Zvočno krhek večer Ólafurja Arnaldsa

Islandski zvočni slikar Ólafur Arnalds je na sobotnem koncertu pripravil res poseben zvočni večer. Ob spremljavi godalnega kvarteta in tolkalista ter izjemno uravnoteženih svetlobnih učinkov je nizal plasti in plasti svojih zvočnih repeticij in kratkih glasbenih vložkov. Ta fraktalna glasba je delovala na trenutke monotono in očarljivo hkrati, kot pokrajina črnega vulkanskega otoka ujetega v bel led s katerega prihaja.
 
V nabito polni Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je predstavil večino glasbe z novega albuma re:member, ki je njegov četrti samostojni izdelek. Tako album, kot koncert je nekaj posebnega, kajti Arnalds je s prijateljem Halldorjem Eldjarnom v dveh letih razvil računalniški progam Stratus s pomočjo katerega je hkrati igral na tri klavirje. Ko je namreč zaigral ton na klavir sta se dva piana odzvala na ta zvok s primernimi toni in zvočnimi fazami.
 
Meditativen večer pa je bil daleč od eteričnega in instant poduhovljenega, prej je bil zelo zemeljski, kajti zvok je prežel občinstvo, kot človerka prežeme narava. In ravno narava oziroma potoki, reke in morja, so pogosta vizualizacija njegove glasbe. Zvočno je temlejil na Frédéricu Chopinu, nad katerim ga je navdušila njegova babica, ki ga je prepričala v lepoto klasične glasbe v obdobju, ko je njega zanimal samo punk rock. Preminuli babici je tudi posvetil skladbo Lag fyrir ömmu (Pesem za babico), ki jo je ljubljanskemu občinstvu odigral v dodatku. Sicer pa je poleg Chopina naslednja temeljna oporna točka zagotovo Philip Glass, vmes pa je zadišalo tudi po Jean Michelu Jarru ter Miku Oldfiledu. Mojstrsko prepletanja akustike in elektronike je povzročilo krasno zvočno ozračje, kjer glasba ni bila le nemoteča, temveč je bila na trenutke magično opojna.
 
To je bil vrhunski koncerti večer, eden najbolj izstopajočih letošnjega leta.