Evropa – otok, ki ga ni

Napisal naj bi pismo neznanki, kar je zanj, blago rečeno, precejšen izziv. Ko bi vsaj šlo za žensko, ki jo približno pozna, in bi s tem komu naredil uslugo, tako kot takrat v vojski, ko je čustveno nepismenim tovarišem pomagal sestavljati ljubezenska pisma.

Ampak kako naj nagovori lik iz mitologije? Figuro, ki je doslej obstajala le v fikciji? Pa čeprav je bila navdih zanjo zgodovinska oseba, hči feničanskega kralja iz Sidona, antičnega kraja v današnjem Libanonu. Napisal naj bi pismo poosebitvi, žrtvi nasilnega dejanja, ki jo je ugrabil božji bik in jo na hrbtu ponesel čez morje, pa ne do nasprotne obale, temveč le do otoka Kreta, zaradi česar je postala zavetnica celotnega kontinenta. Pisal naj bi Evropi: ženski, celini, utelešenju, zvezi držav, ideji? Ne, nič ne bo iz tega.



Le kdo hoče govoriti s fresko, kipom, podobo na vazi? Ampak on to počne skoraj vsak dan. Na pisalni mizi ima kipec, fragment iz lisastega marmorja, ki ga je nekoč kupil pri nekem pariškem starinarju. Večinoma pozabi nanj, ko pri pisanju strmi v zaslon. Včasih pa mu vendarle pade v oko in ga pogladi s konicami prstov, in takrat se vrne, takrat se začne vse od začetka – hrepenenje, ki vselej ostane neizpolnjeno.



Evropa, luč mojega življenja, bi lahko rekel v tonu srednjeveške dvorne ljubezenske lirike. Pri njem ga je v obliki jezikovnega ognjemeta zanetil znani ruski romanopisec od prve note njegovega razvpitega romana: Ev – roo – pa. Ampak aliteracij željan jezik tu ne odskaklja po stopnicah navzdol od ustnega neba in se dotakne zob. Prej se tvorba blagoglasja odvije globoko v ustni votlini kot praskanje v žrelu, podprta z zapornikom, ob katerem se morata lici prav nelepo napihniti, preden se konča na enem od najlepših samoglasnikov, ki ohranja čar začetka. Res pa je, da se ime začne z zlogom »ev«, ki je pri starih Grkih vedno sporočal nekaj pozitivnega. »Ev« je bilo tisto dobro, kot recimo pri evnoji, evdemoniji, evritmiji, kasneje evharistiji. Se spomnite začetka znamenitega romana ruskega pisatelja, ki je opeval strast do mladoletnega dekleta? Da pomisli nanj prav v zvezi s to temo, je gotovo bizarno. Je bila morda tudi princesa Evropa nimfa, tako kot Lo-li-ta? Ne, iz tega že ne bo pisma, pa čeprav gre tudi tu, kot lahko takoj opazimo, za primer oboževanja.

***

Po pravici povedano, ne razume, zakaj je ta mlada ženska danes na slabem glasu. Začuden je nad to naveličanostjo in nejevoljo do Evrope, ki se v njegovem času širita po političnih taborih in celo med evropskimi parlamentarci. Vsak dan naleti nanju že ob branju časopisa in ju zavzeto preučuje ter temeljito analizira, pa jima kljub temu ne pride do dna. Na skoraj vsaki okrogli mizi je obdan z ljudmi, ki mu razlagajo, kako slabo gre Evropi, kaj vse je z njo narobe, zakaj je Evropa tako škodljiva zanje in za vsako državo, ki pripada njeni skupnosti. Pritožujejo se nad netransparentnimi uredbami, vmešavanjem birokratov v njihov vsakdan, od ulične razsvetljave do jedi na kuhinjskih mizah. Tarnajo nad samopašnostjo bruseljske birokracije, nad nepravičnostjo denarne in dolgovne politike ter razporeditve prispevkov, nad prominentno vlogo nekaterih držav članic. Kajpak vsakdo vidi le slabosti za svojo državo, očitki pa so pogosto protislovni, redkokdaj koherentni – zaključek je vselej ta, da bi se bilo treba rešiti jarma Evropske unije. Občudujejo države, ki so se z referendumi in plebisciti otresle evropskih sporazumov, in tiste, ki to še nameravajo. Brexit je zoral ledino, zakaj ne bi sledili grexit, frexit, italexit itd.?



