Swingatan so različica slovanskega swinga

Nedavno je skupina Swingatan izdala prvenec Swingin' Heaven, ki ga predstavljajo po slovenskih odrih. Jutri bodo ob 21. uri nastopili v postojnskem Jazz hramu, v soboto, 23. novembra, ob 20. uri v novomeškem kulturnem centru Janeza Trdine in 13. decembra v Jazz klubu Ljubljanski grad. Zasedba deluje v postavi Marko Čepak Maki, kitara; Marko Mozetič Mozo, kitara; Zmago Štih, klavirska harmonika; Nikola Matošić, kontrabas in Peter Ugrin, violina. Slednjemu smo zastavili nekaj vprašanj.
 

Kaj vas je prijelo, da ste oblikovali gypsy swing kvintet?

Najbolj nas je navdušila ideja o surovem praskajočem zvoku strun, ki naj ne bi nujno zveneli v gypsy swing maniri, temveč v neki bolj splošni, univerzalni swing estetiki. Sprva smo bili trio, poleg violine še kontrabas in kitara. V taki postavi smo nastopili na našem prvem koncertu v ljubljanskem klubu Prulček. Želeli smo izvajati swing, predvsem pa avtorsko glasbo. Želel sem grob zvok, poln praskanja. Nikola me je napeljal, da bi dodali še eno kitaro, s čimer sem se strinjal ter dodal še harmoniko. V taki zasedbi ni bil možen zelo odprt tip glasbe, temveč zaklenjen tip glasbe, ki je v Združenih državah Amerike znan kot swing, v Evropi pa kot gypsy swing.
 

V naših krajih se tovrstna podvrsta swinga oziroma francoskega jazza že nekaj časa spet uveljavlja. Po Mar Django kvartetu, pa Manouche ter Teom Collorijem in njegovim Momento Cigano ste tu še vi. Kje se vidite vi v slovenskem swingovskem ozvezdju?

Mi nameravamo biti precej drugačni od naštetih glasbenih zvrsti. Sam ta swing pripisujem bolj ameriškemu jazzovskemu violinistu Stuffu Smithu. Ta estetika francoskega swinga z vsemogočnim Stephanom Grappellijem je nekaj tako popolnega, da tu ni kaj dodati.

Pri naši glasbi se mi je zdelo pomembno, da je zelo raznolika. Pri tem smo se v zasedbi precej razlikovali v stališčih. In zelo raznoliko glasbo smo tudi napisali. Zato smo to našo različico poimenovali slovanski swing, pod vplivom ameriškega swinga Stuffa Smitha in francoske gypsy swing glasbe Reinhardta in violinista Grapellija. Toda naše melodije so zelo lirične.
 

Zakaj je po vašem mnenju gipsy swing postal vse bolj popularen po Evropi? Je k temu pripomogel trend electro swinga, ki je stare zvoke in ritme spet pripeljal na sodobna plesišča v diskoteke?

V 21. stoletju zagotovo elektronska glasba piše nove smernice, čeprav praviloma zelo veliko črpa iz glasbene preteklosti. Kot velik ljubitelj elektronske plesne glasbe nisem privrženec electro swinga, nekega mešanja akustičnega z elektronskim. Zadnjih nekaj let je opaziti, da se jazz vrača h koreninam, k neki osnovni preprostosti in grobosti akustičnega zvoka. Meni je to zelo všeč.
 

Možno je, da so se glasbeniki tudi zasitili vseh možnosti različnih pomagal in so si zaželeli vrniti se k začetku. Kakorkoli pa je še vedno treba znati igrati v živo, mar ne?

Seveda. Ravno za to gre. Navsezadnje je treba nekaj zaigrati, ne pa samo stiskati pedala.
 

Na prvencu imate le avtorske skladbe, ki ste jih napisali člani zasedbe. Ste si med sabo dajali kakšna navodila, kako naj bi kaj zvenelo?

Kot privrženec celovitosti in mnogostranskosti sem bil v zadregi, kako združiti toliko različnih skladb v neko celoto, zato sem članom nakazoval smernice. Tu je treba poudariti, da je umetnost napisati preprosto skladbo, da postane dobra. To je res težko. Pri pisanju teh skladb smo se tega še enkrat učili. Bolj cenim tiste, ki napišejo nekaj preprostega, s preprostimi melodičnimi in ritmičnimi vzorci, in da to dobro zveni.

Bil sem pristaš tega, da glasba zveni preprosto, da swinga, zaguga, pritegne na ples. Rad imam plesno glasbo in jo čutim povsod.
 

Moram priznati, da vam je uspelo ujeti v teh enajst instrumentalnih pesmi zelo različne čustvene in ritmične odtenke.

Sem privrženec maksimalizma znotraj minimalizma in upam, da je album Swingin' Heaven odraz tega.