno tudi Adamsov Štoparski vodnik po galaksiji in Beckettova Geneza. Dekletom je bolj všeč problemska, najstniška tematika in ljubezenski romani, med priljubljeni sta Dellaira – Ljubezenska pisma mrtvim in Formanova romana Če ostanem ter Kamor je šla. Nekateri sprašujejo po klasičnih delih, pri tem pa knjižničarjem povedo, da jim jih je priporočila profesorica ali kdo od prijateljev, pove Trobčeva.
Morda je kateri med omenjenimi v knjižnico romal po priporočilu Marjetke Krapež, ki svojim dijakom v nežnem obdobju odraščanja na različne načine približuje čarobni svet književnosti in literature. »Mladim je treba omogočiti, da tudi sami najdejo kaj zanimivega. Seveda jim pripravim bralni seznam novejše literature, ki ga dopolnim tudi z njihovimi predlogi. Vsak dijak dobi priložnost, da predstavi svojo najljubšo knjigo. Zame je to motivacijski model za razvoj bralne pismenosti,« meni. Med naslovi, ki so jih dijaki viške gimnazije po lastnem izboru predstavili sošolcem, so tako Gozd obešenih lisic, Zajčje leto (Arto Paasilinna), In potem ni bilo nikogar več (Agatha Christie), Angeli in demoni, Inferno (Dan Brown), Barva magije (Terry Pratchett), Puščavska roža (Waris Dirie, Cathleen Miller), No in jaz (Delphine de Vigan), Na begu (Patric Ness), Pijevo življenje (Yann Martel), V morju so krokodili (Fabio Geda), Kradljivka knjig (Markus Zuisak) in Čefurji raus! (Goran Vojnović).
 

Raje v angleščini

Tako v šolah kot v knjižnicah opažajo, da mladi vse več berejo v angleščini. »Velikokrat iščejo knjige v izvirniku, ki še niso prevedene in so o njih izvedeli na spletu. Danes jim je vseeno, ali berejo v slovenščini ali angleščini, pred desetimi leti tega nismo opažali,« pripoveduje Vesna Trobec iz ljubljanske mestne knjižnice. Tudi profesorica se vsako leto sreča z več dijaki, ki raje berejo v angleščini kot v slovenščini. »Pred petnajstimi, desetimi leti se mi je zdelo, da je to modna muha ali kaprica posameznikov. Danes me preseneti njihovo prepričanje, da je to nekaj povsem samoumevnega. In s tem se strinjajo tudi tisti, ki sicer niso dobri bralci niti v slovenščini niti v angleščini,« pripoveduje Krapeževa. Svoje dijake spodbuja k branju tudi prek tečaja kreativnega pisanja. Že pred leti je osnovala literarni klub L'etažer, v katerem z dijaki in študenti prireja literarne večere, predavanja, v sklopu tega projekta pa izhajajo tudi književni prvenci in razpisi za natečaje.



»Zanimanje za vse našteto je, res pa je, da se to ne dogaja v šoli, pri pouku. Pa bi se lahko. Kdaj bo ustvarjalno branje in pisanje dobilo mesto v naših šolah?« se sprašuje Krapeževa. Vsaj ena ura na teden bi lahko bila posvečena kreativnemu pisanju, ki bi dijakom odkrilo igrive plati jezika in jim do jezika vzbudilo strast. »Žalosti me, da učenci po končani osnovi šoli ne poznajo pesniških oblik, da se niso preizkusili v pisanju, na primer soneta. Jezik je igra in ne samo pravila, kaj je prav in kaj narobe,« razmišlja profesorica slovenščine, ki dvomi, da se bo to zgodilo, dokler bo učitelj zavezan h kronološki obravnavi kanoniziranih del. Pri tem, da največkrat obravnavajo samo odlomke. »Če bi od prvega letnika obravnavali vsaj nekaj literarnih del tako celostno, kot to naredimo z maturitetnimi knjigami, bi mladim literaturo bolj približali; priročniki za maturo pa v sedanji obliki niti ne bi bili potrebni,« pravi sogovornica, ki iz dolgoletnih izkušenj lahko potrdi, da kdor veliko bere, tudi dobro piše. S tem pa se vrnemo k problemu bralnega razumevanja, ki smo ga izpostavili na začetku tega zapisa. Pa čim mirnejše priprave dijakom na maturo želimo.