Jean-Paul Dubois je letošnji Goncourtov nagrajenec

Na francoski medijski piedestal je za trenutek spet stopila književnost ... Pisatelj Jean-Paul Dubois je letošnji dobitnik prestižne literarne Goncourtove nagrade, ki so jo, kakor narekuje tradicija, zgodaj popoldne podelili v pariški restavraciji Drouant. Devetinšestdesetletni avtor je opozoril nase z romanom Tous les hommes n’habitent pas le monde de la même façon (založba L'Olivier) in se postavil na vrh letošnjega romanesknega cvetobera po izboru akademije Goncourt. Njeni člani so ga na koncu potegnili iz najboljše četverice, v kateri so bili še roman Soif Amélie Nothomb (založba Albin Michel), Extérieur monde Oliviera Rolina (Gallimard) in La Part du fils Jean-Luca Coatalema (Stock).

Na kratko je mogoče zapisati, da je roman Tous les hommes n'abitent pas le monde de la même façon (Vsi ljudje ne živijo enako) pretresljivo pisanje o porazu in nostalgičen pogled na izgubljeno srečo. Toda na dolgo je mogoče razpresti, da je nič koliko načinov, kako zavoziti življenje ... Tako vsaj kaže primer Paula Hansena, literarnega junaka, ki sabotira svoje življenje. Rojen danskemu pastorju, čigar vera se opoteka, in mami, zagrizeni ateistki, zaljubljeni v film, se znajde v zaporu v Montrealu, kjer si deli celico z morilskim bikerjem Hortonom. Čeprav Paula – pred zločinom je zaposlen v rezidenčnem naselju L'Excelsior, kjer dela kot vratar, hišnik pa tudi kot tolažnik in popravljavec duš ... dela mu torej ne manjka – zaradi kaznivih dejanj, ki jih je zagrešil, nič kaj ne peče vest, je to boleč roman o obžalovanju in izgubi. Avtor ju razvija skozi burlesknost, onirizem, celo šamanstvo in predvsem skozi rahlo duhovitost, ki jo ohranja z različnimi obsesijami.

Pisatelj Jean-Paul Dubois, ki že ves čas živi v Toulousu v hiši iz otroštva, je bil dolgo veliki poročevalec za Nouvel Observateur, še prej je delal za Matin de Paris, začel pa je kot športni novinar za Sud Ouest. V literaturo je zavil v osemdesetih letih, da bi pametno izkoristil prosti čas; in predvsem je to storil zelo hitro: prvi roman je napisal v pičlih 27 dneh ... Čas je neprecenljiva dimenzija, ki se vsem izteka, zato se je ključno pametno organizirati, je avtor, ki je na profesionalni poti zamenjal več poklicev, pred dobrima dvema letoma dejal v intervjuju za Le Monde. »Kot novinar sem si izpogojeval, da mi ni bilo treba prihajati v pisarno. Da bi prihranil čim več časa, sem si dal celo znižati plačo.« Imeti sekunde, minute, ure, dneve ... samo zase, za polno življenje, je dragoceno, saj pomeni svobodno opazovati, premišljevati, uteči neumnostim ... Tudi ustvarjalna svoboda je neprecenljiva izkušnja, zato je Jean-Paul Dubois svoje časopisno poglavje zaključil leta 2004 oziroma tisti dan, ko je za roman Une vie française (L'Olivier) prejel nagrado femina. Odtlej vsaka tri ali štiri leta izda novo knjigo, v kateri sta glavna junaka vedno Paul in Anna in se temačnost prepoznavno prepleta z iskrivo melanholijo. Pisatelj že leta neguje prikupen ritual, da se vsake nove knjige loti marca s ciljem napisati osem strani na dan, vselej med deseto nočno in tretjo ali četrto jutranjo uro.

Ob prestižnem goncourtu za najboljši roman so danes, prav tako v pariški restavraciji Drouant, razglasili še lavreata nagrade renaudot: to je Sylvain Tesson oziroma njegov roman La Panthère des neiges (Gallimard), medtem ko je renaudota za najboljši esej dobil Éric Neuhoff.