Mlada nemška avtorica Bettina Wilpert, rojena leta 1989, je za prvenec Kar se nam ne dogaja prejela celo vrsto nemških literarnih nagrad, med drugim dve za prvenec leta in nominacijo za nagrado Clemensa Brentana. V romanu tematizira travmatične posledice spolnega nasilja. Posilstvo ni le dejanje fizično močnejšega storilca nad žrtvijo, ampak se kaže tudi v odnosu okolice do tega dejanja. Pisateljici, ki bo gostja Fabule, smo o tem postavili nekaj vprašanj.
 

Ne dogaja se prav pogosto, da prvi roman mladega pisatelja ali pisateljice dobi toliko pozornosti in nagrad. Ste bili pripravljeni na to?

Mislim, da človek nikoli ne more biti pripravljen na kaj takega. Bila sem zelo vesela, da sem sploh našla založnika za knjigo. Vesela bi bila že, če bi jo samo en človek prebral in mi rekel, da mu je všeč. Vsak ustvarjalec išče priznanje za to, kar počne. Z nagradami sem dobila priznanje, da delam dobro, in zelo vesela sem, ko vem, da so ljudje prebrali mojo knjigo in jim je bila všeč. In da jih je spodbudila k razmisleku.

Prav tako imam veliko srečo, da mi ta pozornost in nagrade omogočajo, da lahko brez večjega pritiska napišem novo knjigo, ker mi ni treba delati in se lahko ukvarjam le s pisanjem.
 

V glasbenem poslu je izid prvega albuma eden najpomembnejših trenutkov v karieri. Kako pa je pri literaturi?

Vsaj v Nemčiji je to zelo pomembno. Prvenec oblikuje način, kako bodo ljudje gledali na avtorjevo nadaljnje delo. In ker je bil moj prvenec zelo uspešen, bodo naslednje knjige vedno primerjali z njim. Zdaj pričakujejo, da se bom ukvarjala z resnimi, političnimi temami. Včasih občutim pritisk, ki pride s tem. Toda trenutno uživam v pisanju nove knjige, zelo všeč mi je faza, ko sem sama s svojim besedilom in ga ne delim z nikomer.


 

Prihajate iz vzhodnega dela Nemčije. So še vedno opazne razlike z zahodnim delom države? Ali nekdanja razdelitev še vpliva na mlade?

Odraščala sem v zahodni Nemčiji, na Bavarskem, že šest let pa živim v vzhodni Nemčiji. Preden sem se preselila na vzhod, si nisem nikoli mislila, da še vedno obstajajo razlike. Veliko zahodnih Nemcev jemlje sedanje razmere kot samoumevne, ne razmišljajo o vplivu padca berlinskega zidu na življenje ljudi na vzhodu, saj so na zahodu komaj občutili razlike po ponovni združitvi.

Z naraščajočim vplivom desničarske stranke AfD v zadnjih letih se je pri nas veliko razpravljalo o tem, ali obstajajo razlike med vzhodno in zahodno Nemčijo. V vzhodni Nemčiji je rasizem problem, ker se v Nemški demokratični republiki niso ukvarjali s svojo nacistično preteklostjo, kot so se v Zvezni republiki Nemčiji. A tudi na zahodu države je veliko rasizma, le da je manj neposreden, bolj skrit.

Vse to vpliva tudi na mlade. Zdaj odrašča generacija, katere starši so živeli v državi, ki je ti nikoli niso poznali, in mladi se morajo ukvarjati tudi s tem.


 

Liki v vašem prvencu so na pragu odraslosti. Ali si mladi v Nemčiji, tako kot v mnogo drugih državah, poskušajo podaljšati mladost z dolgotrajnim izobraževanjem?

Vsekakor. Občutek imam, da se ljudje bojijo sprejeti odgovornost. Dolgotrajno izobraževanje pomeni, da vam ni treba prevzeti toliko odgovornosti, poleg tega se mladi zelo obremenjujejo s svojimi možnostmi in niso sposobni sprejemati odločitev o družini in karieri. Zato delajo tisto, kar najbolje znajo – študirajo.
 

Poleg nogometa in glasbe je v vašem romanu veliko razprav o vzhodni Evropi, o slovanskih narodih. Se vam zdi, da je še vedno kakšen konflikt med germanskimi in slovanskimi narodi?

Mogoče je konflikt premočna beseda, vendar so še vedno razlike. Poglejte na primer Poljsko in Nemčijo, med katerima še vedno poteka razprava o drugi svetovni vojni. In zdaj ko je Velika Britanija zapustila Evropsko unijo, sta Francija in Nemčija največji državi v njej. Bilo je že nekaj sporov, recimo, kako ravnati z begunci v EU. Mislim, da se bodo taki konflikti nadaljevali.
 

Je boj za prevlado večen? Med narodi, ljudmi, pari?

