Vsi zvoki in podobe pandemije

Novomeščan. Newyorčan. Jazzist, ki v svetovni metropoli že enaindvajset let kljubuje tokovom, se je v zadnjih letih tako rekoč simbolično ustalil na Oceans Avenue v Brooklynu. Ob izbruhu pandemije zato ni najbolje razumel pozivov, naj vendar pride »domov«. Bil je doma.

Umetnik, ki raziskuje notranje teksture glasbe in energije, ki prepredajo njegove zasedbe, je pred slabim desetletjem presenetil z okoljsko naravnanim multimedijskim projektom Upor Zemlje. Vključeval je številno mednarodno zasedbo, mešan pevski zbor, deklamatorje, plesne jazzbaletne vložke in videoinstalacije. Navdihovale so ga besede Ginsberga, Rumija, Hipokrata in indijanske modrosti, kot je tista, ki nam nalaga, naj Zemljo spoštujemo, ker je nismo podedovali od prednikov, ampak smo si jo samo izposodili od otrok. Kot preroško svarilo je zadnje akorde liričnemu Uporu Zemlje takrat dodal orkan Sandy, ki je razdejal New York.

Glasba, ki jo bomo slišali nocoj v Klubu Cankarjevega doma, je nastajala v zelo podobnih kataklizmičnih okoliščinah. Da bi razumeli teksture podob in zvokov, iz katerih je stkana, smo se z Igorjem Lumpertom v pogovoru sprehodili po New Yorku med pandemijo. Ko so v mestu duhov tulile sirene in so na nebu lebdeli helikopterji.

Včeraj ste nastopili v Novem mestu, nocoj ste v Ljubljani, potem odhajate še v Italijo. Naj vas najprej vprašam, kako je sestaviti bend in načrtovati turnejo v danih časih in okoliščinah?

Zelo težko. Turneja ni zavarovana, nihče mi ne povrne stroškov že plačanih letalskih vozovnic, če bi jih morali slučajno odpovedati zaradi covida-19. Tako sta se kar dva basista odrekla poti v Slovenijo. Prvi bi moral priti iz Los Angelesa, in ko sem mu poslal prevedeni članek o epidemiološki situaciji v Sloveniji, mi je odpisal, da se bere kot kriminalka. Drugega, ki živi v Nemčiji, pa zaradi naraščanja okužb žena ni pustila v Slovenijo. Demian Cabaud je Portugalec, tam imajo največjo precepljenost na svetu, in je bolj sproščen, zdaj pride on. Bobnar Ferenc Nemeth, ki sem ga spoznal in slišal igrati v New Yorku, je bil ravno v bližini, na glasbeni delavnici v Sienni, in se je pripeljal čez mejo. Iz New Yorka pride moj dober prijatelj pianist Leo Genovese. Tako je nastal bend.

Slišali bomo skladbe, ki so nastajale med pandemijo. Kakšna je ta glasba?

Rečem lahko samo to, da bo glasba prežeta z duhom. Nastajala je v čudnih časih. Zato je to spiritualna glasba. Ne bomo se osredotočali na druge stvari. Povezanost v duhu je zdaj najbolj pomembna. Časi to potrebujejo.

Kje vas je ujela pandemija? Kako ste doživljali zadnjih devetnajst mesecev?

Že ob misli na to se mi dela kurja polt. Marca 2020 smo se z avtobusom vračali s turneje po Evropi in na hrvaško-madžarski meji so na avtobus vstopili Madžari v skafandrih in nam v čelo usmerili termometre. Mislili smo, da se jim je dokončno utrgalo, in smo se s člani benda samo spogledovali in se nasmihali. Nato so z avtobusa odpeljali neko azijsko gospo. V Novo mesto sem prispel bolan kot še nikoli. Ker je bila urgenca polna, sem odležal doma in se po tednu dni visoke vročine nekako sestavil in odpotoval v New York, čez nekaj dni pa so tam razglasili lockdown.

Devetnajstmilijonska metropola ni ravno najbolj prijazen kotiček sveta za samoizolacijo …

Najhujši je bil strah, ko še nismo vedeli, kaj se dogaja. Skoraj mesec dni si z dekletom Željko nisva upala nikamor, razen v trgovino. Nakupil sem stvari in potem doma pod vodo spiral embalažo. Vsak dan opoldne smo poslušali guvernerja Andrewa Cuoma, ki je miril Newyorčane in poskušal pozitivno vplivati na razpoloženje v mestu. To mu je kar uspevalo. A najhuje je šele prihajalo. Da je situacija vse slabša, smo vedeli zaradi rešilcev. Po ulicah so vozili rešilci vseh mogočih barv, beli, modri, rdeči, zeleni … Rumenih, newyorških je zmanjkalo, zato so si jih sposojali od vsepovsod. Iz dneva v dan jih je bilo več. Dokler ni to postal edini zvok mesta. Dan in noč samo sirene. To je bilo aprila, ko je na dan umrlo po 900 ljudi.

