»Eksplozija spomina in norosti«

Diplomat z dvema življenjema. Drugo je pisateljsko. Za pisanje, pravi, ne potrebuje ne kave, ne čaja, ne alkohola, ne druge droge, ničesar, piše iz elementarnega veselja do življenja, z optimizmom. Doslej je izdal dve knjigi, z uspehom, dve bosta sledili prihodnje leto.
 

Gospod Mikša, za diplomate je veljalo, da so – pričakovano – navdušeni bralci politične zgodovine, a tudi biografskih in avtobiografskih del. Ste po tej plati tipični?

Le deloma. Mene so pravljice in legende pritegnile že kot otroka, kasneje pa tudi zgodovinski in biografski romani. Bil sem navdušen bralec tako slovenske kot tuje literature, še preden sta me je študij in zaposlitev pripeljala vse od Hamburga prek Celovca, Ženeve, Dublina do Berna. Pred vsakim odhodom na diplomatsko predstavništvo v tujino sem prebral kar največ dosegljivega tudi o zgodovini, umetnosti in kulturi posamezne države. Pred odhodom na Irsko sem prebral okoli 3500 strani. Diplomati manjših držav, vsaj na začetku, ne dobivamo toliko vabil kot diplomati velikih, pomembnih držav. Če pa jih presenetiš z dobrim poznavanjem tudi manj znanih dejstev o njihovi državi, tukaj mislim tudi na poezijo, slikarstvo in arhitekturo, naravo …, postaneš iskan sogovornik.
 

Kako izbirčen bralec ste?

Berem različne zvrsti. Zanima me vse o naravi človeka v širšem pomenu, tudi psihologija, parapsihologija, filozofija, zgodovina, antropologija in religije ter različni politični sistemi.
 

Med branjem vašega prvenca Njegova ekscelenca Christian Grasset me je prešinilo, da je v njej snov za dve povsem različni knjigi, spominsko o slovenski diplomaciji in bolj sproščeno o takšni ali drugačni mesenosti. Ste pomislili na takšno možnost?

Takšen občutek sem imel tudi sam, prav tako založnik. Najprej sem začel erotično delo. Ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije pa sem se odločil, da svoje izkušnje iz časa osamosvajanja in diplomatska prizadevanja za mednarodno priznanje Slovenije tudi zapišem. Z namenom, da bi k branju spodbudil širšo javnost, sem obe tematiki povezal. Gre za obujanje spominov dveh veleposlanikov, ki govorita o tistem, kar imata najraje – o ženskah in diplomaciji. V erotičnem delu je seveda veliko fikcije, v drugem so vsa imena in dogodki preverljivo natančni.
 

Kako ste se sploh odločili za pisanje?

Naključen pogovor med prijatelji, med njimi sta bili dve ženski, o kočljivi temi s področja erotike je prinesel mojo obljubo, da napišem knjigo o erotiki, kasneje pa sem dodal še diplomacijo.
 

Prej niste pisali?

Ne. Bilo je le nekaj krajših zgodb. V prostem času sem se bolj ukvarjal s slikarstvom, pisateljski izzivi so se pojavili precej kasneje. Prvi roman sem izdal pri enainšestdesetih, drugega pri triinšestdesetih, naslednja dva predvidoma sledita prihodnje leto. Bralski odziv na oba romana je bil odličen.
 

Vaša druga knjiga Klinc, pa še Trst!, temelječa na zgodbi vašega očeta, daje v premislek marsikaj iz povojne preteklosti. Česa si kot avtor knjige ne želite, da bi bralci spregledali?