Zaradi tega se pogosto počuti osamljenega, kadar je govor o njegovi celini. Ta splošna protievropska naravnanost ga resnično žalosti in mu zadnje čase kvari razpoloženje na potovanjih v druge evropske države.

Še huje je, da je začel pomilovati te evroskeptike z vseh vetrov. Vidi jih kot del problema, kot enega od razlogov, da se zdijo evropske težave tako težko rešljive in se projekt evropske združitve čedalje bolj ustavlja. Saj so si ti evroskeptiki – to je le pomožen skupni izraz, ki meče vse v isti koš – seveda v komaj čem enotni. Druži jih zgolj spodkopavanje, žaganje temeljev, nihilistična težnja po razkroju. Malodušneži, si misli: blatijo največjo demokratično zvezo narodov v zgodovini teh koncev. Ohlapno povezano, spoštljivo do narodne suverenosti svojih članic, spodbujajočo obojestransko razumevanje različnih kultur ter praktično v marsikaterem pogledu. Zaletavajo in obregajo se ob strukture, ki so preoblikovale uničevalen bes dveh svetovnih vojn v krhko konstrukcijo razumnosti. Če odmislimo vse ideale: je res le gola volja po preživetju in preprečitvi nadaljnjih vojn pripeljala do tega gospodarskega združevanja?

Ni nam treba pretiravati, ampak vseeno lahko to transnacionalno zavezništvo vidimo kot nekaj pozitivnega, kot rezultat učnega procesa, kot varovalo pred hipertrofijo posameznih narodov. Oziroma kot je nekoč povzela raziskovalka kulturnega spomina Aleida Assmann: »Evropske sanje so … odgovor na moro vojne, uničenja in zločinov proti človeštvu. Temeljijo na prepričanju, da so evropske države skupaj zmožne predelati to preteklost ter prestati izzive sodobnosti in prihodnosti.«

***

Saj tudi sam ve, kdo so današnji sovražniki Evrope – isti kot včerajšnji, le da v novi preobleki: nacionalisti, desni in levi populisti, identitarci, narodnjaki, verski skrajneži, trdovratni fašisti, revanšisti, vse sorte branilci ozemlja. Že dolgo jih opazuje s silnim odporom, zdaj jih srečuje že v vseh državah zahodne in vzhodne Evrope. Rastoča manjšina, ki je že zdavnaj zavzela tudi evropski parlament, v katerem zdaj poraja vedno nove frakcije in podskupine, kot so EKR, EFDD, ID in podobne. Pri tem največje nevarnosti sploh ne predstavljajo one, temveč sam postopek navajanja na takšno realnost. Ankete vedno znova poročajo o stabilni večinski podpori zagovornikov Evropske unije, vendar nas je pozabljanje zgodovine njenih nasprotnikov zdaj prenehalo čuditi. Kratkost zgodovinskega spomina je v različnih družbah očitno že stalnica, morda celo nekakšna naravna stalnica. Ne nazadnje gre tu za obstanek naše civilizacije, kot jo poznamo.



Da je biti Evropejec prednost za vsakogar, je lahko reči, v metežu nasprotujočih si interesov pa je takšno prepričanje hitro postavljeno pod vprašaj. Vsak šolar zna na prste našteti prednosti, toda otrok ne ve, kako sorazmerno mladi glede na zgodovino in kako krhki so ti dogovori v našo skupno korist. Naštejmo še enkrat nekaj najpomembnejših: odprte meje od Finske do Portugalske ter od Poljske do Grčije, brezvizumski režim, sprava nekdanjih nasprotnikov: mirovni pakt, ki je lahko vzor vsemu svetu (in z izjemo spodletelih mednarodnopravnih pogodb iz Locarna leta 1925 ne pozna sebi podobnega), trgovinski sporazum v medsebojno korist, delavske pravice in socialna zaščita, vladavina prava v splošnem, evropsko sodišče, zagotovitev človekovih pravic v vseh državah članicah, spodbujanje demokratičnega razvoja, odprava diktatur, v zadnjem času tudi podnebne iniciative: tako imenovani zeleni načrt, in najpomembnejše: sodelovanje namesto uničujoče konkurence.

