Pri 67 letih je umrl Janez Zmazek - Žan, slovenski kitarist in pevec zabavne glasbe. Rodil se je 17. avgusta 1952 v Ljubljani, kjer je tudi živel in ustvarjal. Nekaj časa je bil v postavi znamenitih rock nenavadnežev, znanih pod imenom Buldožer. Ko se je leta 1989 pridružil skupini Don Mentony Band, je tam sčasoma prevzel vodilno skladateljsko in pevsko vlogo, skupina pa je postala njegova umetniška poosebitev.
 
Zasedba je zaslovela s skladbo Dannyja Flowersa Tulsa Time po različici JJ Cala, ki jo poznamo pod imenom Dobra mrha. Poleg delovanja v skupini Don Mentony Band je pisal besedila in pesmi za Rok'n'band, Tanjo Ribič, Janka Ropreta, s katerim je zasedba posnela odličen album Jesen. Rad je nastopal v okrnjeni postavi z Janezom Bončino - Benčem in Tomom Jurakom.

Pred leti sva se dobila na Delu v bifeju spodaj in mi je dal zanimiv predlog. Dejal je, da bo zasedba Don Mentony Band končno dobila solidno internetno stran in da bi bil vesel mojega zapisa o njih. Tako je nastal naslednji zapis, ki zajema esenco skupine ter Zmazkovo glasbeno in besedilno bistvo.

»Skupina Don Mentony Band ni delala revolucije v slovenski rock glasbi, bila je varen pristan, kjer sta razum in duša spontano podrejena primarnemu, zaradi česar se je rock'n'roll kot glasba za široke množice sploh oblikoval. Nekaj nekonformizma, nekaj kritične misli, nekaj uporništva, nekaj cinizma, nekaj hedonizma …


 
Don Mentony Band je z leti postal Don Zmazek Band, saj je Janez Zmazek - Žan dal velik pečat delovanju zasedbe s kitarskimi vložki, prepoznavnim glasom in besedili, ki so včasih resna družbenokritična, drugič zafrkljiva družbenokritična, tretjič rockersko hedonisitčna in (navidezno) šovinistična, da bi se spremenila v lirična in krhka, zelo osebna in intimna.
 
Skupina Don Mentony Band je bila v slovenskem rocku zanesljiva oporna točka, kjer si vedno slišal dober rock, začinjen s prefinjenimi blues in country začimbami in zapet v ljubljanščini. Tu ni bilo velike filozofije ne spakovanja, temveč le pristnost in preprostost …
 
Vse se je začelo z Dobro mrho, priredbo skladbe Tulsa Time, drugo je zgodovina. Mogoče bodo rock zgodovinarji, ko in če se bodo pojavili, zlahka preskočili in spregledali Don Mentony Band kot nekaj nepomembnega, morda zato, ker so (bili) tako dobra in vzorčna rock zasedba, na katero si se vedno lahko zanesel in si jo pogrešal šele, ko je ni bilo več. Tako kot vodo.
 
Don Mentony Band so bili nekaj samoumevnega in nepogrešljivega, nekaj, kar je vedno tu, in prav je, da so se reaktivirali. To ni bil povratek, temveč le nadaljevanje nekoliko lenobne in ležerne rockovske kariere skupine, ki ni nikoli bila vpeta v potrebe in želje glasbene industrije, temveč je bila podrejena lastnemu ustvarjalnemu in občasno neustvarjalnemu ritmu.


 
Skupino Don Mentony Band zaznamuje izvirna mešanica znanih sestavin. To ni neki nenaraven glasbeni stvor doktorja Rockensteina, kakršni prevečkrat strašijo na naših, še pogosteje pa na tujih rockovskih odrih, temveč živo glasbeno bitje, po katerem teče rdeča kri.
 
To je moj živlene, a štekaš Marjetka, ne me izzivat, priznam, ni več upanja, lahko pa nardim še bolš, zato ostan z menoj …«
 
Zmazek je bil kot bluesrockovski glasbenik trmasto na strani slehernika in je dobro vedel, kakšna je vloga rocka, ta je v tečni vztrajnosti, da je to življenje in ta svet vendarle mogoče spremeniti na bolje, četudi s humornimi besedili ali kitarskimi solažami, ki bi jim prisluhnila tudi JJ Cale in Eric Clapton, njegova mentalna brata po kitari.



Pred dvema letoma sem oceno albuma skupine Don Mentony Band Prov fletn se mava začel s stavkom: »Ni sile, ki bi uničila Don Mentony Band.« Žal se je pokazalo, da ena sila vendarle je, sila minevanja.
 
Skladatelj, pevec in kitarist Janez Zmazek - Žan ni silil v ospredje. Bil je skromen, a vztrajen, ležeren, a deloven, umetnik, ki ni silil muz, da se mu pokorijo, temveč je potrpežljivo čakal, da so ga objele. In objemale so ga velikokrat. Tako je nastalo kar nekaj uspešnic, kot so poleg naštetih še N'kol si nam odpustu, Rekla je ne, Sedem let, Ko noč zamenja dan, Punca pomagej mi, Dotakn' se me z občutkom in druge. Napisal je himno lenobi v pesmi Lenoba in delu v pesmi Živel 1. maj.
 
Kitaristov je veliko, humoristov med njim nekoliko manj, gotovo pa ne bo nihče zmogel nadomestiti Janeza Zmazka - Žana in njegovih blues rock skladb s kančkom countryja, polnih grenko-sladkih proletarskih zgodb, prežetih s humorjem.
 
Odzvenel je zaključni akord.