V. d. direktorja očitke o nepravilnostih zavrača

Potem ko je bila direktorica Slovenske filharmonije Marjetica Mahne predčasno razrešena, je minister za kulturo Vasko Simoniti konec marca za čas do nastopa mandata novega direktorja kot vršilca dolžnosti za največ leto dni imenoval Mateja Šarca, od leta 1994 prvega oboista orkestra SF, sicer tudi izred­nega profesorja na Akademiji za glasbo ter Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Nedavno je zakrožilo anonimno pisanje, ki navaja domnevne nezakonitosti v ravnanju v. d. direktorja. Šarc vse očitke zavrača.

Na ugovor, da je kontrabasistu Blažu Zupanu povišal mesečni pavšal za delo inšpektorja orkestra s 500 evrov na 850, Šarc navaja, da je SF kot prva glasbena ustanova v Sloveniji že v aprilu začela dejavnosti, ki so jih dopuščali tedanji ukrepi za zajezitev okužb s koronavirusom.

Med takšne dejavnosti spada tudi videoprodukcija oglaševalnih spotov, ki jih je SF snemala na različnih lokacijah, pozneje nastopi ob upoštevanju varnostne razdalje na prostem pred različnimi domovi za ostarele, od 5. maja je začela izvajati in neposredno prenašati komorne koncerte prek spleta, s 1. junijem pa ob dodatni sprostit­vi ukrepov tudi javne koncerte za takrat veljavno omejeno število občinstva.
 

Vasko Simoniti je konec marca za čas do nastopa mandata novega direktorja kot vršilca dolžnosti za največ leto dni imenoval Mateja Šarca. FOTO: Jošt Franko

»Nihče drug tega ne zna in ne zmore«

SF je s svojimi dejavnostmi tako pri občinstvu kot stanovskih kolegih v drugih zavodih zbujala odobravanje in občudovanje, saj je bila v tistem času edina delujoča ustanova ne samo v Sloveniji, temveč daleč naokoli. »Vse te dejavnosti so zahtevale zelo velik obseg organizacijskega in koordinacijskega dela, ki ga v SF edini kakovostno opravlja Blaž Zupan. Nihče drug v SF tega ne zna in ne zmore.



Praksa takšnega plačevanja dela inšpektorja orkestra SF obstaja v zavodu od nekdaj. Znesek 850 evrov na mesečno ni povečan, pač pa samo vrnjen na isti znesek, kot ga je mesečno prejemal pred prihodom bivše direktorice Marjetice Mahne in kot so ga prejemali njegovi predhodniki.

Domnevne nezakonitosti te prakse nisem mogel in je ne morem odpraviti, ker na to ali katerokoli drugo delovno mesto zaradi kadrovske popolnjenosti zavoda SF ne morem nikogar zaposliti. Drugi razlog je, da takšno delo lahko opravlja le nekdo, ki do podrobnosti pozna ustroj in delovanje orkestra. Specifika dela implicira konkreten primeren izbor kadra za opravljanje te funkcije, saj v nasprotnem primeru delovanje orkestra ni mogoče.«
 

Izredna napredovanja

Na navedbo, da je štirim članom orkestra, kontrabasistu in trem vio­linistom oziroma violinistkam, v sodelovanju s svetom zavoda izredno povišal plačo s 45. na 52. plačni razred, Šarc odgovarja, da so omenjeni septembra lani skupaj s številnimi drugimi filharmoniki oddali ustrezne vloge za izred­no napredovanje.

Njihove vloge je ocenil bivši umetniški vodja orkestra SF Mate Bekavac in prejele so takšno število točk, da navedeni štirje člani orkestra niso izpolnjevali pogojev za napredovanje; vsi štirje so se pritožili na svet SF, ki je Šarcu kot v. d. direktorja SF in novemu umetniškemu vodji Orkestra SF naložil, naj znova obravnava in oceni njihove vloge.

Primerjal jih je z vlogami tistih, ki so v istem valu napredovali, torej so prejeli zadostno število točk po veljavnih kriterijih za izredno napredovanje: »Ugotovil sem, da je Mate Bekavac nedosledno in nepošteno ocenjeval različne vloge tako, da je določenemu tutistu za izvedbo parta 1. ali 2. violine oz. kontrabasa konkretno določene skladbe na čisto konkreten datum dodelil 20 točk, drugemu izvajalcu istega parta iste skladbe za isto izvedbo na isti datum pa nič točk.

Po tem strogo administrativnem kriteriju, ki ga je pravzaprav v korist 11 zaposlenih iz istega vala napredovanj nedosledno in neprofesionalno postavil Mate Bekavac ni bilo težko izvesti nujne korekcije dodeljevanja števila točk, ki je rezultirala v izpolnjevanju kriterijev za izredno napredovanje.

Naj dodam še to, da je Mate Bekavac ocenjeval izvedbe del, ki jih sploh ni slišal, saj v času izvedb ni bil umetniški vodja Orkestra SF, niti ni iz zanimanja prisostvoval tistim koncertom SF, katerih izvedbe je enajstim zaposlenim ocenil pozitivno, drugim pa negativno.«
 

Komorna igra

Tudi očitek, da so bili nekateri člani orkestra SF na čakanju, drugi pa so dobivali dodatke za povečan obseg dela, Šarc razlaga z argumenti: programska sodelavka za orkester je na primer dobivala polno plačo, ker »je bila ključna oseba, s katero sem lahko naredil analizo delovanja SF pred mojim prihodom, spoznal in ugotovil več neprimernih dejanj bivšega vodstva, gospe Mahne in Mateta Bekavca, in po nalogu ustanovitelja zavoda SF, ministrstva za kulturo, sestavil nov program v izjemno kratkem času.«

Tudi za očitek, da so nekateri člani orkestra redne naloge, torej igranje v simfoničnem orkestru, nadomestili z drugimi, z igranjem v manjših komornih sestavih, in za to dobili dodatek, Šarc trdi, da ne drži: »Za igranje v manjših komornih zasedbah ni nihče prejel dodatka. Tisti, ki so igrali v komornih zasedbah, so igrali prostovoljno in za to niso prejeli dodatka.«

Kar zadeva spremembo pravilnika o povečanem obsegu dela, Šarc navaja, da je bil spremenjen v skladu z zakonodajo, da je SF omogočil stroškovno racionalno izvedbo spletnega abonmaja, torej neposrednih prenosov koncertov v maju, juniju in juliju. »S tem sem ohranil glasbenice in glasbenike delujoče, jim pomagal vzdrževati koncertno formo, skrbel za stike z občinstvom in na takšen način upravičeval porabo javnih sredstev za delovanje zavoda SF.«