Prav gotovo v evropskem sistemu najdemo tudi cel kup protislovij, pa tudi med federalističnimi ideali (parlamenta in sodišča v Strasbourgu) ter nacionalno usmerjenimi praksami (komisije v Bruslju) zeva nepremostljiv prepad. Njegova največja pomanjkljivost je zanesljivo ta, da EU kot celota nikoli ni pristopila k evropski konvenciji o človekovih pravicah, kot je bilo predvideno v lizbonski pogodbi. Do zdaj je »konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin« ratificiralo le nekaj držav članic.



In tako ostaja le pri evropskih vizijah in s tem ne misli popevkarskega tekmovanja s podobnim imenom. Njegov neuničljiv optimizem se zdi marsikomu smešen, to ve in z nasmeškom jemlje v zakup tudi on. Vendar se še naprej opira na določene izkušnje iz rane mladosti, ki jih je pridobil kot otrok socializma v tistem delu Nemčije, ki je takrat pripadal vzhodnemu bloku, v teritorialnem smislu torej vzhodni Evropi. Upa si reči, da dobro pozna zagrenjenost, ki je vzniknila iz delitve celine na Vzhod in Zahod, in tudi pomanjkljivosti, ki so se od takrat pokazale v državah nekdanjega Vzhoda. To je tudi razlog, da s še večjim nezaupanjem opazuje tamkajšnji populizem, sovražnost do tujcev in težnjo po alternativi, pa ne samo za Nemčijo. Pozna njihovo klientelo, tako kot tudi njene strahove, ki se zdaj predstavljajo kot argumenti, ter njihov občutek, da so bili kolonizirani, vendar jih sam ne čuti.

Ta, ki to piše, je zdaj privilegiranec, kar je v času njegovega odraščanja pomenilo ljubljenec režima, ki uživa posebne pravice, po večini član partijske elite. Le da je on takrat pripadal zatiranim, saj je bil nasprotnik enostrankarskega sistema. Bil je eden izmed tistih, ki so šli na ulice, ko je bilo to še smrtno nevarno, v upanju, da bi končali to moro. Bil je zraven pri vzhodnonemški pomladi, ki se je tako kot pogosto v njegovi državi odvila jeseni (oktobra in novembra 1989). Bolje grozen konec kot groza brez konca, je bila njegova naivna, pa vendarle učinkovita deviza. Zato lahko vsem nasprotnikom Evrope reče le: Predstavljajte si, da ste predstavnik opozicije v vaši državi. Ne, nobeno letalo ne bo prisilno pristalo, da bi vas aretirali v kabini, kasneje mučili in strpali v ječo. Prav tako v državi, katere potni list imate, ne bo nobena avtokratska ali diktatorska dolga roka grozila novinarjem sredi belega dne ali poskušala utišati nevšečnih kritikov z živčnim strupom.

****

Za konec bi rad pisal še o enem otoku. Ne o Kreti, kjer se je v eni izmed mnogih različic mita ustalila ugrabljena Evropa. Tja hodi vsako poletje že pet let zapored, da odklopi in si napolni baterije ob njegovem mitu o nastanku. Ventotene (italijansko: 'ki kljubuje vetru') je ime drugega sredozemskega otoka, ki pripada arhipelagu, Pontinskemu otočju. Od časov cesarja Avgusta do tistih fašista Mussolinija je bil otok izgnancev, brezizhodni kraj. Tja so v času Rimljanov deportirali neljube družinske člane, pozneje pa režimske nasprotnike vseh vrst: komuniste, socialiste, anarhiste.



Več kot 2000 let je bil Ventotene kraj nesvobode. Od Avgusta do Mussolinija so oblastniki tja pospravljali nasprotnike. Skrivna vez povezuje cesarjevo hčer Julijo in njene dvorjane z jetniki burbonskih vladarjev in poslednjim antifašistom, ki so na tem otoku zapravili najboljša leta. Vedno znova je vsemogočna država tja pospravljala najnevarnejše nasprotnike. Kot javnosti prikrito internacijsko taborišče je Ventotene dobil vzdevek »otok, ki ga ni«.

