Na začetku leta je minilo sto let od rojstva Jeroma Davida Salingerja. Roman Varuh v rži iz leta 1951 mu je prinesel kultni status, zadnje objavljeno delo je bila zgodba Hapworth 16, 1924, izšla je v reviji New Yorker leta 1965. Od takrat v svojem 91 let dolgem življenju ni objavil ničesar več.

Govorilo se je, da ves čas piše, a noče objavljati, in ko je konec januarja pred devetimi leti umrl, so se v medijih vrstila ugibanja o posthumni izdaji njegovega pisanja, za katero se bodo morda odločili pisateljevi dediči. Ne o književni zapuščini ne o njeni objavi ni bilo znanega nič oprijemljivega do pred nekaj dnevi, ko je pisateljev sin potrdil, da je oče zapustil večji neobjavljeni opus in da bo na voljo javnosti.

Salingerjev sin, igralec in producent Matt Salinger (Stotnik Amerika) je o odločitvi spregovoril za Guardian. Dejal je, da se z očetovo vdovo Colleen O’Neill, s katero sta podedovala avtorske pravice, trudita, da bi pisanje naposled čim hitreje pripravili za objavo. Sin tudi pravi, da je oče ves čas pisal. »Moj oče je bil poln idej ... Vozil je na primer avto, nenadoma se je ustavil, da si je nekaj zapisal, in se zasmejal. Včasih mi je tisto, kar si je zapisal, prebral, včasih ne,« je dejal Matt Salinger in dodal, da se je oče v nekem trenutku odločil za življenje v osami zato, ker je bilo za njegovo pisanje bolje, da se je umaknil pred ljudmi, posebej pred pišočimi.

Pisateljeva zapuščina

Pisatelj je od leta 1953 do smrti živel odmaknjeno v hribovski vasi Cornish v New Hampshiru. Matt se je rodil v njegovem drugem zakonu, s Claire Douglas, ki je razpadel leta 1967. Vse doslej je zanikal možnost objave očetove zapuščine, očitno pa je bila finančna ponudba tako dobra, da se ji on in vdova nista mogla upreti. Povedal je še, da je v neobjavljenem delu govor o družini Glass, ki jo Salingerjevi bralci že poznajo iz njegovih zgodb.

Potrjena je torej teza avtorjev Davida Shieldsa in Shana Salerna iz Salingerjeve biografije The Private War of JD Salinger (Zasebna vojna J. D. Salingerja), objavljene leta 2013 hkrati v ZDA in Veliki Britaniji, da je pisatelj pisal vsak dan več kot pet desetletij, ko je živel v izolaciji. Salerno, ki je režiral tudi 130-minutni dokumentarec o njem in kritike precej razočaral, je po lastnih besedah porabil dva milijona dolarjev svojega denarja za potovanja po ZDA in Evropi, ko je iskal gradivo za življenjepis in film, ki bi ju Salinger sovražil in tudi naredil vse, da bi preprečil njuno objavo, kar ne bi bilo prvič. Salinger nobene svoje biografije ni avtoriziral. Ko mu je britanski književni kritik Ian Hamilton predlagal, da bi napisal avtorizirano biografijo, ga je zavrnil s pripombo, da je »pretrpel dovolj izkoriščanja in ogrožanja zasebnosti za eno človeško življenje«. Hamilton je knjigo leta 1986 vseeno napisal, pisatelj ga je tožil in dobil sodni spor. Prepovedal mu je citiranje njegovih pisem, zato je knjiga dve leti pozneje izšla okrnjena. Salinger je zavračal tudi ekranizacije svojih del. S tem je imel slabo izkušnjo, ko je leta 1948 privolil v ponudbo Samuela Goldwyna, da ekranizira zgodbo Nerodni striček iz Connecticuta, ki so jo kritiki raztrgali. Zgodba za ekranizacijo je bila povsem spremenjena.

Veličasten uspeh Varuha v rži

Varuh v rži je hitro dosegel veličasten uspeh. Zgodba o tesnobi mladostnika, napisana z zornega kota 17-letnega Holdna Caulfielda, je bila v ZDA in nekaterih drugih državah tudi prepovedana zaradi neprimernega besednjaka, seksualnih tem in zavračanja tradicionalnih ameriških vrednot. Konec sedemdesetih let je bila v ZDA najbolj cenzurirana knjiga in hkrati ena tistih, ki so se jim pri pouku angleščine najbolj posvečali. V slovenskih gimnazijah je večna spremljevalka bodisi pouka slovenščine bodisi angleščine. Roman je kljub prepovedim postal eden najvplivnejših ameriških romanov 20. stoletja, navdihnil je filme, kot sta Diplomiranec in Društvo mrtvih pesnikov, ter pisatelje, kot so Sylvia Plath, John Updike, Richard Yates. Roman pritegne najstnike in odrasle, v vseh Salingerjevih zgodbah – objavljenih je 35 – se oboji zlahka poistovetijo z liki, ki so večinoma mlajši od 21 let. Varuh v rži, edini objavljeni roman, mu je prinesel ogromno denarja. Leto po objavi zbirke Nine Stories (v slovenščini je naslov Odličen dan za ribe bananarice), ko je bil star 34 let, se je umaknil v Cornish, kjer se je nato nekaj časa rad družil z dijaki tamkajšnje srednje šole, dokler ni eden od njih izdal njegovega zaupanja.

