Kako dolgo lahko traja misel

Že v predgovoru svoje knjige Brian Greene, profesor fizike in matematike na univerzi Columbia, zastavi malce tesnobno, mrakobno izhodišče, ki se opira na dvojno minljivost: ni nikakršnega zagotovila za večnost, ravno obratno, ne le da je človekovo življenje končno, ampak tudi vzpenjanje po kozmični časovnici in raziskovanje »fizikalnih načel, ki ustvarjajo urejene strukture – od zvezd in galaksij do življenja in zavesti«, postrežeta s preprostim dejstvom, da tudi vesolje nikakor ni večno. Od tod iskanje smisla življenja, Greene pa je v tej knjigi zgolj prijazen, poznavalski vodnik, ki bralca z razkošno razplasteno kozmološko zgodbo popelje po vsem tistem, kar so o minljivosti vsega zmogli povedati »nemirni in domiselni umi«.

V prejšnjih dveh uspešnicah, Čudovito vesolje in Tkanina vesolja, opozarja založba Učila International, ki je izdala slovenski prevod Konca časa, je Brian Greene ponujal več matematičnih formul, v tej pa je svojo pripoved o vesolju od začetka do tistega, kar naj bi pomenilo njegov konec, opazneje začinil s številnimi navedki iz zgodovine filozofije, književnosti in religioznih besedil. V tem je nekaj pietetnega, kot da bi poskušal z veliko znanstveno akribijo in iskrenim občutenjem za svoj rod in planet napisati nekakšen osnutek nekrologa za bitja in planet, ki so se po nedoumljivem naključju zmogli vzpeti, a jih je nekje daleč na poti prestregla dokončna resnica o minljivosti.



Da to končnost presvetli z različnih vidikov, je za znanstvenika, ki je pripravljen upoštevati kar najširšo pahljačo interdisciplinarnosti, seveda razumljivo, malce bolj nadležno in intrigantno je brati njegove obilno razložene projekcije o tem, da se konec ne bliža le planetu, soncu, galaksiji, vesolju, ampak tudi umu. Obstajamo v senci zavedanja o koncu, dodaja Greene: »Večnost ima močan vpliv na um, ki se zaveda, da je njegov materialni obstoj omejen.«
 

Obupno dokončna minljivost

In čeprav v Koncu časa razpreda tudi o tistem, česar fiziku in matematiku pravzaprav ne bi pripisali – tu sta poglavji o vzniku jezika pa o mitologiji in religiji –, daje ves čas jasno vedeti, da svojih temeljnih postopkov oziroma bistva ni pri volji menjati, do konca ostaja razgledani fizik.

O svoji zgodbi že na začetku navrže, da se bo opirala na dognanja raziskav s področja fizike delcev, astrofizike in kozmologije ter na njihove napovedi, kako se bo vesolje razvijalo v dobah, ob katerih je čas, ki je pretekel od velikega poka, samo hipec. A vprašanje, ki se mu pri tem noče izogniti, je morda najbolj ključno in moreče: že res, da utegne tako veličastna sila, kakršna je dokazano evolucija, poskrbeti, da »bosta življenje in um zavzela množico oblik, ki jih bodo podpirale najrazličnejše platforme – biološke, računalniške, hibridne in kdo ve kakšne že«, a čeprav smo tako rekoč vsi ali pa vsaj večinsko prepričani, da bo v neki zelo oddaljeni prihodnosti še zmeraj obstajalo neke vrste inteligentno življenje, so poskusi odgovorov na vprašanje o trajanju neuspešni. Vprašanje, na katero je treba odgovoriti, je zelo preprosto: »/.../ ali lahko zavestna misel traja večno? Ali pa je misleči um, tako kot tasmanski tiger ali slonokoščena žolna, nekaj minljivega; nekaj, kar se za hip pojavi, nato pa izumre? /.../ Sprašujem, ali lahko pojav misli, ki ga podpirajo človeški možgani, inteligentni računalnik, v praznini lebdeči prepleteni delci ali pa kak drug proces, vztraja daleč v prihodnost.«