Prijateljica, ki je zdravnica v eni od newyorških bolnišnic, sicer pa Zagrebčanka, nama je prenašala novice iz prve roke. Nekoč je bila ena od najbolj pozitivnih ljudi, kar jih poznam, vedno nasmejana in dobrovoljna, a je zaradi te izkušnje dobila posttravmatski sindrom. Šok zaradi dela v prepolni bolnišnici, kjer je pet dni na teden delala po deset ur in pod skafandrom nosila plenice, ker ni bilo časa, da bi šla na stranišče, je na njenem obrazu zarisal brazgotine.

Igor Lumpert: »Rečem lahko samo to, da bo glasba prežeta z duhom. Nastajala je v čudnih časih. Zato je to spiritualna glasba. Ne bomo se osredotočali na druge stvari. Povezanost v duhu je zdaj najbolj pomembna. Časi to potrebujejo.« FOTO: Osebni arhiv

Po svetu so zakrožile fotografije praznih ulic najbolj živega mesta na svetu. Ste si sploh upali ven?

Na podzemno železnico si ni upal nihče, povsod sem hodil peš. Prvega sprehoda se natanko spominjam. Sredi aprila sem v bližnji Prospect park vstopil pri stranskem vhodu, da zagotovo nikogar ne bi srečal. Vse, kar sem slišal, so bile sirene rešilcev in ptičje petje. Med sprehodom sem opazil podrta drevesa, ki jih je izruval orkan Sandy, ki je po vzhodni obali pustošil leta 2012. Spomnil sem se tistega vetra, zvoka, ki ga je spuščal, ko je sejal razdejanje po mestu. Kakšno apokaliptično vzdušje! Takrat sem ravno skladal glasbo na poezijo Allena Ginsberga, Too much industry, ki je postala del multimedijskega projekta Upor Zemlje. Zdaj so me prevevali podobni občutki in zahtevali, da jih nekako potisnem iz sebe. Kupil sem si zvezek in na prvo stran napisal Covid meditacije. Vanj sem začel zapisovati čustva in misli v skladbah. Vsakič ko se me je kaj dotaknilo, me pretreslo, sem napisal skladbo. Teh zapisov nisem forsiral, dogajali so se spontano. Čeprav sta projekta v duhu povezana, vseeno te nove glasbe nisem hotel nasloviti Upor Zemlje 2, me je pa navdihnil citat, ki sem ga uporabil že takrat, I am the Spirit of the Earth.

Torej se vam ni bilo težko pripraviti k ustvarjanju?

Počasi sem začel zahajati v studio, a sem se tudi tam počutil čudno. Že tista stara ventilacija mi je vzbujala grozo, ker je bila povezana z vsemi studii v zgradbi in je nisi mogel uravnavati po svoje. Zato sem prve dni razkuževal prostor in tudi med igranjem na klavir nosil masko. Najprej sem se navdušil nad mislijo, da se lahko zdaj končno lotim stvari, ki sem jih dolgo odlagal, pa bi jih »moral« narediti, a me je naenkrat prestrelilo, da zares sploh niso pomembne. Kaj ti bo denar, če ne moreš živeti? Če ne moreš ven, si zaprt v sobi, ne moreš igrati s kolegi na odru …

Nekaj znanih jazzovskih klubov je za vedno zaprlo svoja vrata. Kako se je scena soočala s popolnim zamrtjem?

Zdaj mi je žal, da si v vseh teh letih nisem privoščil znamenitih rebrc v Jazz Standardu, ki ga zdaj ni več. Nekaj klubov se je zaprlo, nekaj pa odprlo na novo. New York se tako od nekdaj obnavlja. Ampak glasbeniki smo tako pogrešali nastopanje v živo, da so se vsi, ki jih poznam, cepili, takoj ko so se lahko. Hoteli smo se čim prej vrniti v staro normalnost. Živeti, igrati.

Tudi jam sessionov seveda ni bilo, prve stike sem imel s pianistom Leom Genovesejem, ki živi v naši faveli, kompleksu glasbenikov na Oceans Avenue v Brooklynu. Sprva smo se ob določeni uri sestajali na oknih in balkonih in igrali vsak iz svojega stanovanja. Vsak dan ob 19. uri smo igrali v podporo esencialnim delavcem. Zdaj mi je žal, da tega nisem posnel, morda bi moral, a takrat je bila to zame travmatična izkušnja in želel sem biti samo prisoten v tistem trenutku. Potem smo se začeli dobivati zunaj in na distanci igrali nogomet, najprej po dva, trije, nato štirje. Prvi previdni stiki. Prvi bežni dotiki, previdni objemi, prva vožnja s podzemno, prvi jam session v parku, prvi piknik … vse doživljaš na novo. Epsko.

Poleti se je življenje začelo odpirati, v Centralnem parku in na bližnjem brooklynskem pokopališču Green-Wood so se odvijali open air koncerti. Cepili smo se že in začel sem se jih udeleževati. Nikoli ne bom pozabil koncerta na pokopališču. Bilo je vroče in band je štiri ure igral pod neko vrbo, res je bilo magično. Ko sem zapuščal prizorišče, sem se ozrl in opazil mrežasto ograjo, dolgo kakšnih 50 metrov, na kateri je visela nepregledna množica fotografij. Portretov ljudi, ki so umrli za covidom-19. Pomislil sem na prijateljico iz Novega mesta, ki mi je ravno pred tem govorila, da se ne namerava cepiti, in ob tem prizoru sem se zlomil. Stal sem tam in eno uro jokal. Ko so se dogajale najhujše stvari, sem čustva potiskal na stran, zdaj pa se je vse zlilo iz mene. Spet sem v mislih slišal tiste sirene. Samo sirene.

In potem, ko so potihnile?

Potem so prišli helikopterji. Ulice so zajeli protesti gibanja Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo). Nad našimi glavami so noč in dan krožili helikopterji in letala. Od njihovega hrupa nisi mogel spati. Tako sem se po tistih previdnih stikih z najožjimi prijatelji naenkrat znašel v nepregledni množici ljudi, z ramo ob rami. Bil je šok.

Afroameriška skupnost je tesno povezana tudi prek glasbe. Veliko glasbenikov se je protestov udeležilo z inštrumenti, nastali so pravi sprevodi. Ste se jim kdaj pridružili s saksofonom?

Videl sem jih, ampak se jim nisem pridružil. Bil sem popolnoma prevzet od vsega, kar se je dogajalo. Protesti so bili zelo močna in navdihujoča izkušnja. Predvsem ta občutek povezanosti ljudi, skupnosti. V Ameriki, ki pregovorno sloni na individualizmu, sem prvič doživel tako močno povezanost skupnosti. Bilo je fascinantno. Kakšna moč sprememb je vela v zraku! Željka mi je dejala, da je bil občutek podoben kot v devetdesetih na Hrvaškem. Vse to upanje, hkrati pa taka nepredvidljivost.

Se je glasba po tej izkušnji spremenila?

Mislim, da je še bolj nora. Še bolj živa. Pred kratkim sem posnel nov album, nekakšno nadaljevanje koncepta, ki sem ga zastavil na prejšnjih albumih Innertextures. V studiu Samurai v Queensu sem zbral osem glasbenikov, večinoma trobilcev in pihalcev, ker sem se tokrat pri pisanju glasbe osredotočal na to sekcijo. Igrali smo, kot bi bil koncert. Kot bi šlo na vse ali nič. Zidovi so padali. Bilo je osvobajajoče. Zato sem eno skladbo naslovil East Block Party, čeprav edini prihajam iz »vzhodnega bloka«.

Glasbeniki imamo zdaj veliko energije, želimo si igrati, koncertov pa je še vedno malo. Po tej izkušnji smo vsi ugotovili, da je tisto, kar je bistveno, igrati pred ljudmi, za ljudi. Lahko sediš sam v sobi in vadiš, igraš, ampak če ni nikogar, ki bi te slišal, ustvarjanje izgubi smisel. Potrebuješ poslušalca, da ti vrne odmev, da reflektira glasbo. Publika je pomembna, promotorji so pomembni. Zdaj nam je morda to bolj jasno. (smeh)

Ste ves ta čas spremljali dogajanje v Sloveniji?

Sem. Plavam po novicah in priznam, da te razdeljenosti, te miselnosti, protestnikov, cepilcev in proticepilcev, ne razumem.

Slabo vodstvo, zaostalost v posttranzicijski mentaliteti, ideološka razdeljenost, splošno nezaupanje v institucije, infantilizacija družbe, poraz kategoričnega imperativa, prevlada individualne svobode nad kolektivnim dobrim …

Najbrž res. Če odgovorim z glasbeno analogijo – tudi v bendu so sami posamezniki in eden med njimi je ponavadi vodja, a to ne pomeni, da bo na odru soliral samo on in neprestano trobil svoje. Vsi se zavedajo, da le če si bodo prisluhnili in igrali skupaj, lahko nastane nekaj lepega, dobrega. To je skupna želja vseh. Mislim, da je to v tem obdobju najbolj pomembno, ne pa, da vsak sam solira in se »svobodno« izraža ne oziraje se na druge. Morda se bo koga manj slišalo, morda kdo ne bo dobil iste minutaže kot drugi, ampak gre za skupno dobro. Prepričan sem, da je tako tudi v družbi.