Preplet tradicije in sodobnosti, ki preči meje

Od danes in do 3. avgusta bo glasba spet prehajala meje na festivalu, ki se je v dobrem desetletju uveljavil predvsem z dobrim programom. Tudi tokrat bo širši obmejni prostor povezala glasba z vseh koncev sveta, od ljudske tradicije do sodobnih mutacij starih in novih zvokov iz urbanih metropol.

Nocoj bo v ritmu funka odprl festival ameriški pozavnist Fred Wesley, član legendarne zasedbe Jamesa Browna in kasneje afrofuturističnega funk kolektiva Parliament-Funkadelic. Na preverjenih lokacijah Gradu Kromberk v Novi Gorici in Mestnega gledališča Giuseppeja Verdija v Gorici se bo odvilo še pet večerov v družbi svetovno znanih glasbenih mojstric in mojstrov različnih generacij.

V sredo bo na Gradu Kromberk ob 21. uri sarajevski ansambel Divanhana predstavil posodobljeno, jazzovsko obarvano vizijo sevdaha. Zasedbo so leta 2009 ustanovili študenti Akademije za glasbo v Sarajevu in v balkanski melos vpletli elemente klasične glasbe pa tudi popa in jazza, ki melodije harmonike in klavirja postavlja v bolj odprto formo.

Sarajevski ansambel Divanhana bo predstavil posodobljeno, jazzovsko obarvano vizijo sevdaha.

V petek bodo na gradu gostili tolminsko zasedbo Bakalina Velika, ki goji sodoben, avtohton raziskovalni folk in bo na festivalu predstavila novo glasbo z letošnjega albuma Zviezdna srebruo (Čadrg Records, 2022). Album je bil posnet na različnih lokacijah, v jamah, na pašnikih, v cerkvah, in je nekakšno posvetilo posoškemu panteizmu ter nevidnim nitim, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo. Njihova glasba, zmes ljudskih tradicij, globalnih vplivov in modrosti prednikov, je izrazito poetična, zaznamovana z mistiko lokalnega prostora in stoletnih legend, so zapisali na festivalu.

Balkalina Velika je svoj novi album snemala v jamah, na pašnikih in v cerkvah.

Tudi v ponedeljek bo dogajanje še potekalo na Gradu Kromberk, in sicer se bo iz domačih logov preselilo v Afriko. Mdou Moctar iz Nigra je ambasador afriškega blues rocka, ki svojo glasbo vidi na križišču psihedelije, jazza in rock'n'rolla. Pronicljivi tuareški kitarist prihaja k nam s šestim albumom Afrique Victime (Matador Records, 2021), ki se je lani povzpel na najvišja mesta ključnih lestvic najboljših albumov leta. Na njem so večinoma akustične skladbe, pa vendar se v nekaterih ognjevito nagiba proti udarnemu Jimiju Hendrixu, ko postane njegova glasba emotivna in politična.

Udarni zaključek v Italiji

V torek, 2. avgusta, se bo dogajanje preselilo čez mejo, v goriško Mestno gledališče Giuseppeja Verdija, kjer bo mogoče prisluhniti Soni Jobarteh, britansko-gambijski skladateljici in mojstrici kore – zahodnoafriške lutnje z 21 strunami, ki velja za enega od simbolov tega območja. Je vnukinja Amaduja Bansanga Jobarteha, malijskega griota – zahodnoafriškega pripovedovalca, poeta, pevca ter ohranjevalca oralne tradicije in genealogije plemenske zgodovine; je tudi sestrična znamenitega mojstra kore Toumanija Diabatéja. Velja za prvo žensko, ki je profesionalno začela igrati koro – igranje glasbil je na tem koncu tradicionalno v moški domeni. Inštrument je prvič prijela v roke pri treh letih, a je zanjo precej več kot zgolj glasbilo. »Tehnike ni mogoče ločiti od ustnega izročila, zgodovine in pomenov skladbe, ki jo vadiš,« verjame Soni Jobarteh, ki je na Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu študirala tudi violončelo, klavir in čembalo, diplomirala je še na londonski univerzi Saos, vodilni instituciji za preučevanje Afrike, Azije in Bližnjega vzhoda.

Sona Jobarteh je mojstrica kore, študirala je tudi violončelo, klavir in čembalo. Fotografije arhiv festivala Glasbe sveta

V svojem izrazu prepleta različne glasbene sloge iz evropske in zahodnoafriške tradicije. Toda v nasprotju s sodobniki, ki afriške izraze mešajo s sodobnim hip hopom in jazzom, se Soni Jobarteh posveča predvsem raziskovanju in širjenju tradicionalnih afriških glasbenih praks, so zapisali organizatorji.

Naslednjega večera bodo prav tako v teatru Verdi v ognjevitem slogu sklenili festival Britanci Kokoroko, londonski afrobeatovsko-jazzovski kolektiv z osmimi člani, ki velja za eno od bolj karizmatičnih zasedb na aktualni britanski jazzovski sceni. Glasbeno se skupina navezuje na tradicijo Fele Kutija, Eba Taylorja in Tonyja Allena, a jim dodaja urbane specifike londonske scene. Tako je oblikovala samosvojo mešanico funka, jazza, afriških in jamajških ritmov ter urbanih zvokov. Na koncertu bomo lahko slišali njihov debitantski album Could We Be More, ki je letos izšel pri založbi Brownswood Recordings. »Kokoroko, kar v tradicionalnem nigerijskem jeziku urhobo pomeni 'biti močen', je izraz nove glasbene dobe v Londonu, kjer si mladi glasbeniki, otroci diaspore in sodobnega jazza, ponovno prisvajajo svojo dediščino in postavljajo temelje za nov črnski imaginarij,« piše v predstavitvi skupine, ki bo sklenila 11. festival Glasbe sveta/Musiche dal Mondo.

Londonski kolektiv Kokoroko si je nadel ime, ki v tradicionalnem nigerijskem jeziku urhobo pomeni 'biti močen'.