Greenov odgovor ni pomirjajoč, ob tem, ko strpno in sprijaznjeno navaja, da bo njegova obravnava končnosti temeljila na zadržanih predpostavkah in bo iskal do življenja in misli prijaznejše premisleke, mu je nekaj več kot jasno: »/.../ doslej vse kaže, da je življenje – zlasti inteligentno življenje – minljivo. Obdobje na kozmični časovnici, v katerem pogoji omogočajo obstoj samorefleksivnih bitij, je morda izjemno kratko. Če si časovnico ogledamo samo bežno, lahko življenje v celoti zgrešimo. Opis človeškega življenja kot 'kratkotrajne reže svetlobe med dvema večnostma teme' Vladimirja Nabokova se nemara nanaša na fenomen življenja samega.«
 

Vodijo nas matematična pravila

Greene se prišteva med redukcioniste, ker je prepričan, da je razlaga sveta mogoča in veljavna edinole z zakoni fizike; ob tem seveda omenja, da gre pri tem za optiko oziroma za velikostni razred, po tradicionalni organizaciji ved se fizika ukvarja z elementarnimi delci, kemija z atomi in molekulami in biologija z življenjem, ko pa se »od življenja usmerimo k inteligentnemu življenju, se v pripoved vključijo še druge, prekrivajoče se discipline – jezik, književnost, filozofija, zgodovina, umetnost, mitologija, religija psihologija in tako dalje. Še najbolj neomajen redukcionist prej ali slej ugotovi, da bi bilo prav tako nesmiselno, kot je raziskovati trajektorijo žogice s preučevanjem gibanja molekul, takšno mikroskopsko perspektivo uporabiti pri razlagi, kaj je odbijalec občutil, ko je ob njegovem udarcu žogica poletela visoko v zrak in je množica zarjovela.«

Znanost, še posebej naravoslovne vede, so se po Greenovem mnenju dolgo upirale vsemu, kar je imelo opraviti z zavestjo: »Znanost se na omembe svetov onkraj dosega fizikalnih zakonov odziva z naveličanim zamahom, se obrne na petah in odhiti nazaj v laboratorij.«
 

Ujetost svobode

Vendar, dodaja Greene, tudi raziskovanje zavesti kot fizikalnega sistema precej napreduje, zato predvideva, da bo nekega dne mogoče pojasniti zavest zgolj s konvencionalnim razumevanjem delcev, ki sestavljajo snov, in fizikalnimi zakoni, ki jim vladajo. Na tej točki premisleka v premislek uvede – zgodbo:

»Razumevanje vesolja na ravni zavesti zahteva zgodbo, ki se lahko spoprime s povsem osebno in na videz avtonomno subjektivno realnostjo.« Ta realnost vključuje v razlago tako imenovano svobodno voljo, z njo naj bi vplivali na potek realnosti z dejanji, ki odražajo svobodne misli, želje in odločitve, našteva Greene, a je brezprizivno nepopustljiv pri ohranjanju fizikalističnega stališča, da zakoni, ki določajo vse, deterministični v klasični fiziki in verjetnostni v kvantni fiziki, ves čas meljejo svoje in se nikdar ne zaustavijo, vladali so pred nami in bodo tudi po nas: »/.../ vi in jaz nisva drugega kot gruče delcev, katerih vedenju v popolnosti vladajo fizikalni zakoni. Naše odločitve so rezultat pretakanja delcev v naših možganih. Naša dejanja so rezultat premikanja delcev v naših telesih. In vse gibanje delcev – naj si bo v možganih, telesih ali teniški žogici – vodi fizika, torej ga v celoti narekujejo matematična pravila. /.../ Ne mišljenje ne vedenje se ne more osvoboditi prijema fizikalnih zakonov.«

Tisto, torej, kar mislimo, da je svobodna volja, je zgolj iluzija, občutek uma, ki misli, da ima svoj um, prikrita napaka, tako rekoč neobvezna puhlica, sposobnosti uresničevanja tako imenovane svobodne volje pač nimamo, človeški um ne more preseči zakonov, ki nadzirajo fizikalna dogajanja.