Nekaj tega mračnega vzdušja je čutiti še danes. V zraku lebdijo besede, kot so eksil, izgnanstvo in ječa. V ponudbi so vodeni ogledi cisterne dei carcerati, plaketa označuje nekdanjo kantino, v kateri so si jetniki sami kuhali, Archivio della Memoria (z dokumenti iz časov pregona) pa ima svojo pisarno v neki uličici nad pristaniščem. Mogočen in že z morja dobro viden rumen gradič s prsobrani na strehi in masivnim skalovjem pod sabo je danes sedež lokalne uprave, kraljuje pa na velikem trgu, ki je glavno zbirališče ljudi na tem otoku. Razstavni panoji na njegovem obzidju pripovedujejo o življenju izgnancev, o njihovih delavnicah in debatnih krožkih, o junaštvih in neuničljivem smislu za humor teh ljudi. Nekega dne sem tam odkril zapis, za katerega sem prvič slišal: Ventotenski manifest.

Napisan je bil poleti 1941, ko so nemški tanki prodrli globoko v Ukrajino in je kazalo, da bodo oborožene sile kmalu zavzele še Moskvo. V tem zgodovinskem trenutku pomračitve je peščica ujetih levičarjev, ki jim je iluzije razblinil pakt med Hitlerjem in Stalinom, presegla svoja prepričanja in zasnovala načrt za prihodnost, če bi Blitzkrieg spodletel in bi se Nemčija morala predati, nekakšen program, ki bi premostil vse razdvajajoče razlike med predstavniki naprednih strank. Bil je skrajni čas, zahodna civilizacija je namreč stala pred prepadom. Zapisali so, da bi zmaga nacistične Nemčije pomenila »dokončno utrditev totalitarizma na svetu«. Pisci so se imenovali Altiero Spinelli, Ernesto Rossi in Eugenio Colorni – 30 let pozneje je ujetnik nekega drugega režima, Václav Havel, v njih videl vzornike, če ne kar svetnike. Njihov manifest lahko tako kot Havel beremo kot partituro za boljšo Evropo. Dejansko je tako kot pri glasbi: note so že tu, samo še zaigrati jih moramo.

Med izgnanci je bil tudi Sandro Pertini, eden od poznejših predsednikov Italije, prijatelj Helmuta Schimdta v blaženih časih povojne sprave narodov, ko sta se Italijan in Nemec še lahko pogovarjala na najvišji ravni (o čemer danes ne more več biti govora). Ta spis naj bi služil kot temeljni dokument evropskega federalističnega gibanja. Avtorjema sta bila vzor ameriška ustava in njeno načelo zveznih držav. Dve leti po zapisu manifesta je v Milanu prišlo do njegovega prvega javnega razglasa: »Za svobodno in združeno Evropo«.



Ventotenski manifest je bil vir navdiha za vse poznejše pomembnejše evropolitične dokumente do lizbonske pogodbe iz leta 2007. Zagovorniki Evropske unije so se od nekdaj lahko sklicevali na to preprosto magno karto. Na to malo skrivno sporočilo, ki je spisalo veliko zgodbo. Nakracano je bilo na cigaretni papir in z otoka pretihotapljeno v trebuhu pečene kokoši, potem pa razmnoženo in v obliki letaka razširjeno po Milanu in Rimu. Nekaj njegovih daljnosežnih zamisli je postavilo temelj tako imenovanega Hertensteinskega programa, ki je vseboval dvanajst tez in bil sprejet v Švici po koncu vojne. S tem so se prvič pokazali obrisi nove Evrope.

Takšen je bil izhodiščni položaj: nekaj mednarodno usmerjenih levičarjev se je osamosvojilo od Moskve, premostilo frakcijska razhajanja, se distanciralo od partijske discipline. Diktatura proletariata zanje ni več bila politični cilj. Ti levičarji novega kova so vedeli predvsem to, da nočejo več biti talci politike dinozavrskih režimov, ki so razdvojili staro celino in po svoji logiki izvoza revolucije zlorabili vse, kar naj bi bilo sveto: svobodo, mir in socialno pravičnost. Med drugim tudi idejo o Panevropi, ki ji je ne nazadnje prisegel kolonizator Heinrich Himmler s svojo Waffen-SS. Vendar so se morali grobarji (in morilci Judov) najprej umakniti, preden je ta ideja svobodnega federalizma v Evropi lahko postala resničnost.

