Margareth Menezes (Salvador, 1962) je kot članica cerkvenega­ zbora začela peti v otroštvu, nato se je preizkusila v igri, leta 1987 pa je izdala prvi singel ­Faraó (Divindade do Egito), karnevalsko himno in eno od najbolj petih skladb v Braziliji. Danes je mednarodno priznana pevka in tekstopiska, deluje tudi kot brazilska ministrica za kulturo.

Najprej nekaj zgodovine: brazilska popularna glasba ali música popular brasileira (MPB) je zvrst, ki se je v Riu de Janeiru v šestdesetih letih razvila z drugo generacijo bossa nove pod močnim vplivom folklore oziroma brazilskih glasbenih korenin. MPB se je pozneje začela mešati z ritmi rocka, soula, funka in reggaeja ter postala izredno hibridna – in zatorej za mnoge težko določljiva zvrst.

Margareth Menezes, ki je pri nas prvič nastopila leta 1991 v Cankarjevem domu, tri leta po prelomnem koncertu Gilberta Gila v Križankah (Gilberto Gil je bil med prvimi brazilskimi glasbeniki, ki so polnili naše koncertne dvorane od leta 1988, sledili so velikani, kot so Caetano Veloso, Jorge Ben Jor, Milton Nascimento, Maria Bethania, João Bosco, Marcos Valle, Tania Maria, Eliane Elias in Ivan Lins), tako prepleta brazilske (samba), afriško-karibske, reggae, kalipso, salsa in pop elemente v gibanje, imenovano brazilski afropop. Gibanje afropop, polno estetske simbologije, si prizadeva za ohranitev tradicije in zgodovine, hkrati dodaja nove plasti inovacij. »Oblikuje nekaj novega, navdihujočega in sodobnega,« so zapisali organizatorji.

Vse našteto lahko slišimo na njenih številnih albumih, od zgodnjega Elegibô, ki ga je produciral David Byrne iz skupine Talking Heads in je leta 1989 zasedel prvo mesto na Billboardovi lestvici Top World Albums​, do albuma Autêntica iz leta 2019, za katerega je bila nominirana za latino grammyja (nominirana je bila tudi za grammyja, in sicer leta 2006 v kategoriji najboljši brazilski sodobni pop album).

Štirje klavirski koncerti Rahmaninova v dveh dneh

Iskanje lastne identitete

Margareth Menezes ima za seboj 21 svetovnih turnej. Leta 1991 je med drugim kar enajstkrat razprodala dvorano Roseland Ballroom v New Yorku, ob uspešni pevski karieri vodi tudi gibanje afropop brasileiro, ki si prizadeva za ohranitev in promocijo afrobrazilske kulture. Ustanovila je tudi nevladno organizacijo Fábrica Cultural, ki pomaga socialno ogroženim otrokom in najstnikom, službuje pa kot ministrica za kulturo v vladi Luiza Inácia Lule da Silve. Zanimivost: z Gilbertom Gilom, brazilskim kulturnim ministrom od leta 2003 do 2008, sta velikokrat natopila skupaj, tudi na njenem albumu Naturalmente.

Zvezdnica bo z gromkim glasom in nalezljivo, močno ritmično, neustavljivo plesno glasbo svojo različico afropopa pripeljala tudi na oder Križank, na katerem se ji bodo na koncertu, ki bo potekal na pobudo Braneta Rončela, pridružili še Raoní Lima Maciel (kitara), Caio Felipe Ferreira Nascimento (klaviature), Nelmário Marques Cerqueira (bas), Caio Oliveira Dos Santos (tolkala) in Joilson Dias Dos Santos (bobni).

Kot je dejala v intervjuju za splet­ni portal Afropop, so jo, ko je z Davidom Byrnom prišla v New York, predstavili kot »Margareth­ Menezes, afrobrazilsko pop umetnico«. »Ta identiteta mi je bila všeč. Zdelo se mi je zelo znano, zato sem ob vrnitvi v Brazilijo uporabila to oznako, vendar sem jo preoblikovala tako, da sem rekla brazilski afropop. Brazilska afriška glasba je zelo ukoreninjena in zelo pomembna. Zdelo se mi je, da jo dobro poznam. Pomembno je, da ima sodobna afropop glasba lastno identiteto,« je dejala.