To je epopeja o človekovi naravi, ki se, žal, kljub napredku v tisočletjih ni spremenila na bolje, kar se še zlasti kaže v vojnah in času kriz. V romanu sem strnil dogodke iz življenja pokojnega očeta, ki je že kot najstnik prisilno služil v armadah dveh diktatorjev, Hitlerja in Stalina, pa tudi v JLA, kjer je spoznal sovraštvo, nasilje človeka nad človekom in nesmisel vojne. Zaradi tega je sovražil totalitarne politične sisteme, aroganco in nasilje vsake oblasti, ki zatira drugače misleče.
Dogajanje je postavljeno v čas tržaške krize jeseni 1953, v noč, ko sta višji inšpektor Udbe in kapetan vojaške Protiobveščevalne službe (KOS) na postaji Ljudske milice v Ormožu zasliševala ravnatelja Nižje gimnazije, ki naj bi, ko je prejel poziv na orožne vaje, zaklel: »​Kurc, pa še Trst!« Mikša je moral na zaslišanje kot edina priča. Da bi z zavlačevanjem rešil prijatelja, si je izmišljeval zgodbo za zgodbo. Njegovi spomini, zgodovinska dejstva se neopazno prepletajo. Pisanje te knjige je bilo bolj podobno eksploziji spomina in norosti kakor natančnemu zapisovanju dejstev in dogodkov.
 

V knjigo ste spravili morje zgodb. Ste imeli načrt ali ste zgolj nizali prizor za prizorom?

Iskal sem prostor za večplastno pripoved, knjiga pa daje bralcu veliko tem za razmislek. Do prve jutranje zarje so se zvrstili dialogi o Mikševem očetu, invalidu iz prve svetovne vojne, o tržaški krizi, o reševanju v močvirje pogrezajoče se cerkve ob gradu Turnišče pri Ptuju, o štajerski generalki sodnega dne, o vitezih križnikih, ki naj bi prinesli sveti gral v Slovenske gorice, o ljubezenskih zapletih in političnih spletkah, o mržnji med komunistično oblastjo in cerkvijo, o aktivnosti sovražne emigracije, o ljudski oblasti, ki ima zmeraj prav … Ves čas zaslišanja je bila prisotna grožnja z Golim otokom.
 

Mislite, da bralci, ki jugoslovanske državne ureditve niso izkusili sami, razumejo kontekst pripovedi?

Dobro, da ta čas spoznajo, laže bodo ugotovili, kako dragoceno je, da danes živimo v demokraciji, predvsem pa v miru.
 

Nekateri ocenjevalci so v knjigi videli nekakšno šeherezadščino, drugi menijo, da je protagonist uprizoril simpozij, ki bi ga bili veseli stari Grki s Sokratom vred. S katero interpretacijo se laže strinjate?

Z drugo.
 

Da ste na Irskem napisali obširen roman, se ne bi zdelo nič neobičajnega, a da ste ga napisali pretežno v angleščini devetnajstega stoletja, je slišati precej hudo. Razložite, prosim.

Krivo je naključje, nikdar si nisem mislil, da bom napisal knjigo v angleščini. Ko sem bil veleposlanik na Irskem, me je irski diplomat presenetil s trditvijo, da je bil Stokerjev grof Drakula, v njegovi prvi različici romana, štajerski grof, in ne princ iz Transilvanije. Spodbudil me je k branju svoje knjige From the Shadow of Dracula: A Life of Bram Stoker. Po raziskovanju različnih virov me je prijela strast za pisanje in želja, da Drakulo pripeljem nazaj na Štajersko.
Vstajal sem ob pol petih zjutraj vse konce tedna in vse dopuste, pisal in pisal – in nastal je osemstostranski roman. V njem sem prepletel irsko in slovensko zgodovino, ljudi, naravo, umetnost in literaturo, zgodovino in mitologijo vse od 6. stoletja pred našim štetjem do leta 2006. Jedro mojega pisanja pa se dotika tudi vprašanja življenja po smrti.
 

Vse v angleščini?

Da, pisal sem v angleščini. Pokojni lektor in prevajalec, Britanec Alan McConnell Duff, je po branju prvih sto strani opozoril, da sem pri pisanju uporabil nekaj sodobnih besed. Na moje presenečenje, kaj bi bilo s tem narobe, je pojasnil, da je tekst napisan pretežno v angleščini 19. stoletja in da naj zato nekaj sodobnejših izrazov zamenjam. To je bil eden največjih komplimentov, kar sem jih dobil. A ta knjiga se mi je preprosto zgodila, kot bi mi kdo vstopil v glavo in me silil pisati ... Bilo je kot nekakšno prostovoljno suženjstvo, zaradi katerega sva z ženo ostala deset let brez dopusta. Knjiga je v rokah irskega založnika. Upam, da bo izšla prihodnje leto.