Bistvo romana je strast do učenja

Sarival Sosič je v romanesknem prvencu Starec in jaz (Litera) ­izpisal zgodbo o intenzivnem odnosu, v katerega se zapleteta neimenovani prvoosebni pripovedovalec, mladenič, ki preživlja brezciljno mladost na ruralnem obrobju, ter osemdesetletni starec. Starec v mladeniču z intenzivnimi vajami v igranju klavirja krepi voljo in vztrajnost ter ga s tem, da se 'najde', spodbudi, da zastavi življenje bolj odgovorno. Po mnenju kritikov je roman izpisan slogovno izbrušeno, njegova posebnost pa so zelo dolgi ­ritmični stavki.
 

Zgodbo ste nosili s sabo 35 let, potem ste jo zapisali v enem ­zamahu. Kaj se zgodi z zgodbo, če jo tako dolgo nosiš s sabo?

Zgodba se ni spreminjala, čakala je na svoj trenutek. Pisanje romana sem iz različnih razlogov odlagal. Eden je bil, da se mi je zdelo smiselno najprej narediti službeno kariero, drugi ta, da nisem hotel pisati, dokler nisem našel svojega jezika. Leta so tekla in naposled sem našel svoj jezik, svoj stavek, vedel sem, da ga čutim in da lahko z njim nekaj povem.

Zadevo vam lahko ponazorim z likovno umetnostjo, s katero se kot kustos profesionalno ukvarjam – dokler slikar nima svojega izraza, nima smisla, da ustvarja. Zato se veliko ukvarja s kompozicijo in barvo, vsebina je drugotnega pomena. Enako je pri literaturi. Dokler pisatelj ne najde svojega izraza, nima smisla ustvarjati. Jaz sem svoj dolgi ritmizirani stavek naposled našel, kar se v romanu povezuje tudi z vsebino, ki govori o glasbi. V resnici je ta stavek, dolg po stran in pol, moj značaj. Kdor me pozna, to ve.
 

Se vam zdi, da ste roman napisali z zamudo?

Veliko stvari delam z zamikom. Včasih sem mislil, da zamujam, potem sem ugotovil, da ni tako. Če delaš stvari z zamikom, jih lahko bolje razumeš, pretehtaš in izpiliš. Hitenje vodi v površnost, kič. Mislim, da nisem nič zamudil.
 

Kdo potrebuje svoj glas: vsak pisatelj ali vsaka zgodba?

Oboje. Vsak pisatelj potrebuje svoj glas, to je gotovo, na žalost pa ga mnogi nimajo. Priti do lastnega izraza je težko, še težje je priti do tega, da ima vsaka pisateljeva zgodba svoj glas. Zdaj sem napisal drugi roman in mislim, da se jezik nekoliko razlikuje od prvega.
 

Je to spet zgodba, ki jo že dolgo nosite s sabo?

V načrtu imam pet romanov, zgodbe že dolgo nosim s sabo. Največ se ukvarjam prav s tem, kako pri vsakem najti drugačen glas.
 

V vašem življenju, pa tudi v vašem romanu, se prepletajo različne umetnosti: likovna umetnost, glasba, literatura …

Vse troje sem doštudiral, poleg tega sem magistriral iz fotografije, doktoriral pa iz teorije oblikovanja. Tako sem 'pokril' vse, kar me je zanimalo. Literatura je v tej trojici vedno visoko. Veliko sem bral tudi zaradi določenega človeka. Vedno mi je bila blizu likovna umetnost, z njo se kot kustos poklicno ukvarjam in zdi se mi, da ima obsežne možnosti izražanja, mogoče celo večje kot literatura, ampak pri umetnosti nasploh so izrazne možnosti skoraj neskončne.

Večji problem lahko nastane, če umetniško izražanje postane rutinirano. Prav glasba, ki je glavna tema mojega romana, lahko bi ji rekli tudi subjekt v romanu, se mi zdi najbolj kompleksna pa tudi čutna med umetnostmi. Poslušalca prevzame v trenutku, medtem ko bralec pri literaturi potrebuje veliko več časa, da mu gredo mravljinci po telesu.
 

Prinaša vaš roman ljubezensko zgodbo ali je to predvsem roman o odnosu med učencem in ­učiteljem?

Roman je zagotovo intimen, ima nastavke bildungsromana, povezuje modernistični tok zavesti oziroma notranji monolog z realistično pripovedjo, del zgodbe bi bil lahko ljubezenski, sicer pa menim, da je tudi pedagoška poema, kot so ga označili nekateri. Bistvo romana je želja, strast, volja, potreba po učenju in vztrajanju v učenju.

Ko te nekaj prevzame, moraš vztrajati do konca, ne glede na vse. Če sta dva v odnosu učitelj – učenec, je treba veliko strasti, odrekanja in ljubezni z obeh strani, da to zmoreta. Ker je starec že v letih, je treba še toliko več ljubezni, tako do učne snovi kot do učenca.
 

Knjiga govori tudi o tem, kako je šolski sistem pri številnih otrocih in mladostnikih neuspešen.

Nisem si mogel kaj, da ne bi ošvrknil klasičnega institucionalnega sistema poučevanja. Del problema je zagotovo v tem, da učitelji, ki delujejo v njem, niso najboljši. Ker je to ena izmed najodgovornejših služb, bi morali biti najboljši. To ni samo vprašanje avtoritete, gre tudi za to, da učitelj učence nasmeje, sprosti, odpre, jim da možnost, da spoznajo svoje napake, jim kdaj tudi popusti, ne pa da jih ves čas ocenjuje in kaznuje.
 

V romanu pride tudi do intimnega odnosa med polnoletnim fantom, a še vedno zelo mladim, in osemdesetletnim starcem, kot plačilo za vse, kar je starec dal mladeniču.

Intimni odnos pri tako intenzivnem učenju se mi zdi spontan, naraven in logičen. Veliko bolj se mi zdi sporno to, da mediji nenehno prikazujejo in govorijo o najrazličnejših ubijanjih, vojnah in fizičnih agresijah človeka nad človekom ali institucij nad človekom, kadar pa se pojavi beseda ali slika o intimnosti, se nam dokaj hitro to zdi neprimerno ali celo zloraba.

Zakaj starec v romanu ne dobi imena?

Imena v romanih me motijo, zdijo se mi nenaravna. Seveda ne v vseh, nekateri avtorji jih znajo izbirati in v nekaterih romanih imajo imena svoje mesto, v vseh pa ne. Zdelo se mi je, da pripovedovalca in starca ne morem poimenovati, sta del moje imaginacije, da ne potrebujeta imena. Mislim, da s tem zgodba pridobi univerzalnost.
 

Kakšno vlogo imajo v romanu telesni izločki, denimo uriniranje, slinjenje, ki v človeku ponavadi zbujajo gnus?

Spet bom povedal isto – z lahkoto gledamo sekanje glav na internetu, slinjenje starca pa se nam zdi nagnusno. Če si z nekom v tesnem stiku, če ga imaš rad, se ti te stvari ne morejo zdeti nagnusne. To so naravni telesni izločki in pri dveh, ki sta si blizu, so natanko to – naravni in nikogar ne motijo.