Andrej Kurkov: Po vojni bo treba obnoviti tudi kulturo

»Zdaj razumem, da se staro življenje ne bo več nikdar vrnilo, za novo, povojno pa ta hip ne vemo, kdaj bo prišlo,« je marca 2022, nedolgo po začetku ruske invazije na Ukrajino, za Delo povedal najbolj prevajani ukrajinski pisatelj Andrej Kurkov. Tri leta po tem v razmisleku A Void to Fill, Praznina, ki jo je treba zapolniti, posredovanem prek Mednarodnega Pena, piše: »Nič ni bolj tragičnega kot obeležiti obletnico vojne, ki še traja.«

»Obletnica bi morala biti priložnost za povzetek in razmislek o rezultatih, ampak kakšni so rezultati te vojne?« razmišlja nekdanji predsednik ukrajinskega Pena. Izmeriti jih je mogoče na več načinov, navaja, »v stotisočih izgubljenih življenj, v neskončnem uničevanju domov, vrtov, vinogradov, vasi, mest ter opustošenju naših gozdov, polj, tovarn in elektrarn«, ob tem pa tudi v številu uničenih knjižnic, gledališč, univerz, šol, tiskarn, filmskih studiev in muzejev. Kajti včasih se zdi, da je prav kultura, neločljivo zvezana z identiteto, agresorjeva osrednja tarča – in to ne prvič.

Dogaja se največje plenjenje po nacističnem med drugo svetovno vojno

Porast »fantomskih elementov«

Po podatkih ukrajinskega Pena in njegovih partnerjev so ruske sile do februarja 2025 ubile najmanj 186 kulturnikov: pisateljev, prevajalcev, umetnikov, glasbenikov, fotografov in zgodovinarjev, ki so ključno prispevali k proslavljanju in oblikovanju ukrajinske kulture in identitete. Med njimi sta Volodimir Vakulenko, čigar truplo so leta 2022 našli v neoznačenem grobu v okolici Izjuma, in Viktorije Amelina, ubite leto pozneje, ki je njegove dnevniške zapise, nastale med okupacijo, izkopala izpod češnje na njegovem domačem vrtu ter poskrbela, da so izšli v knjigi. V Združenem kraljestvu in Franciji pa je pravkar posthumno izšla njena knjiga Looking at Women, Looking at War.

V predgovoru k zbirki Vakulenkovih dnevniških zapisov je Viktorija Amelina med drugim izrazila strah, da se dogaja, kar se je zgodilo konec tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so sovjetske oblasti pridržale in usmrtile dvesto petdeset mladih ukrajinskih pesnikov in pisateljev. »Dela, ki jih ti umorjeni pisatelji niso uspeli napisati in objaviti, ostajajo v naših mislih kot nekakšen fantom ukrajinske literature – kulturno bogastvo, ki si ga lahko le predstavljamo,« v svoji refleksiji piše Andrej Kurkov. Enako je mogoče trditi za nerealizirana dela na drugih področjih umetnosti, od likovne do arhitekturne, in besede Viktorije Amelina, ki je življenje izgubila v raketnem napadu na picerijo v Kramatorsku, so se žal izkazale za preroške.

Zgodbe ubitih pisateljev in novinarjev bodo ostale

»Fantomski element ukrajinske kulture z vsakim dnem ruske agresije raste,« opozarja Andrej Kurkov, saj se daljša seznam kulturnikov, ki jih ubija rusko orožje; uničuje pa tudi kulturne spomenike. »Postopoma je postalo očitno, da bombe in rakete ne uničujejo le zgodovinskih stavb in njihove vsebine, temveč poskušajo izbrisati celotno kulturo. Postalo je jasno, da bo po vojni poleg obnove vasi in mest potrebna tudi obnova kulture. Ukrajinska literatura, glasba in film so zaradi vojne izčrpani. Boli me, ko o tem pišem ali celo razmišljam. Ta bolečina bo ostala. Pojavila se bo v tkivu povojne ukrajinske kulture,« je še zapisal in dodal, da bodo morali pri tem vsi, ki bodo ostali, trdo delati, da bodo zapolnili vrzeli – tudi za tiste, ki jih je vzela vojna.