Ven Jemeršić: Viliju bi dal klobuk

Ko ste v 90. letih postali basist pri Buldožerju, ste bili tako rekoč pokovec med starci. Kako ste se znašli tam?

Pri šestnajstih sem pustil šolo, ker sem s komercialnim bendom igral po hotelih in diskotekah po Evropi. Ampak potem so to sceno preplavili didžeji, jaz pa sem ugotovil, da življenje po hotelih ni zame, zato sem se vrnil v šolo, študirat sem šel kamero. Hkrati sem spoznaval stare mačke slovenskega rocka – občasno vskočil v Don Mentony Band, F+, Lačni Franz ... To so bila nora leta divjega rokenrola. Na koncu pa sem pristal pri Buldožerju. Igrati z legendami iz otroštva je bilo neopisno, glavna šala pa je bila, da bo nekoč prišel čas, ko bom jaz edini preživeli Buldožer (smeh). Posneli smo še ploščo Noč, žal pa časi po razpadu Jugoslavije bendu niso bili več naklonjeni.

Bili pa so naklonjeni vam kot režiserju, saj se je razmahnila produkcija videospotov, predvsem z oddajo Videospotnice. Znani ste bili po posebni estetiki in odštekanih idejah. Katera je bila najbolj nora?

Rad sem snemal na 16-mm filmski trak, ker daje sliki poseben ton. Ne vem, na pamet mi pade Voda skupine Dan D: ker smo bili povsem brez ideje, se je zgodila čista improvizacija – spot o tem, kako se pripravljamo na snemanje spota (smeh).

 

Z ukinitvijo glasbenih oddaj in pojavom interneta je slovenska videoprodukcija zamrla. Koliko vas je to udarilo?

Ne preveč, ker z videospoti nisem ravno bogatel. Vedno sem živel predvsem od snemanja komercialnih televizijskih oglasov, bil pa sem direktor fotografije pri filmih, kot so Mondo Bobo, Pornofilm, Ljubljana, Oda Prešernu, občasno režiram tudi nanizanke (Da, dragi, da, draga, Lepo je biti sosed ...).

Toda pri videospotih ste lahko izživljali kreativnost, pri snemanju oglasov pa morate delati po komercialnih kalupih. Koliko pri tem trpi vaš čut za estetiko?

»Reklamarska kreativa« včasih ni bila tako na psu. Vsi legendarni oglasi, ki so nam ostali v glavi, kot so Dobre vile, so nastali pred recesijo. Prej je imel kreativec veliko svobode, ker je vedel, da ima samo enega naročnika: bil je lahko drzen, izviren, drugačen. Potem pa je prišel nov trend: naročnik ni več ponudil posla samo eni agenciji, ampak štirim, in čakal, katera bo ugodnejša. In agencije so v strahu pred konkurenco naenkrat začele zavirati drznost in izvirnost in raje konservativno stavile na preverjenost. In tako imamo zdaj skoraj v vsaki reklami babico in dedka, otroke, nasmejane obraze, zlatega prinašalca in karavana (smeh). Obstajajo nevrološke raziskave, ki kažejo, da se pri takšnih podobah povprečni možgani najbolj odzovejo. Tisti, ki oglase snemamo, se moramo pač s tem sprijazniti. Mi si ne izmišljamo idej, smo le izvajalci.

Kako je mogoče, da pri ljudeh delujejo oglasi z bedarijami, kot »Najraje imam, da dobim vse, kar želim«?

Mislim, da gre ljudem to skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Ne ubadajo se z vprašanjem, kako neumno je. Kombinacij takšnih neumnih stavkov je bilo že toliko, da so nanje že imuni. Oni v reklami slišijo predvsem besedi akcija in ceneje.

 

No, zato pa umetniško strast izživljate v prostem času kot basist. Po eksperimentalnih skupinah Central problem in Phonomonics ste se zdaj vrnili v poprock s skupino Lusterdam, ki ji sami pravite postrock romantika s primesmi grungea in countryja.

(smeh) Ker je danes v glasbi že toliko podzvrsti, ne vem, kam bi uvrstil Lusterdam ...

Gre za križanca med lustrom in Amsterdamom?

Iskali smo nenavadno ime, ki da misliti, ker se z običajnimi besedami v spletnem kaosu hitro izgubiš. Bolj kot na luster se nanaša na angleški izraz za slast – lust.

 

Kakšne so danes realne ambicije novega benda na sceni?

Padeš v morje bendov, ki se skušajo uveljaviti. Produkcija glasbe in videospotov se je pocenila, postala širše dostopna, ampak splet je prinesel kaos brez uredniškega filtra – vsega je preveč in vsak izdelek zato manj opazen. In zato si še vedno nezanimiv za menedžerje, tudi če imaš dobro glasbo, videospote na youtubu, spletno stran in facebook profil, dokler ne začutijo, da lahko s tabo zares zaslužijo. Tako lahko leta igraš samo za stroške. In dušo (smeh). No, ampak glasbo prvenstveno ustvarjaš iz notranjega čuta, potrebe po izražanju, in potem vidiš, kam lahko prilezeš. Mi se veselimo vsakršnega rezultata (smeh).

 

Kako – glede na izhodiščno pesem Lepo mi godrnjaš – miriti nesporazume v partnerskem odnosu? Gotovo imate izkušnje kot oče treh otrok ...

... s tremi različnimi ženami (smeh). Kaj pa vem. Mislim, da je komunikacija med ljudmi vse slabša, kar me žalosti, ker najmanj te stane, da si prijazen do sočloveka. Da ga pozdraviš in se nasmehneš, s tem lahko odpreš marsikatera vrata. Se mi zdi, da so ljudje globalno nesrečni, čeprav navzven kažejo, kot da so najbolj srečni. To je gotovo posledica družbenih medijev in potrošništva sploh. Zdi se jim, da ves čas kaj potrebujejo, tudi ko vse imajo. Ampak najlepše stvari so brezplačne: dobri odnosi in prijatelji.

Izdali ste tudi tri pesniške zbirke, razložite mi verz: »Če bi imel moč spremeniti en zgodovinski dogodek, bi Viliju Resniku na Eurosongu dal na glavo klobuk.«

Mogoče sem samo ljubosumen na njegove čudovite kodre. (smeh) Vilija imam zelo rad. Povabil sem ga tudi v nanizanko Lepo je biti sosed in odlično se je odrezal. Čeprav bi takrat na Eurosong raje poslal Magnifica s Silvijo.