Galerija
Umrl je Urban Koder
Danes je v 91. letu starosti umrl Urban Koder, glasbenik, skladatelj, avtor glasbe številnih slovenskih filmov.
Urban Koder je s svojim glasbenim opusom zaznamoval slovenski gledališki, filmski in radijski glasbeni prostor. Foto Jože Suhadolnik
Danes je v 91. letu umrl Urban Koder, zdravnik, trobentač, skladatelj, ki je ustvaril glasbo za 120 radijskih iger, 20 celovečernih filmov, štiri dokumentarce, deset tv-nadaljevank, 15 kratkih animiranih filmov, dva muzikala, okoli 100 šansonov in slovenski kolektivni umetniški DNK zaznamoval veliko bolj kot zgolj z zimzelenim citrarskim napevom iz filma Cvetje v jeseni.
Rojen 4. marca v Ljubljani se je Urban Koder kot trinajstletni deček navdušil nad trobento in jazzom, glasbo svobodnega sveta, kot ga je imenoval. Po vojni se je kot solist pridružil Plesnemu orkestru Radia Ljubljana (PORL) pod vodstvom Bojana Adamiča. Leta 1954 je osnoval zasedbo Ljubljanski jazz ansambel ter z njo izdal prvo jazzovsko ploščo v Jugoslaviji. Leto pozneje je doštudiral medicino, kar mu je še najbolj koristilo med služenjem vojaščine. Oprostili so mu tudi to, da se je na skrivaj izmuznil na koncert Dizzyja Gillespieja ter se z njim fotografiral. Ker mu po vojski niso dovolili opravljati specializacije, ampak ga je čakalo mesto splošnega zdravnika v Makedoniji, se je odločil, da bo raje trobentač.
Znana je anekdota, kako ga je Louis Armstrong, ko je leta 1959 nastopil v Ljubljani, slišal igrati in ga povabil s seboj v Zagreb, kjer sta skupaj nastopila na odru. Igranje na trobento je polagoma nadomestilo skladanje, česar se je kot glasbenik brez formalne izobrazbe loteval študiozno in temeljito. Posebej ga je prevzela filmska glasba, nad katero se je navdušil na izobraževanju pri Henryju Manciniju v Rimu.
Od 1971. do 1989. leta je bil urednik za glasbo na RTV Slovenija, hkrati je ustvarjal avtorsko glasbo za radijske igre, gledališče in film. Slovensko gorsko pokrajino je ujel v zimzelen napev Cvetja v jeseni, ki v rdeče-rumenih barvah priklicuje neužito ljubezen Mete in Janeza. Gorenjsko idilo je čutil na poseben način in ta film je bil tudi malo njegov, saj je bila domačija, na kateri so ga snemali, v resnici dom njegovega deda. Pozneje je z narejeno jezo izjavil, da je z glasbo iz Cvetja v jeseni uničil samega sebe, ker ga ljudje ne poznajo po ničemer drugem. Z Matjažem Klopčičem je še večkrat sodeloval in za njegov zadnji film Ljubljana je ljubljena prejel vesno za najboljšo filmsko glasbo.
Za režiserja Rajka Ranfla je napisal glasbo za njegov prvi celovečerni film Mrtva ladja iz leta 1971, potem pa sta skupaj sodelovala še pri filmih Pomladni veter (1974), Ljubezen (1984) in Živela svoboda (1987).
Filmsko glasbo je napisal tudi za filme Maja in Vesoljček (1988) režiserja Janija Kavčiča, Čas brez pravljic (1986) režiserja Boštjana Hladnika in Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987) režiserja Jožeta Galeta.
Leta 1989 je napisal glasbo tudi za lastni portret z naslovom Urban – skice za portret glasbenika, ki ga je za RTV Slovenija posnel režiser Miran Zupanič. Z Zupaničem je sodeloval pri vseh njegovih igranih celovečernih filmih: Operacija Cartier (1991), Radio.doc (1995), Barabe (2001).
