Morda je bil videti kot hipi, a v resnici je bil metodičen, natančen in vesten

V rokopisno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je pred kratkim prispel del zajetne rokopisne zapuščine Marka Breclja, enega od bolj prepoznavnih kantavtorjev, umetnikov, kulturnih in političnih aktivistov. V obsežni zapuščini so fotografije, osebni dokumenti, korespondenca, rokopisi in tipkopisi pesmi, proznih del in kolumn ter dokumenti iz drugega Brecljevega literarnega in družbenopolitičnega delovanja.

Ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice Jana Kolar je povedala, da v Nuku zbrano gradivo »sooblikuje zgodovinski spomin našega prostora. Večina gradiva, ki ga pridobimo, je iz tako imenovanega obveznega izbora. Za vse, kar je objavljeno v Sloveniji, dobimo kopijo v hrambo, to pa dopolnimo z drugim gradivom, od publikacij do rokopisov. Najnovejša pridobitev je zapuščina Marka Breclja.«

Skrbnik rokopisne zbirke Marijan Rupert je poudaril, da je zelo zadovoljen z novo pridobitvijo, predvsem zato, ker sta leta 2012 s kolegom Samom Kristanom pripeljala v Nuk zapuščino Ivana Volariča Fea. Takrat sta si rekla, da se mora temu slej ko prej pridružiti tudi gradivo Marka Breclja.

Iz tega gradiva bo nastala tudi knjiga. FOTO: Maj Blatnik

Težka ločitev od gradiva

Žena Marka Breclja Arijana Brecelj je povedala, da se je za to odločila, ker je tega gradiva zelo veliko in ga ne more hraniti v primernih prostorih. »Glede na to, da sem bila takrat, ko je bil Markov pogreb, bolna, nisem mogla biti na pogrebu. Ko sta prišla Marjan in Samo v Koper, sem imela pripravljen del tega gradiva. Moram poudariti, da je večina tega rokopisnega gradiva iz dobe, ko še ni bilo računalnikov, iz Markovega mlajšega obdobja, celo iz osnovne in srednje šole. Ko smo predali fotografije in drugo gradivo, sta Samo in Marjan to spravila v belo limuzino in potem pred menoj ter še nekaterimi odhajala. Mi smo mahali in zdelo se mi je, kot da sem na Markovem pogrebu. Tukaj so na primer tudi vse pesmi od Coctaila, vse ročno napisane, in to ne enkrat. Težko se mi je bilo ločiti od teh stvari. Niti ne vem, kakšen odnos je imel Marko to tega gradiva. Marko je bil mogoče videti kot hipi, v resnici pa je bil zelo metodičen, natančen in vesten.«

Pogodba za intervju

Nekdanji novinar Primorskih novic in Brecljev prijatelj, zdaj urednik AirBeletrine Andraž Gombač, je povedal številne anekdote, ki sta jih imela z Brecljem. Od tega, da mu je igral na poroki, do tega, da sta znala skleniti pogodbo ob intervjuju, da so vprašanja novinarjeva, odgovori pa njegova last.

»Pogosto sem ga srečeval, ker je največ ustvarjal v Kopru, kjer še danes velja za čudaka. Ampak bil je sistematičen, premišljen, zmeraj je bila v njegovem delovanju in pisanju neka struktura, neki cilj. Krasno sva sodelovala, občasno je bil tudi jezen name, ker sem moral kot novinar sprejemati kompromise, kdaj ga objaviti, kdaj ne. Nekoč me je poklical, da bi mi rad nekaj izročil, in mi je prinesel uokvirjeno plaketo za slabo poročanje. To primopredajo smo nato objavili v Primorskih novicah.«

»Izbranec sem, eden redkih sem, ki se zaveda svoje dolžnosti biti človek,« je zapisal 16-letni Marko Brecelj v svoj dnevnik. FOTO: Maj Blatnik

Tudi knjiga

Primož Vitez, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani in pevec skupine Bossa de Novo, ki je naredila priredbo Brecljeve pesmi Ta stol, je povedal: »Moja generacija je odraščala ob glasbi Marka Breclja, Tomaža Pengova, Janija Kovačiča in drugih. Pomislite, da je bil star 23 let, ko je leta 1974 izšel album Cocktail. Že takrat je bil tako močen umetnik, da tudi če bi naredil samo to, podobno kot Kosovel, in umrl, bi že bil Marko Brecelj.«

Založba Mladinska knjiga pripravlja izdajo Brecljevih literarnih del iz zapuščine, ki jo hranijo v Nuku. Glavni urednik leposlovja pri tej založbi Andrej Ilc je povedal, da še ni znano, kdaj bo knjiga izšla. »V zapuščini je tudi zelo tesen dnevnik Marka Breclja, starega šestnajst let, ki ga je pisal leta 1966. To je neverjeten dokument, v katerem piše tudi tole: 'Izbranec sem, eden redkih sem, ki se zaveda svoje dolžnosti biti človek.' To je dobro izhodišče za nastajajočo knjigo, ki smo jo začeli snovati, ko je bil Marko še živ.«