Zgrabite copate in na koncert

Anamarija je s sproščenim nasmehom sprejemala prišleke in jim kazala, kam lahko odložijo svoje zimske plašče in sezujejo škornje, nato pa jih z gesto vešče gostiteljice povabila v svoj dom, kjer je že posedalo nekaj gostov. Klara jim je ponudila pijačo in sladke prigrizke in tujci so se razgledovali po razgibanem prostornem stanovanju s teraso, ki je odpirala pogled na grad. Bil je eden tistih zimskih večerov sredi tedna, ko bi človek lahko mirno ostal doma, a zbrani so se odločili, da čas preživijo v domu popolnih tujcev.

Alternativno koncertno prizorišče je bolj kot na kakšno hipijevsko komuno spominjalo na svetovljanske salonske plese v kakšni dvorni rezidenci sredi devetnajstega stoletja, le da je bil salon dnevna soba mansardnega stanovanja na Kotnikovi ulici in so bili tako nastopajoči kot občinstvo v nogavicah. Sproščenost se je predvsem zaradi naravne lahkotnosti gostiteljic razlezla med neznance. Med gosti se je motala štiriletna Rosa, si gladila krilce, ki si ga je nadela prav za to priložnost, kot je povedala, ob strani pa je nekoliko nejeverno tujce opazovala njena sedemletna sestrica Olivija, ki ni bila čisto prepričana, kako se bo vse skupaj izteklo, zato je za vsak primer na vrata svoje sobe nalepila listek z napisom: Prosim, ne vstopaj! Z nekaj novimi malimi znanci sta nato sedli na tla, preostali gostje so se razporedili po prostoru, zasedli zofo, stole, pragove in stopnice, grizljali kekse in srkali vino in zbrano prisluhnili temperamentnim ritmom špansko-avstrijskega tria Flamensky, ki je zaigral na improviziranem odru v kotu sobe.

Tako se je godilo v enem od šestdesetih zasebnih stanovanj v Ljubljani, kjer je zadnjih pet dni potekal tretji Kavč festival. Koncept koncertov v stanovanjih (pri nas ga je ustoličila zdaj že etablirana Pinelina dnevna soba na Erjavčevi) je v festivalski različici po zgledu iz Argentine v zimsko Ljubljano pripeljal Matija Solce, glasbenik, lutkar in organizator številnih podobnih umetniških manifestacij. Tako kot večina njegovih projektov, na primer poletni Festival Plavajoči grad (Floating Castle Festival) na gradu Snežnik in Etno Histeria, tudi Kavč festival ne skriva svoje aktivistične note, saj s tem, ko koncertno dogajanje seli v domove ljudi, opozarja na pomanjkanje prostorov, kjer bi lahko glasbeniki predstavljali svoje delo. Z brezplačnostjo dogodkov pa želi poudariti dostopnost kulture za vse.



V Solcetovi snežniški umetniški komuni se je pred leti začela iniciativa, da bi dogajanje preselili tudi v Ljubljano. Leta 2016 si je koncert v dnevni sobi omislilo okoli 20 Ljubljančanov. Do danes je po očitno pozitivnih izkušnjah število nastopajočih in dnevnih sob eksponentno naraslo. »Ne spomnim se, da bi dobil kakšen negativen odziv, bodisi od gostitelja, gostov ali glasbenikov,« pravi Solce, ki ni le organizator, šofer, logistik, programski vodja in piarovec festivala, ampak tudi eden od nastopajočih.
 

Koncept kot filter za pozitivno izkušnjo

»Malo naivnosti je že treba, da v svoj dom povabiš dvajset neznancev,« priznava Anamarija, ki je sicer prepričana o načelni dobroti vseh ljudi. »Mislim, da že koncept festivala predstavlja določen filter. Tisti, ki je pripravljen priti k tujcu v stanovanje, mora biti že sam po sebi sproščen in svobodomiseln človek. Zato nisem pričakovala nič drugega kakor to, kar ste doživeli,« komentira prijetno prijateljsko vzdušje na koncertu v svojem stanovanju. »Če pa bi se že našel kakšen težaven tip, si predstavljam, da bi ga preostalih 19 ljudi že spravilo v red,« pristavi gostiteljica, ki je za Kavč festival pred leti izvedela na facebooku in se najprej z družino udeležila nekaj dogodkov, preden je tudi sama odprla vrata svojega doma.