Svojo ljubezen do filma je leta 1995 dokazal tudi s stvaritvijo izvirne glasbe za Ko sem bil mrtev (Als Ich Tot War), prvi film Ernesta Lubitscha iz leta 1916, ki je veljal za izgubljenega in sta ga v Sloveniji odkrila Lilijana Nedič in Silvan Furlan iz Slovenske kinoteke, navajajo na SFC.
Ko se ga je dotaknila poezija, je sedel za klavir in jo uglasbil. Posebej so ga nagovarjali Menart, Kovič, Fritz in Jesih pa tudi Ježek. Sodeloval je s številnimi pevci in pevkami, na področju šansona posebej z Vito Mavrič. Njegova glasba je prek radijskih valov zaznamovala številne generacije, že 54 let pošilja otroke v posteljo njegov avizo za radijsko oddajo Lahko noč, otroci. Nekoč je izjavil, da je vesel, da ga bo ta avizo preživel.
Pred mesecem mu je predsednik Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki, filmski, radijski in glasbeni prostor. Priznanje je sprejela njegova žena Helena Koder in prebrala moževo izjavo, da takega priznanja ni pričakoval, saj se je vse življenje posvečal različnim glasbenim zvrstem in si ni mislil, da bo njegovo delo kdaj videno kot celota.
Jure Robežnik, skladatelj
Urbana Kodra se spomnim iz zlatega obdobja jazza, ki ga je, kakor tudi mene in Mojmirja Sepeta, zapeljalo, da smo se posvetili glasbi. Urban je bil namreč diplomirani zdravnik in ga je zapeljala jazzovska glasba, zlasti zvok Louisa Armstronga. Gotovo se je zaradi njega Urban odločil igrati trobento. Njegovo poznejše glasbeno ustvarjanje, še posebej filmsko, je sledilo njegovim jazzovskim začetkom.
Mojmir Sepe, skladatelj
Urbana sem spoznal po maturi v Plesnem orkestru. Bil je nekaj let starejši in veliko bolj izkušen trobentač od mene. Večkrat mi je dal kakšen napotek o tehniki igranja. Sam sem veljal za bolj spevnega trobentača, on pa se je stilsko bolj navduševal nad dixielandom. Lahko bi bila rivala, a sva postala strašna prijatelja. Tudi njegova Helenca in moja Majda sta bili istih let in sta postali prijateljici, skupaj smo se imeli odlično. Njegov oče je imel hišo v Kranjski Gori in Urban me je kot nižinskega človeka vodil v hribe. Skupaj sva osvojila kar nekaj vršacev. To so bila prijetna mladeniška, prijateljska, gorsko obarvana potovanja, za katera sem mu neznansko hvaležen, čeprav sem se gora kasneje bolj kot ne izogibal. Najino prijateljstvo se je nadaljevalo, tudi ko je pustil trobento ter se posvetil ustvarjanju glasbe za televizijske in radijske oddaje ter filme. Spremljal sem to njegovo delo, predvsem komponiranje za film. Imel je izjemen posluh za dramsko dogajanje. Znal je z minimalnimi in velikimi sredstvi podkrepiti vsako dogajanje v zgodbi.
Miran Zupanič, režiser
Urbana Kodra sem spoznal ob nastajanju svojega igranega filma Operacija Cartier leta 1991. Bil sem debitant, Urban pa legenda slovenske filmske glasbe. Spoštoval sem ga kot avtorja, ko sem ga bolje spoznal, pa tudi kot človeka. Bil je zelo prijeten, širokogruden, kultiviran kozmopolitski gospod. Do mene je bil velikodušen v smislu razdajanja svojih pogledov in življenjskih zgodb. To je za mladega človeka še posebej dragoceno. Tudi poznejša sodelovanja z Urbanom so bila zame privilegij. Skozi glasbo, ki jo je prinesel v film, je nadgradil filmsko predstavo. Glasba je doživljajsko razširila polje, ki ga je film imel skozi zgodbo, igro in vizualizacijo. Imel je zelo dober občutek za dramaturgijo. Vedel je, s kakšno glasbo intervenirati v prizor in strukturo kot celoto, da tisto, kar je bilo brez glasbe že delujoče, obogati in nadgradi. Bil je dragocen zaveznik pri nastajanju filmov.
