Bardove igre kot vir navdiha za gib in glas

Zgodovinar opere in baleta ­Henrik Neubauer tudi v petindevetdesetem letu neumorno dela: aprila je v samozaložbi izdal dve knjižici, eno o Ristu Savinu, drugo o Vuki in Stanislavu Hitiju. Zdaj sta iz tiskarne že dve novi.

Da se ne bi pozabilo

Neubauer v delu Shakespeare v operah na Slovenskem ugotavlja, da so dramska dela znamenitega angleškega pisatelja navdihnila številne operne in baletne predstave. Sam je bil pri tem udeležen dvakrat, leta 1986 je v Mariboru režiral glasbeno-scenski projekt v sedmih slikah Kralj Lear Darijana Božiča, leta 1990 je na odru ljubljanske Drame predstavil Božičevo glasbeno-odrsko delo Telmah (naslov je palindrom besede Hamlet).

Henrik Neubauer je za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. FOTO: Jure Eržen

Neubauer odaja, da so različni režiserji in vodstva operno-baletnih hiš za operne predstave izbirali med štirimi tragedijami in dvema komedijama, med prvimi so bile Kralj Lear, Otello, Macbeth in Romeo in Julija, drugi sta bili Ukročena trmoglavka in Vesele žene Windsorske, slednje delo je bilo prvič izvedeno leta 1898 v Deželnem gledališču v Ljubljani. O Telmahu, ki se naslanja kar na tri Shakespearove tragedije, Neubauer dodaja, da je bil izveden le v slušni obliki.

V povzetku avtor na podlagi virov ugotavlja, da so bile med vsemi premierami z navdušenjem sprejete predvsem prve izvedbe iz časa Deželnega gledališča v Ljubljani, nato so ocenjevalci imeli »večkrat različna mnenja, so se pa strinjali, da Goetova Ukročena trmoglavka ni bila primerna za predstavitev našemu občinstvu«. Avtor spremne besede Vladimir Frantar je opozoril na Neubauerjeve dosežke: »V baletu ne bom pozabil Neu­bauerjevih imenitnih koreografij Otella in Romea in Julije, veliko je naredil tudi v operi.«

V delu Shakespeare v baletih na Slovenskem, je zapisala umetnostna zgodovinarka in arhivistka Sonja Kerin Krek, avtor obravnava Shakespearova dela, ki so jih različni koreografi pri nas uporabili kot podlago za zgodbe novonastalih koreografij oziroma celovečernih baletov.

Neubauer je navedel, da so različni koreografi izbirali tematiko za baletne predstave med petimi Shakespearovimi deli, Ham­let, Othello, Romeo in Julija, Sen kresne noči in Ukročena trmoglavka, zunaj tega okvira avtor opisuje tudi plesno-dramsko uprizoritev ­Macbetha Matjaža Fariča iz leta 2008.

Spomini na umetniške sopotnike

Skupaj so gledališča predstavila 17 baletov, zasnovanih po bardovih igrah, dvanajst v Ljubljani in pet v Mariboru. »Med temi je največkrat prišel na vrsto balet Romeo in Julija, sedemkrat v Ljubljani (enkrat na glasbo Čajkov­skega in šestkrat na glasbo Prokof­jeva) ter petkrat v Mariboru (dvakrat na glasbo Čajkovskega, enkrat skupine Radiohead ter dvakrat na glasbo Prokofjeva). Vsi preostali baleti so bili predstavljeni le enkrat, a večinoma z ugodnimi ocenami. Pri tem je prednjačila Crankova Ukročena trmoglavka.«