Vsestranskost njegovega ostrega jezika

Nagrado Franeta Milčinskega - Ježka Radia in televizije Slovenija je žirija pod predsedstvom Slavka Hrena podelila glasbeniku, skladatelju, pevcu, kantavtorju, besedilopiscu, občasno tudi pisatelju in igralcu Zoranu Predinu. Z njim smo se pogovarjali o njegovem odnosu do sveta in umetnosti.

Ko sem leta 1981 kot srednješolec kupil prvenec skupine Lačni Franz Ikebana, se mi je odprl nov svet. Tako zvočno kot besedilno je bila zasedba prava alternativa med alternativo.

Hvala za pohvalo. Z besedili sem presegal meje in predsodke, provociral in se igral z dvojnimi pomeni, kar je bilo v obdobju, ko si moral dva meseca pred koncertom na policijsko postajo poslati besedila v preverbo, nujno. Takrat smo imeli tudi komisijo za šund, ki je Ikebano razglasila za šund, češ da ne dosega minimalnih umetniških kriterijev. To je bil zame takrat lep kompliment.
 

Črni humor je kot hoja po žici.

V obdobju punka in novega vala je zasedba zvenela precej jazzy, besedila pa so prihajala in neke grenko-sladke temine vaše domišljije.

Tudi v glasbenem izrazu si nisem postavljal meja, zato smo preigravali različne žanre, ki so podpirali ideje besedil. Ustvarjal sem nove pojme in hodil po robu. V Vaterpolistih sem pel o otrocih, ki se jih starši ne sramujejo, v Čustvenem stanju mlade krave, druge največje slovenske živali sem si privoščil dobesedno največjega slovenskega politika, v Beli simfoniji sem se zezal iz smučarske evforije, v pesmi Tisoč modro-belih rožic sem politično nekorektno nagovarjal medicinske sestre, z Mravljinčarji in čeladarji sem pel o obrezanem in neobrezanem moškem ponosu itd.
 

Ravno ta vaš črni humor, ki ga je tudi Ježek vrhunsko obvladal, je dajal našemu pojmovanju realnosti drugačne odtenke.

Črni humor je kot hoja po žici. Zelo previden moraš biti, da ne postaneš žaljiv. Biti duhovit s črnim humorjem v besedilu zahteva veliko pomoč kakovostne muze in tudi obrtniško spretnost. V tem je bil Ježek vrhunski in debelo pred svojim časom.
 

Praslovan je ena od naših najljubših neuradnih himen, ki prostodušno in ponosno razgalja naše pomanjkljivosti.

Ja, Praslovan se je že dvakrat uresničil. Prvič v začetku devetdesetih let in drugič danes. Pravzaprav mi je žal, da sem že leta 1979 imel prav. Na žalost sem imel prav tudi v pesmi Sirene tulijo, v kateri sem leta 1987 napovedal vojne v Jugoslaviji, ali pa takrat, ko sem leta 1994 v pesmi Veter iz Casablance pel o beguncih.
 

Tudi verz iz samostojne kariere – gate na glavo pa dva svinčnika v nos – velja za enega izmed najbolj brezveznih, a tudi enega izmed najbolj znanih in citiranih.

S tem verzom sem naivno verjel, da občinstvo dobro pozna televizijsko nadaljevanko Črni gad, v kateri se je genialni angleški igralec Rowan Atkinson pretvarjal, da se mu je zmešalo, da ga ne bi poslali v samomorilski boj.
Svojo norost je zaigral tako, da si je dal gate na glavo in dva svinčnika v nos. Jaz pa v svojem besedilu pojem o občutku nemoči, ki objame smučarskega skakalca, ko mu razveljavijo dober skok. Seveda je to sinonim, ki ga vsakodnevno doživljamo, ko se nam kakšen načrt ali skrita želja sfiži zaradi višje sile. Takrat si lahko v prenesenem pomenu damo gate na glavo in dva svinčnika v nos. Najbolj sem se bal, da si bo kakšen otrok res porinil svinčnika v nos.
 

