Stara violina

Prejšnji teden sem v dvorani beograjske Kolarčeve univerze poslušala koncert Komornega orkestra Slovenske filharmonije. S slovenskimi glasbeniki je britanska violončelistka Natalie Clein odigrala Haydnov Koncert št. 1 v C-duru. Ko je njen lok drsel po strunah veličastnega inštrumenta, me je po vsem telesu zmrazilo. Pogledala sem v program: »Natalie Clein igra na violončelu simpson, ki ga je leta 1777 izdelal Giovanni Battista Guadagnini,« je pisalo.

Oh, ta zvok! Prejšnji večer sem poslušala ukrajinskega violinista Igorja Gruppmana, ki je Bachov Brandenburški koncert št. 4 odigral na Stradivarijevi violini iz leta 1731. Ob nepopisnem vznemirjenju, ki ga v človeku zbudi glasba, je tudi ta zvok inštrumenta, starega 288 let, izzval neobvladljiv izbruh čustev.

Česa vse se spominjata Guadagninijev violončelo in Stradivarijeva violina? Koliko melodij se skriva v njunih telesih? In kako sta preživela vsa ta stoletja, ki jih je – bolj kot veličastna glasba – velikokrat odrejalo bobnenje vojn in revolucij?

O starih violinah in violončelih so bile izdelane neštete znanstvene študije, da bi odkrili formulo njihovega božanskega zvoka. Nad njimi so opravljali kemijske analize in skenirali gostoto lesa, iz katerega so bili izdelani inštrumenti, izračunali so geometrijo njihovih teles in današnji znanstveniki so gotovo odkrili več skrivnosti izdelovanja vrhunskih inštrumentov, kot jih je poznal Stradivari.

Tajvanski znanstveniki so ugotovili, da sta Andrea Amati in Antonio Stradivari svoje inštrumente izdelovala tako, da ti posnemajo določene vidike človeškega glasu in da imajo zato ta posebni »sladki in svetli« zvok.

Morda. A vznemirjal me je vzdih starega violončela in še starejše violine. Globok, bogat, očiščen neznosne lahkote minljivosti in malce otožen, kot bi hotel reči: »Glasba je lepo trpljenje, ki se pretaka skozi čas. Joči brez zadržkov. Pod mojimi strunami je veliko prostora tudi za tvoj jok.«