Jezik kot sočno orodje

Nebeški gospod Buoh, ki Poljance tepe in ima pri tem vselej prav, se je, potem ko je pred stoletjem prvič krojil literarne usode junakov Visoške kronike, naučil dialekta doline, v katero je ta zimzelena Tavčarjeva pripoved postavljena.



Ob stoletnici njene prve objave so lani v Poljanah uprizorili dramatizacijo Vesuoške kronike v narečju, letos je izšla v knjigi. Ta prinaša še izvirni roman in ilustracije Maje Šubic.

Ob jubileju prvega izida Visoške kronike Ivana Tavčarja v obliki podlistka, ki je leta 1919 iz številke v številko nagovarjal bralce Ljubljanskega zvona, so zgodbo romana najprej postavili na oder v ljubljanski Drami – avtorji tamkajšnje dramatizacije so bili soustvarjalci predstave, režiser Jernej Lorenci – v pisateljevih rojstnih Poljanah, ki so le kak ovinek oddaljene od Visokega, pa so ljubiteljski gledališčniki uprizorili še dramatizacijo v narečni, poljanski različici.

Avtor te priredbe je Andrej Šubic, ki je uprizoritev tudi režiral in v njej odigral Polikarpa Kalana oziroma Khallana, iz dejanj katerega izvira zaplet zadnjega Tavčarjevega literarnega dela, ki je ostalo nedokončano. Polikarp je »tard, toman pa brezsarčn gospodar, ke mu nekuol na posije suonce u negou sarce«. Tako v dialektu beremo o gospodarju Visokega.
 

Krvavo 17. stoletje

Tavčar v kroniki, postavljeni v krvavo 17. stoletje in čas predimenzioniran odmerek mračnosti in vsega hudega, da bi jo človek z veseljem odložil, če ne bi bil hkrati imeniten pripovednik z občutkom za redosled dogajanja in predvsem za jezik, v njegovem primeru sočno orodje, ki ga je uporabil tako za idealiziranje likov kot satiro.


Trikrat »Ni ries ...« in enkrat »Ries ...« je edino, kar, denimo, v narečni različici malo pred izvršitvijo preizkusa nedolžnosti ob sotočju Selške in Poljanske Sore v Škofji Loki zaradi obtožbe čarovništva pove nesrečna Agata Schwarzkobler.

Agaja je vnukinja Jobsta Schwarzkoblerja iz vasi Eyrishoun blizu Passaua, Polikarpovega vojaškega tovariša iz tridesetletne vojne, ki pa ga je zahrbtno umoril in tako prišel do bogastva, potrebnega za odkup visoškega posestva.

Agata mora odgovarjati na vprašanja tipa: »Aj ries, des prešička, kes ga jahala u luft, uziela z vesuoškiga svejnaka?«

Ker je tedaj živela v Poljanski dolini, je smela ob preizkusu nedolžnosti zabresti v Poljanščico, ki ima običajno kako stopinjo Celzija več kot Selščica. A jo voda spodnese, in kot je znano, jo iz nje reši Jurij Kalan.


Razplet je srečen in razsvetljeni škofjeloški škof lahko zbrano množico, ki je prišla k sotočju v pričakovanju eksekucije, ošteje: »Niste bel kristjani, bel ste zverine!« Kasneje Jurij in Agata zagospodarita na Visokem in s tem se do neke mere poravna breme krivde zaradi Polikarpovega umora Jobsta Schwarzkoblerja.
 

Poljanska dolina

Narečna priredba kronike, ki bo kot predstava na Visokem znova na sporedu 30. avgusta (na prostem, prost bo tudi vstop, brez mask ne bo šlo), je izšla pri Modrijanu, svetovalka za poljansko narečje je bila Francka Benedik, nekoč sodelavka oddelka za dialektologijo Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU.

Tudi Modrijan ima sedež v Poljanski dolini – od aprila letos v Todražu pri Gorenji vasi, piše na njihovi spletni strani. Lansko jubilejno leto Visoške kronike je bilo za to založbo težavno, prineslo ji je začetek likvidacijskega postopka.

Knjižna novost, ki sledi podobnim prejšnjim izdajam Tavčarjevih dramatizacij v poljanskem dialektu, Šarucove slive, Raubarskega cesarja in Cvetja v jeseni, znova prinaša ilustracije Maje Šubic. Vizualna podoba dosedanjih izdaj je poenotena in celostranske ilustracije tudi tokrat uvajajo prizore iz narečne dramatizacije, medtem ko je Tavčarjevo izvirno besedilo opremljeno z množico manjših vinjet.
 

Hudič ima vselej prste zraven

Celostranske ilustracije se ne izgubljajo v nazornem ilustriranju pripovedi, pač pa deseterico prizorov uvajajo s podobami Visokega, Škofje Loke, povzetimi po klasični grafiki iz topografije avstrijskih dežel Matthäusa ​Meriana iz leta 1679, različnih krajinskih izsekov in – največkrat – emblematičnih elementov pripovedi, kot so beneški cekin, samokres in drugo orožje, zadovoljni pujsi ali pa žebelj, igla in oster kamen, ki naj bi jih Agata čarovniško zasadila v koleno nesojenemu svaku in svojemu tožniku Marksu.

Odsotnost figur na teh ilustracijah blaži figurica hudiča, ki je stalnica vseh in kot taka vodnik bralcu skozi posamezne prizore dramatizacije, kot v prejšnjih izdajah pa so znova ustvarjene tudi z značilnim kolažiranjem in iskanjem formalnega sožitja med motivi ter belino papirja.

Tudi v sami dramatizaciji je zlodej že v šestem stavku, ko Polikarp pove, da se je v mladih letih v Nürnbergu utrdil v protestantskem svetem evangeliju, »pa na moja žalast pa vesele hudiča pol niesm živu po nem«.