Zanimanje za mlade ženske

Ene redkih, ki so z njim lahko stopile v stik, so bile vsa desetletja v glavnem mlade ženske. Leta 1954 je na zabavi v Cambridgeu spoznal 19-letno Claire Douglas in se leto zatem z njo poročil. Rodila se je hči Margaret, s katero sta se sčasoma oddaljila, in pet let pozneje sin Matthew, omenjeni igralec Matt.



Salinger se je ogrel za budizem, pozneje se je obrnil k eni od vej hinduizma, nato k dianetiki, predhodnici scientologije. Zatem je bil privrženec raznih idej, med drugim stradanja in bruhanja, da bi očistil telo, menda je tudi pil lastni urin.

V naslednjih letih je še vedno objavljal, leta 1960 knjigo Franny in Zooey, tri leta pozneje zgodbi Raise High the Roof Beam, Carpenters (Visoko dvignite strešno gred, tesarji) in Seymour: An Introduction (Seymour: uvod) v eni knjigi. Obe sta bili uspešni. Takrat se je vse bolj umikal vase in se oddaljeval od žene Claire, ni ga več zanimala in prenehal je z njo komunicirati. Bila je tako nesrečna, da v zakonu ni več zdržala in je zahtevala ločitev. Danes je psihoanalitičarka v Kaliforniji.

Zakaj se je tako priljubljeni in hvaljeni književnik iz New Yorka, natančneje z Manhattna, kjer se je rodil in odraščal, se udeleževal družabnega življenja, umaknil v zakotje New Hampshira in nehal objavljati, čeprav ni nehal pisati, je vprašanje, na katero sam ni nikoli odgovoril, zato so se pojavile razne teorije. Ena od njih je, da je trpel za posttravmatskim sindromom, za kar je imel razloge. Kot vojak je doživel najhujše grozote druge svetovne vojne – izkrcal se je v Normandiji na dan D in bil v enotah, ki so osvobajale koncentracijska taborišča. Po koncu vojne se je nekaj časa zdravil v bolnišnici. Po zdravljenju se je prijavil za šestmesečno službo denacifikacije Nemčije.



Tako je spoznal Sylvio Welter in se z njo poročil leta 1945. To je bila edina ženska v Salingerjevem življenju njegove starosti. Oba sta bila stara 27 let, ko sta se v Nürnbergu poročila. Bila je nemško-francoskega rodu, pravijo, da se je opredeljevala, kakor ji je ustrezalo, bila je bistra, po poklicu zdravnica in nekateri viri zatrjujejo, da je med vojno vohunila za gestapo. Po poroki sta živela v ZDA, se po osmih mesecih ločila in Sylvia se je vrnila v Nemčijo.

Medtem ko ga žena ni več zanimala, pa se je še vedno ogreval za mladenke. V začetku sedemdesetih let je pritegnil njegovo pozornost članek v New York Times Magazinu z naslovom Pogled neke 18-letnice na življenje. Napisala ga je študentka Joyce Maynard, bil je zanimiv, a ne briljanten, bolj je vzbujala pozornost njena fotografija, na kateri je bila s široko razprtimi očmi videti kot poosebljena lolita. Salinger, 35 let starejši od nje, ji je napisal pismo, izmenjala sta si vrsto pisem, študentka ga je obiskala, pustila študij in z njim v Cornishu ostala deset mesecev. Joyce Maynard je pisala, ko je bila z njim in tudi pozneje. Njene knjige so se dobro prodajale, za eno od njih, Ženska za umret je prodala avtorske pravice za film (To Die For režiserja Gusa Van Santa z Nicole Kidman v glavni vlogi). Zaradi finančnih težav je prodala tudi Salingerjeva pisma. Na dražbi jih je leta 1999 kupil kalifornijski poslovnež Peter Norton in jih vrnil pisatelju.

Tretja in zadnja poroka

Salinger je leta 1981, ko jih je imel 62, pisal tudi igralki Elaine Joyce, ki je bila takrat stara 36 let in je igrala v TV-seriji Mr. Merlin. Po dopisovanju sta začela ljubezensko zvezo, ki je trajala nekaj let, dokler ni Salinger spoznal 21-letne Colleen O’Neill, medicinske sestre, od njega mlajše približno 50 let, ki je v Cornishu organizirala vaški sejem. V poznih osemdesetih je postala njegova tretja žena, danes je skupaj s sinom Mattom pisateljeva dedinja.



Morda Salinger le ni bil tak čudak, kakor je dajal vtis. Petdeset pisem, objavljenih leto po njegovi smrti, ki jih je v teku let napisal svojemu prijatelju Donaldu Hartogu, ne govori o posebnem čudaštvu.