Enaindvajsetletnik, ki je izkrvavel med svojimi verzi

Za hip se zdi neverjetno, kako živa je lirika mladega pesnika, ki se je rodil pred natanko sto leti, izdal eno samo pesniško zbirko in pri enaindvajsetih blizu svojega doma padel pod streli puške, ki jo je sprožil Slovenec v nacistični uniformi. Neverjetno se zdi res le za hip. Ker je poezija Karla Destovnika - Kajuha tako brezčasna, da je z njo še vedno živ tudi on.

Razgledan, pronicljiv, občutljiv za socialne krivice. Športnik in nadarjen literat. Vse to je bil Karel Destovnik - Kajuh, ki se je rodil 13. decembra leta 1922 v Šoštanju. Okolje, v katerem je odraščal, ga je močno zaznamovalo – trd delavski vsakdan, socialna neenakost, vse to se je odražalo v njegovih delih. Prva zbirka njegovih pesmi je v težkih vojnih razmerah nastala med snežniškimi gozdovi. Že ob samem nastanku so bile te pesmi dragocene in redke, saj so razmnožili zgolj osemintrideset izvodov. Danes sta ohranjena le še dva.

Teme ljubezni, svobode, predvsem pa upora

Pesnik, ki je za časa življenja izdal eno samo pesniško zbirko, ostaja »živ« skozi svoje stihe še skoraj osemdeset let po smrti. Resda je ustvarjal med vojno vihro, a njegovi ideali in notranji konflikti so bili identični tistim, s katerimi se marsikdo sooča tudi v 21. stoletju. Ljubezen, strah pred smrtjo in negotovo prihodnostjo, težek boj za vsakdanji kruh je mojstrsko prepletal z napetostmi idej, skupnosti in takratnega družbenega sveta. »Vse besede so bile besede in gospod je še gospod ostal, delavec bo kakor prej garal in gospodom polnil sklede …«

Neki družbeni red se je podiral, Kajuh je to čutil in prenašal v svojo liriko. Morda danes pesnik tako pritegne bralca, ker si vsi želimo iskrene socialne kritike in upornikov, ki bi jo zasledovali. In ostali zvesti sami sebi, tako kot je bil idealom – pokončnosti, aktivizmu, pravičnosti za vse in borbenemu duhu – v svojem kratkem življenju zvest on sam. »Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo, da bi v uporu vse pobralo …«

Kajuhove pesmi so, kot pove skrbnik Rokopisne zbirke NUK Marijan Rupert, ravno toliko kot izpoved tudi dokument: »Ne samo jasen in natančen dokument časa, pač pa podroben in izviren dokument človeškega bivanja v strašnih časih socialne negotovosti, prelomnih družbenih sprememb in krvave vojne, ki so v temelju zamajale humanost v celotni skupnosti. Kajuh je kot ustvarjalen in umetniško občutljiv mladenič slutil, da je treba v takšnih časih sestopiti s slonokoščenega stolpa poezije in se približati življenju, nanj neposredno vplivati, ga ne le preslikati v skladu z romantičnim pojmovanjem, ampak ga predvsem radikalno spremeniti. Teme ljubezni, svobode, predvsem pa upora zlahka pojmujemo kot univerzalne, a v Kajuhovem pogledu pridobijo novo nujnost: nujnost človeka, ki v zgodovinskem trenutku, v katerem se je znašel, nima druge alternative kot zoperstaviti se novi realnosti. A ne z namenom ponavljanja vzorcev in napak starega sveta, temveč z idejo vzpostavitve novega in pravičnejšega sveta za vsakogar. Kajuhove pesmi so nosilke njegovega izvirnega poetičnega poslanstva, ki vojni navkljub pred vse postavlja jasno sporočilo humanizma.«

O Kajuhu je težko napisati kaj novega. Na njegovo liriko so vplivali Vladimir Majakovski, Jiří Wolker, František Halas, pa tudi Srečko Kosovel in Ivan Cankar. Prav tako je dobro poznana njegova intimna življenjska zgodba. Med ljubezenskimi sopotnicami se omenjata Marija Medved, pesnikova prva velika ljubezen, in Silva Ponikvar, s katero sta pričakovala otroka. Ljubezen do Silve je oznanil v ciklu stihov, med katerimi velja izpostaviti najmanj Samo en cvet, Dekle, dekle moje in Bosa pojdiva. Kajuh je pesmi pošiljal Silvi v zapor.