Ampak tudi po tem nevarnost še dolgo ni minila. Avtorji pozabljenega manifesta so se še predobro zavedali, da bi lahko bila ponovno vzpostavljena nacionalistična država in da je vprašanje časa, kdaj bo posamezna država spet padla v roke reakcionarnim silam in se začela oboroževati. Razumela sta, da bodo ZDA in njihove nove zaveznice vzpostavile ravnovesje moči skladno z interesi svojih vplivnih območij in hotele vplivati tudi na mednarodne gremije. Že vnaprej sta predvidela današnjo krizo s populizmom, neonacionalizmom in na novo okrepljenim militarizmom.

Celo možnost, da bodo ZDA nekega dne nastopile v vlogi hegemona. To časovno okno je ostalo odprto le kratek čas – ravno dovolj, da je dokončno pokopalo pruski militarizem (porodno napako nemškega rajha po zmagi nad Francijo). Gospodarstvo, ki temelji na obojestranskih interesih, in celo skupna vojska sta končno postali uresničljivi zamisli. »Evropska revolucija mora biti socialistična,« so zapisali, a se hkrati distancirali od starih, radikalno marksističnih metod osvoboditve delavskega razreda, od metod prisilne kolektivizacije ter od metod sovjetskega državnega kapitalizma kolhozov in kombinatov, zlasti pa od fašistične ideje korporativizma. Vsakršna oblika narodnega boljševizma, gospodovalne avtarkije, ki bi spet vodila v oboroževanje in izvoz ideologije, bi morala biti za vselej odpravljena.



Sanje, kaj pa drugega? Utopije se porajajo na otokih – spomnimo se na Thomasa Mora – in same po sebi ne obetajo vedno česa dobrega, saj vendar poznamo dovolj morilskih utopij 20. stoletja. Ampak tale tukaj je bila drugačna. Na kratko povedano, otok Ventotene je s tem manifestom majhne skupine daljnovidnih političnih aktivistov postal zibelka Evrope. Kadar pripovedujem o tem otoku, na katerega se vedno znova vračam, to ni prazna bajka. Je ljubezenska izjava človeka, ki si je želel svobode, ki mu jo je nekoč obljubila združena Evropa. In mu jo tudi podarila, tega ne bo nikdar pozabil.

Evropa: otok, ki ga ni. Kar pomeni tudi to, da v časih globalizacije Evropa že dolgo ni več otok, saj se je treba v svetu velikih imperijev, kot so ZDA in Kitajske ter Rusije kot črne ovce za pogajalsko mizo, ustrezno učvrstiti. Evropa lahko obstane le, če se ne bo pustila raztrgati na političnih vrhovih.



Na potovanjih v prodajalnah spominkov redkokdaj najdem kaj pametnega. Obeski za ključe, lakirane školjke, lutke v nošah, pobarvani keramični krožniki, raznovrstna ljudska umetnost, ki je v bistvu množično proizvedena na Kitajskem – da bi s poletnih počitnic nosil domov kaj takšnega, se mi je od nekdaj zdelo absurdno. Nekoč sem vendarle našel nekaj zanimivega, to je bilo pred tremi leti na otoku Ventotene. Mala modra evropska zastava, kakršno si jadralci pripnejo na jambor barke, je spominek, na katerega sem še danes ponosen. Od takrat jo nosim s seboj v potovalki in jo lahko po potrebi uporabim kot žepni robček. Nedoumljiv simbol dvanajstih zlatih zvezdic, zbranih okoli praznega morja.

Letos so te zastavice izginile iz vseh trgovin s spominki na tem otoku. So jih preprosto razprodali, so njihovi lastniki pozabili naročiti novo pošiljko, ali so morda sami, razočarani prebivalci neke celine, ki ne pozna več solidarnosti, v tem letu prestopili na stran evroskeptikov? Kaj pa duh otoka Ventotene – je tudi ta nekoliko izpuhtel? Je bila zamisel vendarle prevelika in konec koncev premalo navdušujoča in dobičkonosna?

Tako piše in razmišlja on, evropski domoljub. Hkrati je vesel, da mu ni bilo treba napisati pisma oboževanki ter ga skleniti z zaključnim pozdravom.

———
V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana. Projekt Odprto pismo Evropi je sofinanciran iz programa Evropske unije »Evropa za državljane«. Prevod: Sara Virk.