Greene bralca na tem mestu ne pusti v popolni apatiji, ampak namigne na nekaj zanimivega: »Če na novo opredelimo 'svobodno voljo' kot ta občutek, so naše zgodbe na človeški ravni združljive z redukcionističnimi. In skupaj s preusmeritvijo od samega izvora k osvobojenemu vedenju lahko sprejmemo neomajno in daljnosežno različico človeške svobode.«
 

Zgodba nam odpira druge ume

V Greenovi argumentaciji ujetosti vsega v fizikalna oziroma matematična pravila in vzorce so kot posebni segmenti presvetljeni jezik in pripoved ter vernost. O teorijah o izvoru in zgodnjem razvoju jezika avtor zapiše, da so raziskovalci dosegli precej večje soglasje o razvoju zgodnjega vesolja kot pa o jeziku, saj imajo za prvo zakladnico fosilov, gibanje galaksij je pustilo sledi, ki jih še lahko zaznavamo, zvočni valovi kot najzgodnejša manifestacija jezika pa enostavno hitro izginejo v pozabo.

Greene navaja stališče enega najvplivnejših sodobnih jezikoslovcev Noama Chomskega, da človeška sposobnost pridobivanja jezika sloni na domnevi, da imamo vgrajeno univerzalno slovnico, dodaja še njegovo domnevo, da so »naši predniki to sposobnost pridobili zaradi enega samega nevrobiološkega dogodka, 'majhne spremembe ustroja možganov' pred morda 80.000 leti, ki je sprožil kognitivni veliki pok in raznesel jezik po vsej vrsti«.

Greene navaja, da smo tako imenovani slovnični oziroma jezikovni gen odkrili šele leta 2001, ko so raziskovalci identificirali gensko osnovo za glasovne in ustne veščine, povezane z govorom, na človeškem kromosomu 7, domnevati pa je mogoče, da je genska osnova za govor in jezik nastala po tistem, ko smo se ločili od šimpanzov, a preden smo se ločili od neandertalcev pred približno šeststo tisoč leti. »Ali so naši neandertalski sorodniki govorili? Nihče ne ve.«

Izvor jezika sicer ostaja uganka, na katero so poskušale odgovoriti številne teorije, a Greene se s tem ne obremenjuje, najbolj relevantno za njegov pregled se zdi nesporno predvsem to, »da jezik in misel ponujata mogočno zmes«. Ne glede na to, ali vokalizacija izhaja iz notranje različice jezika ali pa so jo sprožili pesmi, skrb za dojenčke, kretnje, govorice, skupen lov, veliki možgani ali nekaj povsem drugega, ko je človeški um enkrat imel na razpolago jezik, je začel precej drugače funkcionirati v svetu. In vse te spremembe, dodaja Greene, so temeljile na pripovedovanju zgodb. »Naj si jih pripovedujemo skozi mite, povesti, basni ali celo ozaljšana poročila o vsakdanjih dogodkih, so zgodbe ključ do naše socialne narave. Matematika nam odpira druge realnosti, zgodba nam odpira druge ume.«

Greenov pregled na kozmično zgodovino in življenje na planetu v sklepnih odlomkih Konca časa postreže z nekaj nespregledljivimi mnenji o tem, da kljub na videz črnogledim napovedim o koncu vsega koncepta časa ne smemo razumeti preveč ozko, a hkrati ne pozabiti, da »ogromno prostranstvo časa zgolj dodaja težo skoraj neznosni lahkosti bivanja. /.../ Minljivi smo. Tu smo samo začasno. Pa vendar je naš trenutek redek in izjemen.« A morda je še najbolj greenovsko intonirana misel čisto s konca njegovega teksta: »Ko drvimo proti ugaslemu kozmosu, moramo sprejeti dejstvo, da nekega velikega načrta ni. Delci niso obdarjeni s smislom.«