Upajmo, da ne. Upam, da v družbi enakopravnih ne bo boja za prevlado. Mislim pa, da bodo ljudje vedno egoistični, boj za prevlado pa je rezultat egoistov in narcisov, ki poskušajo drugim vsiliti svojo voljo.
 

Posilstvo je tudi danes različno sprejeto v različnih kulturah, različnih družinah.

Zame obstaja samo ena opredelitev posilstva, to je, ko se spolni odnosi ali spolni stiki zgodijo brez privolitve.


 

Ali je družba vse bolj nasilna?

Ko pogledam zgodovino, bi rekla, da je vse manj nasilna. Toda v zadnjih letih se je spremenil ton. Z vzponom skrajno desnih in fašističnih strank in voditeljev po vsem svetu se je zelo spremenilo, kaj smemo povedati. In včasih besede vodijo v nasilna dejanja. Spremeniti bi se moralo to, kako se pogovarjamo. Gotovo moramo povedati, če se ne strinjamo z mnenjem drugega, vendar moramo priznati, da obstajajo razlike in jih do neke mere spoštovati.
 

Ko govorimo o posilstvu, moramo nujno govoriti tudi o položaju žensk v družbi?

Da, ker je posilstvo strukturni problem patriarhalne družbe. Zato so žrtve posilstva večinoma ženske. Ne smemo pa pozabiti, da so žrtve posilstva tudi moški. To je očitno, če pogledate katoliško cerkev in številne primere spolnih zlorab, ki zadnjih nekaj let prihajajo na dan po vsej Evropi in drugje po svetu. A ko so žrtve moški, so največkrat tudi storilci moški. To kaže, da je posilstvo povezano s strupeno moškostjo in da moramo govoriti o moškosti v naši družbi.
 

Zakaj je še vedno »normalno«, da se moški ali ženske, ki so žrtve posilstva, najprej vprašajo, ali so si mogoče zaslužili to, kar se jim je zgodilo.

V glavah je še vedno veliko mitov o posilstvu in ti miti so tudi ponotranjeni. Že od mladih nog ženskam sporočajo, naj v temi ne hodijo same ali da naj se posiljevalcu ne upirajo. To so večinoma ponotranjile, ker jim je bilo tolikokrat povedano. Tako da res precej žrtev meni, da je to njihova krivda.


 

Ali ignoranca prijateljev, družine in širše družbe do posilstva to dela bolj sprejemljivo?

Posilstvo ne postane bolj sprejemljivo, ampak tak odnos travmo žrtev močno poslabša. Študije so pokazale, da je zelo pomembno, kako se ljudje okoli žrtve odzovejo, kajti njihov odziv resnično vpliva na to, kako se spopade s travmo. Če žrtev dobi podporo in občuti ljubezen družine in prijateljev, bo travma manj huda. Če ji najbližji ne verjamejo, bo travma še hujša.
Prepričana sem, da so prijatelji in družina dolžni podpreti žrtev, sicer bodo posilstva vse bolj sprejemljiva.
 

Je mogoče, da potrebujemo več spolne in družbene vzgoje v šolah, kjer mladim polnijo glavo predvsem z informacijami?

Da, menim, da se mora spolna vzgoja začeti že zgodaj. Otroci se morajo naučiti, kaj privolitev pomeni. Naučiti se morajo reči ne, prav tako se morajo naučiti sprejeti zavrnitev. Kot sem že rekla, je strupena moškost težava, poleg tega se že zelo zgodaj naučimo svojih spolnih vlog. Če se mladi fantje naučijo več empatije in se že od mladih nog naučijo govoriti o svojih občutkih, lahko marsikaj izboljšamo.
 

Vračate se v Ljubljano. Prejšnjič ste bili pri nas, ko ste sodelovali na delavnici skupinskega prevajanja. To je pa moralo biti zabavno?

Da, v Ljubljani sem se dobro imela. Rada imam to mesto in bila sem zelo vesela, da sem imela čas za obisk nekaterih znamenitosti in sprehod po mestu. Delavnica je bila tudi zelo zanimiva. Prevajalci so mi postavljali vprašanja in me prisilili, da sem razmišljala o svojem jeziku na način, kot nisem še nikoli prej. Zelo vesela sem bila, da sem spoznala ljudi pri tem projektu, in se že veselim, da jih bom spet videla.
 

Kako pa ste sodelovali s prevajalci vašega romana v druge jezike?

Pred slovenskim je bil samo en prevod, nizozemski. Tam sem imela stik le z založnikom, ne pa tudi s prevajalcem. Prevajanje v slovenščino je bilo res nekaj posebnega. V veselje mi je bilo sodelovati s prevajalci in prevajalkami v tem kolektivnem postopku. Kot pisateljica včasih razmišljam o skupinskem pisanju besedila in me prav zanima, kako bi se obneslo. Tovrstno slast sem okusila pri skupinskem prevajanju, vesela sem, da sem bila del tega projekta.