Evro-afriški roman o odnosih in njihovi odsotnosti

Miha Mazzini je prodoren pisec kolumen, nagrajevan pisatelj, računalničar s pedagoškimi nagnjenji, trmast scenarist, po novem tudi režiser in še kaj. V romanu Funny, ki je izšel pri založbi Goga, se je lotil demontaže neke slovenske družine, ujete v sedanjost. Avtor nam ponudi v razmislek, kako osmisliti nekaj, kar je bilo svojčas samoumevno, ko nam počasi, s skorajda arheološko natančnim odstranjevanjem plasti družinske in družbene navlake razgalja prej zakrito.
 

Že začetek knjige je dramatičen. Osrednji lik se odpravi prodat plošče svoje mladosti, uporniško glasbo zgodnjih osemdesetih let. Meni to zveni kot velik greh!

Pisatelj mora vedno pomisliti, kaj je tisto najbolj grozno, kar se lahko zgodi junaku (smeh). Ampak tako to gre v življenju. Pred leti sem na nekem sejmu v Beogradu poslušal možakarja, ki je razlagal, kako je najprej kupoval plošče kot študent, potem se je poročil, dobil otroke, ni bilo denarja in jih je prodal. Nato se je stabiliziral v redni službi in jih spet kupoval, iste seveda, zatem je prišel Milošević, sankcije in jih je spet prodal, da jih zdaj spet kupuje.
Premožnejši svoje finančno stanje uravnavajo z nepremičninami, stari punkerji in rockerji pa s ploščami (smeh).

V romanu Funny sicer prav fino secirate odnos moški–ženska–družina. Gotovo je to posledica življenjske kilometrine in vašega daru opazovanja.

Hvala. Ne pozabiva pa tudi tistih nesrečnih lastnih napak, na katerih se učimo, ker smo prepametni, da bi se učili na napakah drugih.
 

Bolj ko razpada osnovna celica naše družbe, manj si imajo mož, žena in njun sin povedati.

Danes se ne pogovarjamo več, danes komuniciramo. Kar pomeni, da si pošiljamo besede, da jih izmenjujemo. A zase zadržimo vse drugo, kar je večina pogovora: gibe in mikrogibe, izraze, poglede, vonje … In tudi tišine.
Če parafraziram Tolstoja: Vse srečne tišine so si podobne, vsaka nesrečna tišina pa je tiha na svoj način.

 

Hkrati ste pozorno vnesli v roman vse pasti tehnologije, ki naj bi nas osvobajala.

Živimo v zelo prelomnem času. Tako zelo, da se včasih vprašam, ali bi moral prodati svoje gramofonske plošče (smeh).
 

Glavni lik je novinar, brez kompasa, smisla, službe, družbe se panično oprijema nekih rešilnih bilk, ki same nimajo močnih korenin. Projekt atomizacije družbe je uspel?

Absolutno. Vedno več je nesmiselnih del, tako imenovanih bullshit jobs, ki jih ljudje pač opravljajo, da kaj zaslužijo, čeprav jih ne rabijo ne oni in ne nihče drug. Jasno zavedanje, da tako delo res nima smisla, je trda življenjska preizkušnja in rešujemo jo lahko le s slepljenjem: oh, koliko novinarjev, ki so tako kot moj junak postali tehnološki višek, je odprlo blog in v statistiki spremlja vsak obisk sproti. Nakar se tisti, ki ima sto bralcev, počuti bolj pomembnega od onega, ki jih ima samo 99.
 

Ko pa z ženo odpotujeta v Afriko, da bi rešila zakon, kar je mnogim tudi že prej padlo na pamet, to le pospeši in poenostavi njun razhod, ko se znajdeta v povsem novih okoliščinah.

Afrika, kot obstaja v naših glavah, se deli na dva stereotipa. Prvi je National Geographic Disneyland, prelepe živali tekajo v počasnem posnetku. Drugi je Bela Masajka, lik ženske, ki se je vrnila k naravi, kot da jo je ustvaril sam Jean-Jacques Rousseau. Moja sicer minimalna izkušnja Afrike je precej let čakala v možganih in vedel sem, da jo bom uporabil prej ali slej. Vesel sem, da je pristala v tako zabavnem romanu. In zdaj se mi oglašajo ljudje: Tako je! Točno tako! Zakaj tega nihče še ni opisal?
 

Ko sem šel pred leti za silvestrovo v Egipt, sem bil presenečen, ko sem na letališču videl četico domačih mladeničev z vrtnicami v rokah, ki so pozdravljali starejše Evropejke. Od vodičke sem zvedel, da temu rečejo habibi tours.

