Veličastni začetek parade različnih glasb

Vrnitev Druge godbe v ljubljanske Križanke, na eno od najprijetnejših koncertnih prizorišč pri nas, je bila smiselna. Križanke so namreč izrazito zaznamovale tako nastanek kot obstoj in profil tega cenjenega mednarodnega glasbenega festivala.

Četrtkov uvodni dvojni koncert je bil dvakrat poseben. Posebej za Drugo godbo sta združila moči tako svojeglava glasbenika, kot sta švedski pihalec Mats Gustafsson in finski harmonikar Kimmo Pohjonen. Na oder sta stopila ob istem času, ko sta na Češkem stopili na led hokejski reprezentanci Finske in Švedske. Tak je bil tudi njun nastop, na trenutke kot spopad glasbenih velikanov, po drugi strani pa sodelovanje glasbenikov, ki drug drugega izjemno spoštujeta. Skupaj sta imela le eno vajo, dan prej na Metelkovi, tako da je bilo tisto, kar smo slišali, precej dogovorjena improvizacija, kar jima je tako ali tako blizu.

Ključna je bila njuna uporaba inštrumentov za izvabljanje tonov na eni strani, na drugi pa sta jih uporabljala za izdelavo različnih zvokov in ritmičnih vzorcev. Vse skupaj je Pohjonen podložil z elektronskimi zvočnimi pokrajinami.

Ibrahim Maalouf je z zasedbo uprizoril zelo komunikativen in plesen nastop. FOTO: Primož Zrnec/Delo

Praznična glasba

Drugi koncert večera, ko je nastopil libanonsko-francoski trobentaški zvezdnik Ibrahim Maalouf, ki je že stal na odru Križank pred dvanajstimi leti, je bil glasbeno precej bolj komunikativen, plesen in zabavljaški. Maalouf je ob spremljavi zasedbe in štiričlanske postave The Trumpets of Michel-Ange, ki tako kot Maalouf igrajo na posebno štiriventilno trobento, ki jo je izumil Maaloufov oče, predstavil izključno novo glasbo s prihajajočega albuma.

Gre za konceptualni album, ki povzema različne glasbene oblike praznovanja, od rojstva, prek poroke, do smrti. Praznično glasbo je občasno ozaljšala plesalka z afriškimi plesnimi gibi, glasbeno pa je zasedba izvajala nadetnično oziroma transetnično, povsem globalno glasbo.

Zelo zgovoren Maalouf je v prvem dodatku naučil občinstvo peti melodijo in jo vpletal v skladbo, ki jo je skupina igrala na odru. Posvetil jo je svojim otrokom, opisuje pa bolečino staršev, ko otroci zapustijo družinsko gnezdo. Poudaril je, da je ta skladba posvečena tudi tistim otrokom, ki nikoli ne bodo odšli od doma in se osamosvojili, ker so izgubili življenje v vojni.