Slišiš, stenica poje ti

Boštjan Perovšek je glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov, ki sklada eksperimentalno, elektroakustično glasbo. Najraje ustvarja bioakustično glasbo, ki temelji na zvokih živali, zlasti žuželk. V Stekleniku, galeriji za zvok, bioakustiko in umetnost v ljubljanskem Tivoliju, je še danes na ogled razstava Stenice, mrož in vrata.
 

Osnova vašega dela je bioakustika. Lahko pojasnite, kaj je to?

Bioakustika je znanstvena veda. Svojo glasbo sem definiral kot bioakustično predvsem zato, da bi bil dosleden pri poimenovanju izvora zvoka. Sicer bi ji lahko rekel tudi elektroakustična glasba. Posnetke sem dobil od znanstvenikov, ki so se ukvarjali s to vedo. Moj prvi 'dobavitelj' zvokov je bil akademik profesor doktor Matija Gogala, ki je bil takrat, ko sem bil v stiku z njim, profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti, kasneje pa je bil dejaven še na številnih področjih, tudi v Prirodoslovnem muzeju. Je človek z bogato znanstveno kariero in sodelovanje z njim je nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo.
 

Torej se umetnost in znanost zlahka najdeta? Zvok je sicer fizikalni pojav.

Ko sem se začel ukvarjati z zvokom, nisem toliko razmišljal o tem. Bolj sta me zanimala estetika zvoka in njegov izvor. Od mladosti so me zanimali zvoki iz okolja. Verjetno sodim med tiste redke ljudi, ki se bolj kot z vidom približujejo okolju z zvokom. Svet sem bolj poslušal kot opazoval.
 

Raje snemate živali kot ljudi. Smo ljudje izgubili prasluh, ki smo ga svojčas delili z živalmi?

Ko želim imeti posnetek živali, zlasti insektov, najraje sodelujem z znanstveniki, ker dobim od njih natančno izdelane materiale, o katerih mi lahko povedo, v kakšnih okoliščinah so nastali. Imajo tudi prilagojeno opremo za tovrstno snemanje. Tudi jaz grem lahko v gozd posnet ptičje petje, snemanje določenih insektov pa ni tako preprosto.
Večina ljudi se želi izločiti iz živalskega sveta, kot da obstajajo živali in ljudje. Ampak ljudje smo ravno tako živali, z vsemi sistemi komuniciranja …
 

Čedalje bolj nas obdaja hrup, ki ga morajo možgani vztrajno izklapljati, da se nam ne zmeša. Svojčas smo zagotovo imeli bolj našpičena ušesa.

Nedavno sem poslušal predavanje zelo pametne gospe, njenega imena se ta hip ne spomnim, ki je govorila o občutljivosti našega slušnega organa. Predavala je inženirjem zvoka, hkrati je v predavanje vnašala elemente, ki so govorili o problemu s tinitusom, šumenjem ali zvenenjem v ušesih. Zanimivo je, da je primerjala ljudi, ki živijo v hrupnem okolju, s tistimi, ki živijo v naravi.
 

In kaj je ugotovila?

Če bi rad bil dober tekač, moraš trenirati telo. Poslušanje moramo trenirati. Tisti, ki hodijo v glasbeno šolo, poleg prstnih in drugih spretnosti, ki so potrebne za igranje inštrumenta, trenirajo tudi sluh.
Ljudje, ki živijo v hrupnejšem okolju, so bolj sposobni prepoznavati detajle kot tisti, ki živijo v sorazmerno mirnem okolju. To se zgodi zato, ker tisti, ki živijo v mirnem okolju, nimajo takih zvočnih izkušenj in njihov slušni organ ni tako izurjen za prepoznavanje zvokov.
 

Pred kratkim je na družabnih omrežjih zbudil veliko zanimanja posnetek skladatelja Jima Wilsona, ki je upočasnil posnetke petja čričkov in tako dobil angelski nebeški zbor, ki poje v popolni harmoniji.

Tudi sam pri skladanju velikokrat uporabim upočasnjevanje ali pospeševanje določenih glasbenih delov, ne nujno živalskega izvora. So pa taki eksperimenti zanimivi. Da omenjeni posnetek zveni harmonično, me ne preseneča, saj narava proizvaja harmonične izdelke. Dovolj je, da gre človek v naravo, si vzame čas, se umiri in začne poslušati, kaj se dogaja okoli njega.
 

Tudi vaša zvočna razstava Stenice, mrož in vrata v Stekleniku je nekaj posebnega. Kako ste skladali z zvoki stenic, mroža in vrat?

V Stekleniku imamo opravka z novo izvedbo izvirnega dela iz leta 1986. Leto prej sem začel ustvarjati skladbo Stenice, mrož in vrata plešejo kolo. Do materiala sem prišel s pomočjo omenjenega Matije Gogale. Dal mi je za osemdeset ur posnetkov oglašanja stenic. Hotel sem dodati še en zvok iz živalskega sveta. To je bilo oglašanje mroža, ki je podobno udarcu činel.
 

Razstavljate nekoliko ­posodobljeno različico skladbe, mar ne?

Izvirna skladba Stenice, mrož in vrata plešejo kolo je tudi na dveh nosilcih zvoka, cedeju Dotiki in vinilnem albumu Bio, Industrial Acoustica (green). Ta skladba, ki je na zvočni razstavi v Stekleniku, je njena nadgradnja.
Naj se vrnem nekoliko nazaj. Iz tistih osemdeset ur posnetkov sem izbral deset zvočnih sekvenc stenic, ki sem jih razvrstil po določenem redu. Najkrajši zvoki stenic so od dveh do treh sekund, najdaljši pol minute. Teh deset delov sem zložil v skladbo, ki je bila takrat dolga trideset minut in predvajana na osemkanalnem surround sistemu. Njegova posebnost je bila, da ne le da je vsak kanal posebej pel, kot bi lahko rekli, ampak so se tudi položaji teh kanalov med sabo menjavali prek posebnega vmesnika. Ko si vstopil v prostor, si dobil občutek kroženja zvokov okoli tebe. Zato je bil takrat naslov – Plešejo kolo.
 

Stenic sicer ne slišimo?

Stenice imajo specifično oglašanje, ki se ga s prostim ušesom ne da slišati. Tu je zvok stenice posnet z zelo občutljivim mikrofonom. To je podobno, kot da bi skoraj nevidno stvar pogledali skozi mikroskop.
Tako sem dobil zvok stenic, ki sem ga presekal z zvoki mroža. Na koncu sem dodal zvok vrat, ki je po estetski formi soroden oglašanju stenic. To je bil zvok nena­oljenih vrat Vodnikove domačije iz leta 1981.
Ko sem nekoč prišel na ­Vodnikovo domačijo in slišal, kako so se odprla vrata kašč, sem bil ­navdušen nad lepoto tega zvoka. Naredil sem zvočni načrt skladbe za vrata in nanje odigral. Zapela so.