Sveta noč, blažena noč

Božični večer, leto 1914. Nekaj mesecev po začetku prve svetovne vojne. Fronta, rovi v Flandriji. Tišina. Vojaki na obeh straneh v zavetiščih postavijo razsvetljena božična drevesca. Odložijo puške, snamejo čelade. Zapojejo. V različnih jezikih. Tudi Sveto noč. Nato se, na obeh straneh, povzpnejo iz rovov, srečajo na poljih smrti ter si sežejo v roke. Se objamejo. Blagoslovljen božič. Naslednji dan se morija nadaljuje. Vojna je ukradla božič.

Pred 202 letoma. Mariapfarr, romarska pot na Solnograškem. Mladi duhovnik Joseph More, nezakonski sin, ki ga je, ko je opazil njegovo neverjetno bistrost, potegnil iz bede zadnji salzburški rabelj, ki si je lajšal vest in dušo z dobrimi deli, napiše prve besede najlepše pesmi, kar jih je obšlo Zemljo. Naslednje leto zaradi slabega zdravja, ki je posledica težkega otroštva, zapusti domači Mariapfarr ter se preseli v mestece Oberndorf ob reki Salzach.

Leto brez poletja

Franz Xaver Gruber se je rodil v Zgornji Avstriji v siromašni kmečki družini. Bolj kot vse je ljubil glasbo. Nadarjenost je opazil njegov učitelj in ga začel poučevati glasbo. Franzev oče je temu odločno nasprotoval: kdo bo delal, če gode?

Leto 1787 je, fantič ima enajst let. Njegov učitelj, ki bi moral igrati na orgle v cerkvi, je zbolel. Malega Franza prosijo, ali lahko zaigra namesto njega. Oče ne dovoli. Nato končno popusti. Franz odigra tako dobro, kot bi učitelj. Od takrat se lahko, ko opravi vsa kmečka dela, prepušča glasbi. Izuči se za učitelja. Preseli se v Arnsdorf. V cerkvi, za katero skrbi, igra na orgle. Poleg tega, da preživi, v bližnjem Oberndorfu vodi cerkveni zbor in je organist.

Začetek 19. stoletja. Evropa je utrujena, popolnoma izmučena od vojn. Napoleon je izgubil. Politika išče izhode zase, staro celino zaznamujejo naravne nesreče, slabe letine, lakota.

Tudi na Solnograškem je tako. Salzburg, ki je bil v lasti bajeslovno bogatih nadškofov, zdaj pa je shiran po francoski okupaciji, zajame uničujoč požar. Brez strehe nad glavo ostane 1000 ljudi.

Leta 1815 v Indoneziji izbruhne vulkan, kar za eno leto spremeni vreme v Evropi. Veliko bolj mrzlo je kot sicer, žetev odnesejo neskončna deževja, sneg pada tudi poleti. Kmetje na Solnograškem, Tirolskem in v Zgornji Avstriji so na robu obupa. Pravijo, da je to kazen božja. Leto 1816 je v zgodovini zapisano kot »leto brez poletja«. Stiska ljudi je neizmerna. Tistega leta Joseph More napiše Sveto noč. Pesem upanja, ljubezni, zaupanja v Boga.

Joseph je v Oberndorfu trn v peti ostalemu duhovništvu, ker naj bi zanemarjal duhovna opravila, hodil po gostilnah, se šalil z ženskami in pel prepovedane pesmi. A ker je v resnici svoje življenje osmislil kot pomoč drugim, ker je njegova vera v Boga neomajna in ker je zelo bister, ga povabijo, da v salzburški stolnici dela kot pomožni duhovnik. Star je 27 let.

Ranljivi Joseph More najde sorodno dušo, ki ga razume in hrabri, v Franzu Xaverju Gruberju.

Upanje gre na pot

Bilo je popoldne, 24. decembra 1818. Mohr izroči prijatelju Gruberju papir, na katerega je napisal pesem, in ga prosi, ali jo lahko uglasbi. Tistega dne zvečer, po božični maši, sta prijatelja prvič skupaj zapela. Na kitaro je igral duhovnik Joseph More in ne glasbenik Franz Xaver Gruber, kot so dolgo mislili. Kmalu se njuni poti ločita.

Joseph Mohr je umrl v Wagrainu, kjer je pomagal največjim revežem, vse prihranke pa vložil v gradnjo nove javne šole. Njegovo edino premoženje je bila kitara, na katero je igral na božični večer leta 1818. Franz Xaver Gruber je ostal predan glasbi, živel je v solnograškem Halleinu, postal skladatelj, vodil cerkveni zbor in bil mestni organist. Pokopan je na trgu, med hišo, v kateri je živel, in cerkvijo, kjer je igral.

Po prijateljevi smrti je Mohrova kitara prišla v njegove roke. Danes je na ogled v muzeju v Halleinu. Kitara je bila nekaj časa pozabljena v vaški gostilni, kdor je hotel, je lahko igral nanjo, ne da bi vedel, da je to glasbilo, na katerem so zaigrali najbolj znano pesem na svetu.

Sveta noč. Skromna, kot se je rodila, je obšla svet postopoma, s tirolskimi pojočimi kmečkimi družinami iz doline Zillertal. To so bili Strasserji in Rainerji. Pozimi so potovali po Evropi in prodajali izdelke, ob tem pa peli.

Dolgo so mislili, da je pesem nastala na Tirolskem, prav tako, da jo je morda napisal Salzburžan Michael Haydn, brat slavnejšega Franza Josepha Haydna. Zanimivo je, da so številni Američani prepričani, da je to njihova pesem, kar velja tudi za Ruse. Pesem je zaslovela po letu 1830, vsako leto so jo za božič peli na pruskem dvoru. Prusi so si silno želeli izvedeti, kdo je resnični avtor Svete noči, in ko so povpraševali v Salzburgu, je to prišlo na ušesa sinu Franza Xaverja Gruberja, prav tako Franzu, ki je pismo izročil očetu. Franz Xaver Gruber je 36 let po božičnem večeru v Oberndorfu potrdil avtorstvo pesmi: Joseph More in Franz Xaver Gruber.

Sveto noč danes poje dve milijardi ljudi v 300 jezikih in dialektih. Uvrščena je v Unescovo kulturno zapuščino.

Moja sveta noč

Konec novembra je bila v slovitem Salzburškem deželnem gledališču premiera muzikala Moja sveta noč. Občinstvo v teatru, kjer je oder vklesan v skalo, je pričakovalo domačijsko predstavo, božično veličastje. Na odru je zaživel muzikal, ki govori o danes, o odraščanju mladih, ljubezni, rasizmu, beguncih, ksenofobiji in malomeščanstvu; o Sveti noči, kot jo je kdo sprva pričakoval, ni bilo sledu. Z odra se je zlila na koncu.

Ni bilo človeka brez orošenih oči. Sveta noč je prišla po 200 letih spet domov, v Salzburg. Vrnil jo je Leo Bauernberger, doma iz Zgornje Avstrije, a to je druga zgodba. Joseph Mohr ni nikoli izvedel za svetovno slavo svojih stihov, nastalih v stiski, Franz Xaver Gruber pa je njeno moč, pri drugih, lahko zaslutil. Bržkone je to za moža, ki sta na božični večer leta 1818 po maši stala pred cerkvijo v Oberndorfu, nepomembno. Leto 1818 je bilo posebno. Tudi leto 2018 je. Blagoslovljen božič.