Drago Jančar, pisatelj, lavreat, skeptik

Na portalu slovenskega gledališča SiGledal je zapisan podatek, da je 13. aprila 1948 v delavskem predmestju Maribora Studenci rojeni Drago Jančar­ začel pisati pri osemnajstih, prvo novelo je objavil v Mladini.­ V petek bo pisatelj, ki velja za najuglednejšega in najbolj prevajanega sodobnega slovenskega avtorja, dopolnil sedemdeset let.
Ob Dragu Jančarju se je v zadnjih desetletjih na tukajšnjem literarnem prizorišču uveljavila imenitna praksa: izid vsakega njegovega knjižnega dela je tako rekoč avtomatično in brez motečega preostanka razglašen za dejanje sodobnega klasika, že dolgo je, kar je Jančarjev literarni opus, njegov pisateljski zamah, tako leposlovni kot esejistični in dramski, v risu sodobnega slovenskega literarnega prizorišča postal nekaj nespregledljivega, njegove knjige je enostavno treba prebrati, o njih imeti mnenje.
Med največkrat navajanimi biografskimi podatki o Dragu Jančarju,­ pisatelju, dramatiku, scenaristu, uredniku, polemiku, javnem intelektualcu evropskega formata, večnem skeptiku (v ­zgodnjem intervjuju je skeptični duh označil za temelje avtentičnega pisateljevanja) in tudi disidentu, je zgodba iz časa, ko smo bili prisiljeni živeti v stisnjeni atmosferi, kakor je nekoč ­poimenoval totalitarni čas. Po končani mariborski višji pravni šoli je bil Jančar najprej urednik Katedre, potem novinar časnika Večer, sredi sedemdesetih je iz Avstrije prinesel knjigo Tomaža­ Kovača o pokolu slovenskih domobrancev V Rogu ležimo pobiti in jo posodil kolegom, zaradi česar je bil obtožen »razširjanja sovražne propagande« in obsojen na leto dni strogega zapora. Zaprli so ga v isti zapor, je dal pozneje vedeti, kot je gestapo zaprl njegovega očeta.

Različne zaposlitve

Po prošnji za pomilostitev in peticiji pisateljskega društva so ga po treh mesecih izpustili in ga poslali na služenje vojaškega roka v Srbijo, kjer je doživljal nadaljnja šikaniranja, po vrnitvi je poskusil preživeti kot samostojni pisatelj – že v zaporu je začel pisati roman Galjot –, kasneje se je spet zaposlil na Večeru, a ne kot pisec, ampak kot urejevalec fotografskega arhiva, knjižničar in kasneje prevajalec Tanjugovih vesti. Leta 1978 se je preselil v Ljubljano in bil do leta 1980 zaposlen kot dramaturg pri Viba filmu, po težavah s filmoma Nasvidenje v naslednji vojni in Dražgoška bitka je zapustil nacionalni filmski studio in se zaposlil kot tajnik in urednik pri založbi Slovenska matica.
Posebno vlogo v areni življenja je imel med letoma 1987 in 1991, ko je bil predsednik Slovenskega centra Pen, prav v tistem času si je s somišljeniki iz kroga Nove revije, kjer je bil nekaj časa urednik, prizadeval za demokratizacijo Slovenije in njeno osamosvojitev, z besedilom Slovenski eksil je sodeloval tudi v znameniti 57. številki Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program.
V klasičnem literarnozgodovinskem uvrščanju velja, da je Jančar svoje nagnjenje k »opisnemu poželenju« uresničil s pripovedno prozo, najprej pisano v modernistični pripovedni tehniki in pod vplivom francoskega novega romana, pozneje, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, z nekaterimi postmodernističnimi prvinami. Tematsko so v njegovem opusu temeljna eksistencialna vprašanja posameznika, ujetega v nerazumljive mehanizme zgodovine, pogosto v sporu s svojim časom in okolico. V Jančarjevem doslejšnjem opusu so romani Petintrideset stopinj, Galjot, Severni sij, Posmehljivo poželenje, Zvenenje v glavi, Katarina, pav in jezuit, Graditelj, Drevo brez imena, To noč sem jo videl, Maj, november in In ljubezen tudi, za tri je Jančar prejel Delovo nagrado za roman leta kresnik.

Mnoga življenja

Ob avtorjevem jubileju je založba Beletrina te dni izdala obsežen izbor iz njegovih kratkoproznih zbirk Mnoga življenja. O Jančarjevem dramskem opusu akademijska biografija navaja, da so nekatera njegova odrska besedila preplavila gledališke repertoarje po tedanji državi, samo dramo ­Veliki briljantni valček je v dveh letih po nastanku uprizorilo dvanajst teatrov v Jugoslaviji, sledile so številne uprizoritve v tujini. Med ostalimi Jančarjevimi dramami so še Razseljena oseba, Disident Arnož in njegovi, Klementov padec, Zalezujoč Godota in druga dela.
Enako obsežen je Jančarjev esejistični opus, knjige, kot so Terra incognita, Razbiti vrč, Egiptovski lonci mesa, Duša Evrope, Jakobova lestev in druge. Jančar, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, član Evropske akademije znanosti in umetnosti, prejemnik zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije in avstrijskega častnega križa za znanost in umetnost I. reda, je dobitnik številnih domačih in tujih literarnih nagrad, med njimi Prešernove nagrade, niza Grumovih nagrad, Glazerjeve nagrade za vrhunske dosežke na področju kulture, Herderjeve nagrade, nagrade Jeana Améryja za esejistiko, nagrade združenja francoskih kritikov in založnikov za najboljšo tujo knjigo, nagrade evropskega parlamenta državljan Evrope, mednarodne nagrade Ignazia Siloneja, dveh Sterijevih nagrad, nagrade Glavne evropske zveze za književnost, nagrade Ernesta Hemingwaya, nagrade za mediteransko kulturo, evropske nagrade za kratko prozo mesta Augsburg in drugih.