Številke, ki jih lahko že na wikipediji preberemo pod geslom spolni turizem, so visoke. Presenetljivo malo pa je romanov in filmov o tem. Najbrž po načelu, kar se zgodi tam nekje, naj tam tudi ostane.
Da bi samo moški hodili na Tajsko, ženske pa doma čuvale mikrovalovno pečico, je malo verjetno, priznajte. Res pa je, da odhajajo v različne smeri, verjetno zato, ker se ne bi radi srečali. Za ženske omenjate Egipt, v Afriki vodi Kenija, pa tudi Karibi so močno zastopani.
Ne pozabimo, da je bila močna destinacija ženskega spolnega turizma pred desetletji hrvaška obala, takrat še v Jugoslaviji, ko je severni del Evrope obiskoval morske ljubimce, ki so sami sebe imenovali galebi in so si do danes prislužili že vsaj en spomenik.
 

Veliki beli človek ima verjetno še vedno neki izvirni greh in slabo vest, ki jo nekateri pposkušajo krpati z različnimi oblikami dobrodelnosti.

Možno. Vsekakor tisti, ki nas žicajo, znajo pritisniti na prave gumbe, saj če ne bi, bi hitro izumrli.
Ne smemo spregledati, da pripadamo civilizaciji, ki je zgrajena na krivdi, in od nas pričakujejo, da se bomo neprestano počutili krive za nekaj (kar ne pomeni, da za nekatere stvari nismo zares krivi).
 

Povezanost afriških družin se izkaže za nekaj povsem drugega, kot pa smo vajeni te dni pri nas, mar ne?

Zahodni svet je ponorel s svojo profitabilnostjo. Ni vam treba nujno v Afriko, tudi na Tajskem ali v Latinski Ameriki bo vsaj pet ljudi skakalo okoli vas, ko boste parkirali. Eden bo dajal listek, drugi sprejemal denar, tretji dvigoval zapornico, četrti kazal na prazno mesto ... Saj zaslužijo malo, a imajo stik drug z drugim in ljudmi in smiselno delo. Na zahodu so bili vsi odpuščeni in namesto njih stoji parkirni avtomat. Torej ne zaslužijo nič in so na socialni podpori, ki naj bi jo prispevali tisti, ki še delajo. Toda z robotizacijo je takih vedno manj.
 

Koliko pa ste si za ta roman privoščili terenskega raziskovanja?

Kot sem rekel, Afrika je bila tam, v glavi, že nekaj časa. Precej let, uf, kar desetletje ali dve, pa sem se občasno pogovarjal z ženskami, ki hodijo na spolni turizem v Afriko in na Jamajko. Nisem imel nekega načrta za roman, zanimala me je ta počasna sprememba iz avanture v odgovornost, v skrb, v smisel.
Ključni trenutek je prišel v vsakem primeru: gospa je izvedela, da je njen afriški izvoljenec že poročen in oče (veliko) otrok – in zanimale so me tiste, ki so te otroke in tujo ženo tako rekoč posvojile v svoji skrbi. Dodale so jih k smislu svojega bivanja.
 

Naslovi poglavij so nenavadni, zgolj številke v različnih kombinacijah.

Da, v vsakem poglavju je omenjena neka številka in ta je naslov poglavja. Nisem še nikjer videl, kar mi je všeč.
 

Kot kaže, je življenje marsikdaj tudi niz nesporazumov.

Vedno. Največ nesporazumov pa imamo tako in tako sami s seboj. Bolje razumemo sebe, bolje potem razumemo tudi druge. Kar pa nima čudežnega učinka, da bi nam bili zoprneži kaj manj zoprni.
 

Tem, vrednih pisanja, je vedno veliko, kar po koščkih obdelujete tudi v zelo branih kolumnah.

Zanimiv je slovenski odnos do literature, ki naj bi bila čista, torej brez esejističnih razmišljanj. Češ, kolumne so nekaj, literatura pa čisto nekaj drugega, in ne smeta se mešati. V Angliji, recimo, ni tako. Tam vam dajo za zgled Orwella, v katerega romanih se esejistična razmišljanja mešajo s fikcijo.
Roman Funny je na neki način zelo angleški in namenoma sem ga naredil takega. Prvič, to mešanje razmišljanja in literature, vsaj v prvem delu, ki se dogaja v Evropi, ki je tako in tako vse preveč zagledana v svoj popek, manj pa potem v Afriki, kjer prevzame pobudo akcija. Prav tako sem se lotil takega nežnega humorja, ki ga Angleži tako dobro obvladajo, kadar hočejo. Roman Funny ni veselica, ampak bralci se mi javljajo in pravijo, da so se venomer hahljali.
V stanju današnjega sveta je to kar veliko.