Ustvarjanje v žanru, imenovanem Donald

Včerajšnja podelitev glasbenih nagrad grammy je resda minila v znamenju žensk in hip hopa, a za velikega zmagovalca je obveljal Childish Gambino – pa ga na podelitvi nagrad v Los Angelesu­ sploh ni bilo. Za pesem This is America je osvojil štiri grammyje in se zapisal v glasbeno zgodovino kot prvi raper, ki je prejel prestižno nagrado v kategorijah najboljša pesem in najboljši posnetek leta.

Donald Glover je pred leti zajel holivudske griče kot požar. Njegova genialnost je, kot se zdi, brezmejna. Vrhunski je na vsakem področju, ki se ga loti – kot scenarist, režiser, igralec, glasbenik in komik. Velja za neposrednega družbenega kritika, ki osvetljuje temne rove rasno razklane Amerike.



Donald McKinley Glover Jr., rojen leta 1985, iskreno navdušenje nad »vsem živim« pripisuje trdi roki staršev, vzgojiteljice in poštnega delavca, ki sta vzgajala svoje otroke po skromnem in bogaboječem kredu Jehovovih prič ter se posvečala tudi rejništvu sirot. Donald Glover, ki mora nenehno zatrjevati, da ni v sorodu z igralcem Dannyjem Gloverjem, je otroštvo v predmestju Atlante preživel ob rigoroznih prepovedih gledanja televizije, praznovanja rojstnih dni in splošnem prepričanju, da je ta svet slab. Bržkone se je prav zaradi pomanjkanja čarobnosti v otroštvu v odraslosti zaljubil v magijo ustvarjanja svojih svetov.

Že v srednješolskem letopisu je ob njegovi sliki pisalo, »najverjetneje bo pisal za tv-serijo Simpsonovi«, čeprav je najbrž tudi ta spadala k posvetnim prepovedim. To se ni zgodilo, je pa s scenarističnimi predlogi prepričal producente mreže NBC, da so ga pri rosnih triindvajsetih kot soscenarista (in epizodnega igralca) povabili k seriji 30 Rock. Ta njegov angažma mu je pred desetimi leti prinesel nagrado ameriškega scenarističnega ceha za najboljšo komično tv-serijo.




 

Čudak iz Atlante

Medtem je na Tisch School, umetniškem krilu newyorške univerze NYU, diplomiral iz dramatike, pilil humor na standup odrih (Comedy Central mu je leta 2010 namenil enourno specialko, naslovljeno Weirdo (Čudak)) in resno gradil glasbeno kariero, sprva kot didžej, nato kot raper. Leta 2011 je z imenom Childish Gambino izdal prvi album Camp pri založbi Glassnote Records in se z nekaj singli prebil v ospredje ameriških in britanskih lestvic ter uspešno koncertiral po svetu. Dve leti pozneje je izdal album Because the Internet in ga pospremil z glasbenimi videi, ki so spominjali na nadrealistične kratke filme v režiji Hira Muraia. Album se je povzpel na prvo mesto rap albumov na Billboardovi lestvici. Z njim si je prislužil tudi dve nominaciji za grammyja v kategoriji najboljši rap album in rap izvedba. Širše občinstvo ga je spoznalo, ko je stopil pred kamere kot igralec v NBC-jevem sitcomu Community (Skupnost) in uspešnici Lene Dunham Girls (Punce), v kateri je odigral vlogo zagrizenega republikanca, s katerim se romantično zaplete cinična in feministična glavna junakinja.



Potem je prišla Atlanta in nič več ni bilo isto. Delno avtobiografsko nadrealistično satirično tv-serijo, ki jo je leta 2016 vrtel plačljivi televizijski kanal FX, je zasnoval z bratom, spisal scenarij, jo produciral, ustvaril glasbo, nekaj delov tudi režiral in v njej igral glavno vlogo Earna, ki se kljub iznajdljivosti in ambicijam postati menedžer bratranca, raperja Paper Boia, vedno znova ujame v zanko absurdnega kroga revščine, nezakonskih otrok, socialnih krivic in kriminala v konfinih soseske, ki ga na vsakem koraku opominja, da je (le) črnec. Črno komedijo o črnskih življenjih prebadajo inteligentni Gloverjevi dialogi, ki poudarjajo komično tragičnost situacij, v katere se zapletajo junaki tv-serije. Ti, kot je nekoč povedal Glover, ne kadijo trave zato, ker bi bilo to kul, ampak zato, da ublažijo posttravmatsko stresno motnjo, zaradi katere trpijo vsi Afroameričani.



Gloverjeva kolegica Lena Dunham, ki ve, kako pokazati ogledalo svoji generaciji, je za Newyorker povedala, da večkrat sliši nadobudne scenariste reči, da bi radi ustvarili nekaj takega, kot je Atlanta. Takrat jim odvrne: »Res? Radi bi ustvarili nekaj med bolečo dramo in super nadrealističnimi Lynchevskimi momenti, ki kritizirajo rasizem v Ameriki? To ni žanr. To je Donald.«
 

To je Amerika

Glover najširšemu občinstvu prikazuje resničnost točno takšno, kakršna je – kruta. »To je Amerika!« reče in z mirno roko ustreli temnopoltega moškega, ki na stolu sedi s čez glavo poveznjeno vrečo. Zaradi videa, ki je lansiral najnovejši singel Childish Gambina, se je (predvsem ameriški) svet za trenutek ustavil. Gibi, ki priklicujejo plemenske obredne plese, grimase, ki spominjajo na zaničljiv prikaz črncev v minstrelih, nasilje temnopoltih nad temnopoltimi, množični strelski poboji, nedolžne mlade žrtve, podobe kukluksklana ali pa so to morda jezdeci apokalipse? Vsak kader je poln simbolike in v eksplicitni sleng zakodirano besedilo, ki omenja policijsko represijo, zaporniški sistem, ki da je »orodje«, in obsedenost z bliščem kot zagotovilo za dosego ameriških sanj, opozarjajo, da je dežela svobodnih gnila do obisti. Mediji so kar tekmovali, kdo bo dešifriral vse metafore v videospotu, Childish­ Gambino pa je dosledno zavračal vsebinske komentarje.

V enigmatičnih odgovorih v nekaterih člankih in intervjujih daje slutiti, da si želi, da bi (predvsem belska) družba skozi podobe resničnosti, prežete s strahom in pomilovanjem, ki jih ustvarja, doživela katarzo, »resnično občutila rasizem, kot ga občutimo ­Afroameričani«.



Da mu to uspeva, kažejo nagrade, ki dežujejo z vseh strani. Na področju televizijskega in glasbenega ustvarjanja je bil nominiran kar 131-krat, prejel pa 41 nagrad. Med pomembnejšimi so zlati globus za najboljšo tv-serijo (muzikal ali komedijo) Atlanta, emmy za najboljšega igralca v tv-seriji, h grammyju za skladbo Redbone iz leta 2017 pa lahko zdaj prišteje štiri grammyje v pomembnih kategorijah, s katerimi je presegel žanrske okvire. Podelitve se ni udeležil in je tudi zavrnil povabilo za nastop na podelitvi, menda iz podobnih razlogov kot nominirani Kendrick Lamar, iz protesta, saj rap velja za prevladujoč pop idiom 21. stoletja, pa vendar se je v 61-letni zgodovini podeljevanja grammyjev samo enkrat zgodilo, da so temu žanru podelili najprestižnejšo nagrado za najboljši album leta. To je leta 2004 uspelo le skupini Outcast.