Rojen 4. marca v Ljubljani se je Urban Koder kot trinajstletni deček navdušil nad trobento in jazzom, glasbo svobodnega sveta, kot ga je imenoval. Po vojni se je kot solist pridružil Plesnemu orkestru Radia Ljubljana (PORL) pod vodstvom Bojana Adamiča. Leta 1954 je osnoval zasedbo Ljubljanski jazz ansambel ter z njo izdal prvo jazzovsko ploščo v Jugoslaviji. Leto pozneje je doštudiral medicino, kar mu je še najbolj koristilo med služenjem vojaščine. Oprostili so mu tudi to, da se je na skrivaj izmuznil na koncert Dizzyja Gillespieja ter se z njim fotografiral. Ker mu po vojski niso dovolili opravljati specializacije, ampak ga je čakalo mesto splošnega zdravnika v Makedoniji, se je odločil, da bo raje trobentač.
Znana je anekdota, kako ga je Louis Armstrong, ko je leta 1959 nastopil v Ljubljani, slišal igrati in ga povabil s seboj v Zagreb, kjer sta skupaj nastopila na odru. Igranje na trobento je polagoma nadomestilo skladanje, česar se je kot glasbenik brez formalne izobrazbe loteval študiozno in temeljito. Posebej ga je prevzela filmska glasba, nad katero se je navdušil na izobraževanju pri Henryju Manciniju v Rimu.
Ljubezen do filma
Od 1971. do 1989. leta je bil urednik za glasbo na RTV Slovenija, hkrati je ustvarjal avtorsko glasbo za radijske igre, gledališče in film. Slovensko gorsko pokrajino je ujel v zimzelen napev Cvetja v jeseni, ki v rdeče-rumenih barvah priklicuje neužito ljubezen Mete in Janeza. Gorenjsko idilo je čutil na poseben način in ta film je bil tudi malo njegov, saj je bila domačija, na kateri so ga snemali, v resnici dom njegovega deda. Pozneje je z narejeno jezo izjavil, da je z glasbo iz Cvetja v jeseni uničil samega sebe, ker ga ljudje ne poznajo po ničemer drugem. Z Matjažem Klopčičem je še večkrat sodeloval in za njegov zadnji film Ljubljana je ljubljena prejel vesno za najboljšo filmsko glasbo.
Za režiserja Rajka Ranfla je napisal glasbo za njegov prvi celovečerni film Mrtva ladja iz leta 1971, potem pa sta skupaj sodelovala še pri filmih Pomladni veter (1974), Ljubezen (1984) in Živela svoboda (1987).
Filmsko glasbo je napisal tudi za filme Maja in Vesoljček (1988) režiserja Janija Kavčiča, Čas brez pravljic (1986) režiserja Boštjana Hladnika in Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987) režiserja Jožeta Galeta.
Leta 1989 je napisal glasbo tudi za lastni portret z naslovom Urban – skice za portret glasbenika, ki ga je za RTV Slovenija posnel režiser Miran Zupanič. Z Zupaničem je sodeloval pri vseh njegovih igranih celovečernih filmih: Operacija Cartier (1991), Radio.doc (1995), Barabe (2001).
Svojo ljubezen do filma je leta 1995 dokazal tudi s stvaritvijo izvirne glasbe za Ko sem bil mrtev (Als Ich Tot War), prvi film Ernesta Lubitscha iz leta 1916, ki je veljal za izgubljenega in sta ga v Sloveniji odkrila Lilijana Nedič in Silvan Furlan iz Slovenske kinoteke, navajajo na SFC.