Tudi Nina in Jure, ki sta si v petih dneh ogledala več dogodkov, sama pa na Poljanski gostila tri koncerte, imata izključno pozitivne izkušnje. »Ganljivo je, kakšna hvaležnost preveva vse prisotne po uspelem večeru. Glasbenike, ki imajo priložnost predstaviti svojo ustvarjalnost, poslušalce, ki so doživeli tako intenzivno izkušnjo, in nas gostitelje, ki smo ponudili prostor, kjer se je čarobnost lahko zgodila,« je povedala Nina.



Posebnih omejitev za tiste, ki si želijo omisliti zasebni koncert, ni. Čeprav si gostitelji sami ne morejo izbrati, katere glasbenike bi gostili. Lahko pa organizatorjem sugerirajo, kakšen tip dogodka – koncert, lutkovna predstava, performans – jim bolj ustreza. Dobro je, da ne precenijo svojih prostorskih zmogljivosti, potem pa morajo na vhodna vrata bloka le še nalepiti listek z nadstropjem in seveda obvestiti sosede. Potencialni obiskovalci, ki svojo prisotnost na izbranem koncertu potrdijo na facebooku, nekaj ur pred dogodkom dobijo informacijo o lokaciji. Zaželeno je, da vzamejo svoje copate, vljudnostna gesta pa veleva, da s seboj prinesejo še kakšen priboljšek. Nič od tega pa seveda ni obvezno.

Miza se je šibila pod narezki, prigrizki in priboljški ter brezalkoholnim in alkoholnim asortimanom in čakala na goste, ki so se drug za drugim vzpenjali v tretje nadstropje garsonjere na Šišenski ulici. V strahu, da gostov ne bi bilo dovolj in bi se v klobuk nastopajočih glasbenic nakapljalo premalo prostovoljnih prispevkov, se je gostiteljica nekoliko uštela pri številu povabljenih. A kot je bilo videti, to niti ni zmotilo poslušalcev, ki so do zadnjega kotička napolnili majhno, zatohlo dnevno sobo, se stisnili prav pod noge nastopajočima in zamaknjeno, z zaprtimi očmi prisluhnili harmoniki Hannah James in na Irskem živeči štajerski violinistki Claudii Schwab. Glasba, ki je večkrat priklicala melanholične meglice irske pokrajine, je imela v tako intimnem ozračju gotovo še bolj intenziven učinek.


 

Subkultura umetniškega idealizma

Zanimanje za koncert Schwabove in Jamesove je bilo pričakovano, saj sta bili poleg Britanke Kate Young, prejemnice nagrade BBC, zvezdniški udeleženki festivala. Vse tri so znane, akademsko izobražene glasbenice, kar festival dviguje na višjo raven, saj namreč nikakor ne gre za kakšne ulične umetnike, vandrovce in boeme, kot bi si kdo utegnil misliti zaradi zastonjske narave dogodka. »Vedno več je glasbenikov, do katerih je prišel glas o ljubljanskem Kavč festivalu in so pripravljeni k nam od blizu in daleč pripotovati na lastne stroške in nastopiti brez honorarja. Streho nad glavo jim v času festivala sicer zastonj nudi Hostel Vila Veselova, kuhajo pa si sami,« pripoveduje Solce, sam član maloštevilne ekipe prostovoljcev, ki omogoča festival.



Vprašanje, ki se v potrošniški družbi vsiljuje samo po sebi je, zakaj. »Naš interes je vzpostaviti subkulturo, ki jo žene umetniški idealizem. Na vseh naših dogodkih se trudimo vzpostaviti mrežo ljudi, ki jih povezuje ljubezen do ustvarjanja,« odgovarja Solce, ki vseeno upa, da bodo njegov dolgoletni trud in kakovost festivala, altruistični naravi navkljub ali pa prav zaradi nje, prepoznali tudi dodeljevalci javnih financ in bi festival podprli vsaj toliko, da bi lahko nastopajočim povrnili potne stroške. Če je do sofinanciranja upravičena Pinelina dnevna soba, kjer še vedno velja obvezen prostovoljni prispevek, ni razloga, da v imenu dostopnosti kulturnih dobrin, ki jih nesebično razširja, do javnega financiranja ne bi bil upravičen tudi Kavč festival.

»Gre za višjo idejo,« o Kavč festivalu razmišlja gostiteljica Anamarija in sklene, »v individualizirani družbi smo se odtujili od sočloveka in taki dogodki nam omogočijo, da se spet med sabo povežemo. Se spoznamo in drug drugemu izkažemo spoštovanje, pozornost in uvidevnost. Morda se bo tako spremenila prevladujoča mentaliteta v družbi, da vsak poskrbi samo zase.«