V pismih sta si izpovedovala iskreno ljubezen in se veselila starševstva, ne vedoč, da jima skupna prihodnost ni usojena, čeprav Destovnik med vrsticami dopušča možnost, da bo otrok odraščal brez očeta. Ni si zatiskal oči pred tem, v kakšni realnosti živita. »Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa pojdiva prek zemlje trpeče, sredi razsanjanih češnjevih vej sežem ti nežno v dlani koprneče ...«

V času njune zveze je nastala njegova najlepša ljubezenska poezija, četudi Kajuh, kot je v enem od intervjujev dejal Vlado Vrbič, upokojeni direktor velenjske knjižnice, eden Kajuhovih največjih poznavalcev, nikoli ni pisal čiste ljubezenske poezije. V še tako nežno izpovedno pesem je vtkal družbeno angažirane tone – morda še najbolj očitno je to prav v omenjeni Bosa pojdiva. Da je komaj petnajstleten leta 1938 spisal Slutnjo, se v pesmi zgražal, kako se človeštvo ni prav nič naučilo iz izkušnje prve svetovne vojne in bliskovito zdrsnilo v še bolj krvav konflikt, kaže na neverjeten talent in vizionarstvo, ki ju je posedoval. Sram ga je bilo, kot je pisal v omenjeni pesmi, da je sam predstavnik družbe, ki kolje sočloveka, brata, sestro.

Lik pesnika-junaka

Kajuhovo liriko so pri nas raziskovali številni literarni zgodovinarji in drugi strokovnjaki. Emil Cesar, Mihael Glavan, Denis Poniž, Matjaž Kmecl in Vlado Vrbič. Kaj zgodovinarje in publiciste še zmeraj »vleče« h Kajuhu, ko pa je o njem znanega toliko?

Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj meni, da »Kajuh v slovenski kolektivni zavesti uteleša lik pesnika-junaka. Že njegova predvojna poezija prav drhti od želje, da bi se vrgel v boj. Pripadal je mladi generaciji revolucionarjev, ki so že pred vojno vedeli, da bodo doživeli revolucijo, in so bili pripravljeni na vse. To revolucijo so si predstavljali v duhu Sovjetske zveze; če beremo Kajuhova pisma, v katerih si dopisuje z najboljšim prijateljem Kostjo Nahtigalom, vidimo, da je sovjetsko ideologijo sprejemal kot vernik, brez kritičnosti. Ampak takoj, ko spregovori kot pesnik, se vse spremeni v neznansko živost; tudi ko neposredno izpoveduje te ideje, njegova poezija nikoli ne ostaja samo na ravni deklarativnosti, ampak je v njej vse doživljeno kot najgloblja notranja nujnost, vse v njegovi poeziji je občuteno telesno intenzivno, vse gre skozi kosti, živce, kri; na trenutke se dogaja pravi 'teater krutosti'.«

Presenetilo me je, še dodaja Komelj, »ko sem nekoč odkril, kako podobne formulacije tistim v njegovi pesmi, napisani ob oddaji radijskih aparatov, je v svojem opisu stanja ljudi med drugo svetovno vojno zapisal francoski pisatelj Céline, ki je pripadal nasprotnemu ideološkemu polu, a je imel prav tako seizmografsko senzibilnost; gre za tisto resničnost, ki presega opredelitve. Kajuh je z vsem svojim bitjem doživljal napetost revolucionarne situacije in njegova pesem je najbolj revolucionarna, ko se tej situaciji ne prilagaja, ampak nastaja kljub njej, kljub vsemu, kot krik … Takrat je njegova pesem tudi najnežnejša, najbolj presijana z ljubeznijo.«

Ko je svet padal s tečajev

Na vsake toliko se zgodi nekakšen mejnik, povezan s pesnikom. Presežno literarno delo, ki javnost spomni, kako velik poet je bil. Ob devetdesetletnici njegovega rojstva je izšla knjiga Enaindvajset pesmi za enaindvajset let življenja, ki prinaša 21 Kajuhovih pesmi po izboru literarnega zgodovinarja Matjaža Kmecla. »Čas jim zlepa ne bo mogel do živega, že zdaj so lirska klasika,« jih je ob izidu opisal Kmecl.

Ljubimca z Vošnjakove ulice avtorja Mihaela Glavana, ljubezensko dopisovanje med Kajuhom in Silvo Ponikvar, eden najlepših in najbolj presunljivih vpogledov v intimo mladega para, ki sta drug v drugem našla vse – le svet je tedaj padal s tečajev –, je ob izidu postala knjiga leta. Miklavž Komelj je izdal Dopisovanja, v katerih je prvič zbrana celotna Kajuhova korespondenca. Na TV Slovenija pa so pred dnevi predvajali igrano-dokumentarni film Samo en cvet režiserja Zvezdana Martiča, ki v ospredje postavlja nastajanje Kajuhove zbirke Pesmi.

Omeniti velja roman Prestreljene sanje Vlada Vrbiča, v katerem avtor brez olepševanj prikaže čas pred in med drugo svetovno vojno, Kajuha pa pospremi na poti odraščanja, v ljubezenske zveze, k pisanju in življenju v ilegali, do vstopa v partizane in usodnega strela. Vrbič, scenarist prireditve, s katero so se v torek Kajuhu poklonili v Trstu, je življenje pesnika strnil v nekaj besed, s katerimi je povzel vse: »Šestnajstletnik obsoja socialne krivice, sedemnajstletnik, osemnajstletnik, devetnajstletnik, dvajsetletnik ljubi in kliče k uporu. Enaindvajsetletnik je izkrvavel med svojimi verzi: toda za kar sem umrl, bilo je premalo umreti. Vse to je Kajuh.«