FOTO: Produkcijska hiša Vertigo
Ko se ga je dotaknila poezija, je sedel za klavir in jo uglasbil. Posebej so ga nagovarjali Menart, Kovič, Fritz in Jesih pa tudi Ježek. Sodeloval je s številnimi pevci in pevkami, na področju šansona posebej z Vito Mavrič. Njegova glasba je prek radijskih valov zaznamovala številne generacije, že 54 let pošilja otroke v posteljo njegov avizo za radijsko oddajo Lahko noč, otroci. Nekoč je izjavil, da je vesel, da ga bo ta avizo preživel.
Pred mesecem mu je predsednik Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki, filmski, radijski in glasbeni prostor. Priznanje je sprejela njegova žena Helena Koder in prebrala moževo izjavo, da takega priznanja ni pričakoval, saj se je vse življenje posvečal različnim glasbenim zvrstem in si ni mislil, da bo njegovo delo kdaj videno kot celota.
Spomini na ustvarjalno velikodušnost
Jure Robežnik, skladatelj
Urbana Kodra se spomnim iz zlatega obdobja jazza, ki ga je, kakor tudi mene in Mojmirja Sepeta, zapeljalo, da smo se posvetili glasbi. Urban je bil namreč diplomirani zdravnik in ga je zapeljala jazzovska glasba, zlasti zvok Louisa Armstronga. Gotovo se je zaradi njega Urban odločil igrati trobento. Njegovo poznejše glasbeno ustvarjanje, še posebej filmsko, je sledilo njegovim jazzovskim začetkom.
Mojmir Sepe, skladatelj
Urbana sem spoznal po maturi v Plesnem orkestru. Bil je nekaj let starejši in veliko bolj izkušen trobentač od mene. Večkrat mi je dal kakšen napotek o tehniki igranja. Sam sem veljal za bolj spevnega trobentača, on pa se je stilsko bolj navduševal nad dixielandom. Lahko bi bila rivala, a sva postala strašna prijatelja. Tudi njegova Helenca in moja Majda sta bili istih let in sta postali prijateljici, skupaj smo se imeli odlično. Njegov oče je imel hišo v Kranjski Gori in Urban me je kot nižinskega človeka vodil v hribe. Skupaj sva osvojila kar nekaj vršacev. To so bila prijetna mladeniška, prijateljska, gorsko obarvana potovanja, za katera sem mu neznansko hvaležen, čeprav sem se gora kasneje bolj kot ne izogibal. Najino prijateljstvo se je nadaljevalo, tudi ko je pustil trobento ter se posvetil ustvarjanju glasbe za televizijske in radijske oddaje ter filme. Spremljal sem to njegovo delo, predvsem komponiranje za film. Imel je izjemen posluh za dramsko dogajanje. Znal je z minimalnimi in velikimi sredstvi podkrepiti vsako dogajanje v zgodbi.
Miran Zupanič, režiser
Urbana Kodra sem spoznal ob nastajanju svojega igranega filma Operacija Cartier leta 1991. Bil sem debitant, Urban pa legenda slovenske filmske glasbe. Spoštoval sem ga kot avtorja, ko sem ga bolje spoznal, pa tudi kot človeka. Bil je zelo prijeten, širokogruden, kultiviran kozmopolitski gospod. Do mene je bil velikodušen v smislu razdajanja svojih pogledov in življenjskih zgodb. To je za mladega človeka še posebej dragoceno. Tudi poznejša sodelovanja z Urbanom so bila zame privilegij. Skozi glasbo, ki jo je prinesel v film, je nadgradil filmsko predstavo. Glasba je doživljajsko razširila polje, ki ga je film imel skozi zgodbo, igro in vizualizacijo. Imel je zelo dober občutek za dramaturgijo. Vedel je, s kakšno glasbo intervenirati v prizor in strukturo kot celoto, da tisto, kar je bilo brez glasbe že delujoče, obogati in nadgradi. Bil je dragocen zaveznik pri nastajanju filmov.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji