Težko je vstopiti v glasbeni posel

Britanec Paul Jones dela na oddelku A&R (Artists and repertoire, Umetniki in repertoar) pri neodvisni založbi Rough Trade, za katero išče zanimive glasbenike in skupine ter skrbi za njihov razvoj. Podpisal in sodeloval je z izvajalci, kot so Black Midi, Jockstrap, Warpaint, Caroline in Dean Blunt. Bil je tudi menedžer izvajalcev založbe Rough Trade, kot so Shame, Geordie Greep in Cameron. Kot kitarist in skladatelj je deloval v skupini Elastica. O njegovi poti v glasbenem poslu smo se pogovarjali, ko je bil v Ljubljani na okrogli mizi v okviru Menta.

Kako ste pristali v glasbenem poslu?

Vedno sem bil glasbenik, saj sem imel rad glasbo in sem že kot otrok igral kitaro. Biti glasbenik ni služba, temveč je uresničitev sanj. Pa še to, če ne bi bil glasbenik, bi si želel biti človek A&R, nekdo, ki podpisuje pogodbe z novimi skupinami, kar je zame sanjska služba.

Ko sem bil glasbenik, sem videl veliko nesposobnih ljudi A&R in sem si mislil, da bi lahko bolje opravljal delo kot oni. O glasbi sem vedel več od njih. Tudi ko sem bil kitarist, sem v Londonu obiskal dva ali tri koncerte na teden. Preverjal sem, kako zvenijo nove skupine, in vedel veliko o dogajanju. Torej, zame je bilo to le naravno napredovanje. To je tako, kot če si nogometaš in nato prestopiš v vlogo nogometnega menedžerja ali trenerja. To je bila povsem naravna stvar.

Paul Jones je bil sprva kitarist v zasedbi Linoleum, ki je delovala od leta 1994 do 2001. FOTO: osebni arhiv

Bili ste kitarist v alternativnih rock skupinah, kot sta Elastica in Linoleum. Kako je bilo v rock skupini v devetdesetih letih prejšnjega stoletja?

V devetdesetih so bili res lepi časi. (Smeh.) Mislim, da se je zdaj pokrajina, tudi glasbena, precej spremenila, toda v Londonu se je takrat res veliko dogajalo. Bilo je živahno skoraj kot v swinging šestdesetih. V zgodnjih devetdesetih ste imeli rave, ki je združil techno in ekstazi v neskončno zabavo. Vendar je bilo tudi veliko dobrega počutja, upanja in zdelo se je, da smo kot prava skupnost. Celo britpop skupine, kot sta Oasis in Pulp, so izšle iz tega okolja. Vsi smo takrat hodili v klube. V devetdesetih je bilo res dobro in bilo je precej več denarja za bende.

Je bilo takrat bolj preprosto dobiti dovolj plačane nastope?

Mislim, da ja. Takrat mi je bilo bolj vseeno, saj sem samo hotel postati glasbenik. Občasno sem delal v dokaj nobel trgovini z oblačili v predelu Londona, imenovanem Kensington Market. To je bilo precej kul mesto. Včasih sem stregel Nicku Cavu, včasih Davidu Bowieju, Jacku Nicholsonu ... Bilo je res butično in lahko smo predvajali glasbo, ki smo jo hoteli. Tako sem tam lahko poslušal zasedbe, kot so Slint, My Bloody Valentine, Jane's Addiction, ter rave glasbo. Dokler nisem dobil pogodbe z založbo, to je bilo leta 1995, sem moral nekaj delati.

Z zasedbo Elastica ste posneli njihov drugi album The Menace, ki ni bil tako uspešen. Bil je precej drugačen od prvenca Elastica.

Povedal vam bom zgodbo o tem. Najprej so me prosili, če bi igral z njimi leta 1997, ker je bil njihov prvenec tako dober. Izšel je leta 1995, zasedba je implodirala.

Govorimo o klasični pasti drugega albuma?

Da. Kot sem slišal, so se v bistvu razšli leta 1997. Bil sem v drugi skupini, vendar smo imeli iste menedžerje in smo se poznali. Govorilo se je, da se Elastica razhaja. Potem me je kitaristka in pevka Justine Frischmann, ko sva se srečala na koncertu zasedbe The Blow v Brightonu, vprašala: 'Bi razmislil o tem, da bi se pridružil Elastici?' Rekla je, da jih je kitaristka Donna Matthews zapustila. In sem privolil, da lahko kaj zaigram.

Potem ni bilo od njih ne duha ne sluha šest mesecev. Nato sem prejel telefonski klic in so me vprašali: 'Bi prišel v snemalni studio?' To je bilo leta 1997. Ko sem prišel v tja, je bil tam samo inženir. Rekel je: 'Ah, zdravo. Paul, kajne? Hočem, da začneš igrati kitare pri vseh teh pesmih.' Začel sem igrati in vprašal: 'Ali veš, v katerem ključu so?' Rekel je: 'Ne, prosili so te, da igraš.' Za to nisem dobil plačila. Začel sem igrati in pozneje tistega dne se je oglasila Justine in rekla, da ji je res všeč, kar sem naredil. To je bilo to. Tako sem pristal v zadnji postavi Elastice.