Na domači glasbeni sceni se mi zdi, da inštrumentalisti veliko pogosteje posežejo po najvišjih glasbenih standardih, medtem ko je pri pisanju besedil to prej izjema.

Pisanje besedil zahteva dober besedni zaklad, nekaj talenta in posluha ter empatijo do melodije, ritma in glasbenega aranžmaja. Upoštevati je treba tudi pravila žanra, za katerega pišeš besedilo. Za narodnozabavni ansambel ni primerno besedilo, ki poje o pedofilskem duhovniku, in za dark metal ne besedilo, ki opeva lepoto domače doline in ljubezen do ostarele matere. Žal mi je, da vse več kolegov piše besedila v angleškem jeziku.
 

So v popularni glasbi besedila nujno zlo?

Na žalost res. Danes večina besedil ne nosi družbenih sporočil, ki bi hotela spreminjati svet ali opozarjati na krivice. Popularna glasba je večinoma samo zabava in posel. Pojem 'radio friendly', se pravi radijskim programom prijazna besedila, so besedila, ki ne povedo nič in zato tudi nikogar ne vznemirijo ali užalijo. Zato se jih tudi ne posluša več. No, jaz se ne dam. Moji teksti so še vedno sporočilni. Ravnokar bo Lačni Franz objavil dve novi skladbi, ki bosta peli o pomanjkljivi komunikaciji med ljudmi (Naravnost fantastično) in o lažnih novicah v medijih (Jozos, Jozos, kak' ta špegl laže!).
 

Kje najdete včasih tako nenavadne besedne kombinacije?

Iz vsakdanjega življenja jih dobim največ. Rad obračam prebrane besede in iščem možne obratne ali drugačne izraze. Recimo, če črna mačka, ki ti prečka pot, prinaša nesrečo, zakaj ne bi bela mačka, ki ti prečka pot, prinašala sreče? Zdi se mi, da sem enostavno nor, na tak način, da se še moji muzi včasih rahlo meša.
 

Ste se kdaj vprašali, a sem sploh normalen in kaj ta normalnost sploh je?

Raje ne. Normalnost se mi zdi dolgočasna. Konec koncev sem bil iz JLA nečastno odpuščen z diagnozo – psihoneurosis nuclearis.
 

Ste Mariborčan v Ljubljani. Kaj pravite na to nenavadno rivalstvo med Mariborom in Ljubljano, ki se včasih stopnjuje celo v nasilje?

Narobe je, če kdo naše rivalstvo jemlje dobesedno. Zelo narobe. Dejstvo je, da je mariborskost skoraj nemogoče razumeti, če nisi Mariborčan. To je zelo poseben smisel za humor, ki je posledica objektivnih zgodovinskih in geografskih okoliščin. Dejstvo je, da smo prebivalci vinorodnih krajev zelo drugačni od ljudi, ki ne pridelujejo vina. Tudi o tem sem že pisal in pel. Zato se s Primorci odlično razumemo. Ampak vse skupaj je hec in mora ostati hec.
 

Je lokalpatriotizem lahko zanimiva kulturna posebnost ali način razlikovanja med nami in vami?

Lokalpatriotizem je lahko zelo pozitivno in zabavno čustveno stanje, če ni izključujoč in žaljiv do drugih. Turizem nujno potrebuje lokalpatriotizem. Bricem brez tega ne bi uspelo. Goriška brda so odličen primer uspešnega svetovljansko promoviranega lokalpatriotizma.
 

Sicer pa smo najboljši Ljubljančani itak Štajerci, mar ne?

Čez petdeset let se bo slovensko glavno mesto preimenovalo v Maribljano. Stavke bomo začenjali z besedo čuj. (Smeh.)
 

Pa še eno črnohumorno vprašanje. Kako komentirate, da ima Franc Kangler po predvolilnih anketah največ podpore kot kandidat za župana Maribora?

Bojim se, da tudi dalajlama, ki gospoda Franca pozna bolje od mene, te situacije ne bi znal pojasniti.