Menim, da člani skupine Elastica niso hoteli biti britpop, saj jih je John Peel oboževal.

Bili so zelo drugačni.

Ja, niso bili kot Blur ali Oasis. Justine in jaz obožujeva zasedbe The Fall, Faust in Pixies. Hotela je narediti takšen album, ni ji bilo do popa. Občinstvo se je spraševalo, kakšna je povezava med prvim in drugim albumom. Vendar je bilo posnetih še nekaj dobrih pesmi, ki niso bile uvrščene na album The Menace.

Všeč mi je vaša kot britev ostra kitara.

Oh, hvala.

Na nekaterih posnetkih me spominja na zvok kitare Andyja Gilla iz skupine Gang of Four.

Gill mi je všeč. Pa tudi kitara Roberta Frippa na albumu Davida Bowieja Scary Monsters. Všeč mi je veliko ameriških kitaristov, kot je Joey Santiago iz zasedbe Pixies, Thurston Moore iz Sonic Youth, pa Nels Cline iz skupine Wilco ... oh, tudi Keith Levene iz Public Image Limited.

Ste veliko igrali v živo z Elastico?

Ja, dvakrat sem igral na Readingu, pa na festivalu Glastonbury v Veliki Britaniji ter na japonskem festivalu Fuji Rock in bil na turneji po Združenih državah Amerike. Bilo mi je zelo všeč. Ko se je končalo, sem bil zelo žalosten.

Kako ste torej začeli delati na drugi strani glasbenega posla?

No, kot sem rekel, je bilo težko vstopiti v glasbeni posel, še posebej na oddelek A&R. Ker si vsi želijo opravljati to delo, nihče ne razpiše prostih delovnih mest. Mislil sem, da nimam možnosti, ker sem bil takrat v poznih dvajsetih. Večina ljudi pride v glasbeno industrijo neposredno iz šole, kot pripravniki na oddelke A&R, in jim nič ne plačajo. Moj prijatelj, ki je delal v glasbenem poslu, je rekel: 'Poznam te. Vidim te na nastopih. Vidim te na tem delovnem mestu. Ampak veš, iščejo mladega fanta, a mu ne bi nič plačali.' K sreči mi je nekdo zaupal, ker me je poznal. Še od takrat, ko je poskušal podpisati pogodbo z zasedbo Linoleum. Dejal mi je: 'Ves čas te vidim na koncertih. Pravzaprav bi lahko uporabili nekoga, ki bi bil bolj zrel. Ker vsi ti otroci ves čas uživajo droge. In ko sem enkrat bil noter, sem hotel ostati, kakor dolgo bi lahko.

Ste bili od začetka pri Rough Trade?

Ne, ne. To bi bila sanjska služba, če bi takoj delal za Rough Trade. Začel sem v menedžerski agenciji Sanctuary Artist Management. Njihovi največji varovanci so bili Iron Maiden. Začel sem tako, da sem najprej delal z Morrisseyjem, verjeli ali ne, in Merckom Mercuriadisom, ki zdaj vodi podobno menedžersko agencijo za glasbenike Hipgnosis​ Songs Fund. Bil je prvi, ki mi je zaupal. Rekel mi je: 'Videl sem te igrati, dobro se razumeš z glasbeniki, dal ti bom delo.' Sanctuary Artist Management je bila takrat lastnica polovice založbe Rough Trade, v kateri so bili zvezdniki The Strokes in Arcade Fire. Tako sem spoznaval ljudi iz založbe Rough Trade in navezoval stike. Drugo je, kot se reče, zgodovina. (Smeh.)

Rough Trade Records je legendarna neodvisna založba s številnimi znamenitimi alter rock skupinami, kot so The Smiths in drugi. So tudi bankrotirali, vendar so spet vzniknili kot feniks. Take založbe so pomemben del svetovnega glasbenega posla.

To se je dogajalo, še preden sem prišel na založbo. Založba se je ponovno pojavila leta 2000, torej pred 25 leti, z Geoffom Travisom, ki je še vedno moj šef, in solastnico založbe Jeanette Lee. Takrat so podpisali z zasedbo The Strokes in so bili spet v poslu. Poleg The Strokes so imeli pod svojim okriljem še zasedbe The White Stripes, Arcade Fire, The Libertines. Zgodila se je prava injekcija novega ameriškega zvoka, precej drugačnega od zasedb, kot sta Travis in Coldplay. Založba Rough Trade je postavila močne temelje številnih glasbenih skupin.

Brez izdajanja albumov pri neodvisni založbi bi bila svetovna glasbena scena resnično zelo okrnjena in zvočno precej manj raznolika. Tu je precej manj pritiska na ustvarjanje glasbenikov in glasbenic.