Pozabljeni klarinet v časopisnem papirju

»Rad igram dobro muziko,« začne pripovedovati Borut Bučar, ko sedeva na vrt lokala ob Križankah – v zanj najlepšem predelu Ljubljane, v objemu Plečnikovih mojstrovin. »No, morda dobra ni pravi izraz. Tudi glasba, ki mi ni najbolj blizu, je seveda lahko dobra,« se popravi in to, kar misli, raje ponazori s primerom. »Recimo Stardust Hoagyja Carmichaela. Na jok mi gre, tako mi je všeč ta skladba in od nekdaj sem si jo želel igrati.« Zdaj jo je posnel z novim kvintetom, s katerim bo v nedeljo nastopil v baru Cukrarna.

Danes sedeminosemdesetletni glasbenik se je, odraščajoč v glasbeni družini, najprej spopadel s klavirjem. Bolj kot z inštrumentom se je sicer spopadel z učiteljico, ki mu ni dovolila igrati, dokler ne bo popravil drže zapestja, zato se mu je klavir takoj priskutil. Poprijel je za altovski saksofon, toda zvoki klarineta Bennyja Goodmana so ga zvabili k novi ljubezni. Po naključju je sošolec Bučarjeve sestre, ki je bila klasična pianistka, skladatelj Jakob Jež, doma imel pozabljen star klarinet. »Prinesel mi ga je zavitega v časopisni papir. Tako sem bil vesel, da je tisto noč klarinet spal zraven mene v postelji.« Stari klarinet je peljal k mojstru, da ga za silo uglasi, da mu je nadaljnji dve leti služil v glasbeni šoli. Naslednjega je kupil sam oziroma zanj zamenjal svoj bicikel. Šlo mu je dobro, a nekega dne ga je k sebi poklicala direktorica konservatorija. »Slišala sem grozno stvar. Menda igraš 'žec',« se je zgrozila in mu zagrozila z ukorom pred izključitvijo. Tudi Vinka Globokarja je takrat doletela ista kazen, se je spomnil Bučar. »Jazz so takrat doumevali kot glasbo, ki tako skvari človeka, da iz njega ne more nikoli več nastati dober glasbenik,« pravi legenda slovenskega jazz klarineta.

Ko je bil še kratkohlačnik, ki je vpijal vse, kar ga je obdajalo, je bil »žec« prepovedan, redko slišan, je povedal. Glasba ni bila dostopna kot danes, ko jo nosimo v žepu, zato so se morali znajti po najboljših močeh. »Plošč nisi mogel kar kupiti. Če se je kdo dokopal do jazzovske plošče, smo se povabili na obisk in dve uri pozorno poslušali posnetek, nato pa hitro tekli domov, da bi si zapisali in igrali, kar smo slišali,« je povedal Bučar. »Devetkrat sem šel v kino gledat isti film, da sem si izpisal eno vižo. Vrteli so film Ples na vodi (1944) Georgea Sidneyja, v katerem je igral orkester Harryja Jamesa. Takrat ko je svetloba s platna osvetlila dvorano, sem si na kolenih hitro pribeležil melodijo na notno črtovje.« Transkribiranje je bilo nekoliko lažje, ko si je leta 1958 prvič kupil magnetofon. Ko so se mu pozneje odprla vrata v tujino, je, ko ni igral, brskal za novimi ploščami v glasbenih trgovinah in tam zapravljal honorar.

»Vedeti morate, da je bila ta glasba za nas nekaj novega, to so bile drugačne harmonije, ki v glasbenih šolah niso bile znane. Predvsem je bila drugačna nomenklatura. Pozneje so v svojih skladbah harmonsko zgradbo na jazzovski način pisali Mojmir Sepe, Ati Soss, Urban Koder in Dušan Veble,« je povedal glasbenik, ki je skeptičen do tega, da bi letos razglasili stoletnico jazza na Slovenskem. Navsezadnje je eden od poslednjih pričevalcev začetkov jazza pri nas, ki ga je kot 17-letnega – takrat še altovskega saksofonista – tržaški glasbenik Miljutin Negode povabil v svoj Original Jazz Negode, ki velja za prvo jazzovsko zasedbo pri nas. »Ampak to, kar smo igrali takrat, ni bil jazz,« je poudaril Bučar, saj v glasbi ni bilo improvizacije, ki je ključni element tega stila. »To so bili zametki želje po jazzu,« je ­pojasnil.

»S klarinetom sva prijatelja,« pravi Borut Bučar. FOTO: Jože Suhadolnik

Ko lokomotiva zapiska svoj blue note

Slogovno se je zapisal modernemu swingu ter se zgledoval po velikanih, kot so Artie Shaw, Jimmie Noone in Eddie Daniels. Tudi danes je nekaj dobrih klarinetistov, čeprav ta inštrument ni več tako razširjen v jazzu, kot je bil v dobi swinga, je povedal. Spomnil se je čarobnih doživetij, ko je svoje junake slišal v živo. »Leta 1957 je v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču nastopil klarinetist Tony Scott. Pripravljalo se je k nevihti in v zraku je bil poseben odmev. Ravno med njegovim solom je na bližnji železniški postaji zapiskala lokomotiva svoj blue note. To je bil čarobni trenutek.« Več let pozneje sta se s Scottom srečala na festivalu v Nišu in skupaj preigravala Ellingtona kar na avtobusu. Ko mu je Bučar omenil ljubljanski koncert, je Scott potegnil na plan magnetofon in zavrtel posnetek koncerta, s piskom lokomotive vred. Kasneje je posnetek predvajal tudi Willis Conover na radijski postaji Voice of America, ki so jo tedaj poslušali vsi nadobudni slovenski jazzisti.

Potem je legendo ustvarjal sam. Po prvih izkušnjah v naključno sestavljenih amaterskih zasedbah, ki so igrale za ples, se je Borut Bučar priključil skupini Seven Dixies, v kateri je za klavirjem sedel sam Jože Privšek. »Nekega poletja smo dva meseca vsak večer igrali ob Vrbskem jezeru v Avstriji in Privšek je vsak dan spisal novo skladbo. Dopoldne smo zvadili, popoldne imeli tonsko vajo, zvečer pa smo skladbo že igrali za ples.« Glasbo so tudi posneli. Ko sta jo slišala Urban Koder in Ati Soss, sta Bučarja povabila v Ljubljanski jazz ansambel. Z njim je posnel prvo jazzovsko ploščo v tedanji Jugoslaviji. Leta 1960 je s to zasedbo nastopil na prvem jugoslovanskem jazzovskem festivalu na Bledu. Z zasedbo The Generals je v naslednjih letih nastopal po Avstriji, Nemčiji in Švici. Vmes pa diplomiral iz arhitekture.

Zasedba iz zelenega mesta

Posebna zgodba in novo obdobje (tudi za slovenski jazz) je zasedba Greentown Jazz Band, ki jo je ustanovil leta 1981 in je bila aktivna do leta 2017. Ime je seveda posvetilo Ljubljani, zelenemu mestu. V njem so bili najprej zbrani ljubiteljski glasbeniki, postopoma (popolnoma pa po osamosvojitvi Slovenije) se je, tudi zaradi ambicioznega in požrtvovalnega vodje Bučarja, zasedba profesionalizirala. Menjav na posameznih inštrumentih je bilo kar 42, tako rekoč edina stalnica je on. Zlata leta Greentowna, ki se ob posebnih priložnostih še vedno združi in nastopi, nazadnje pred petimi leti v kavarni Slamič, so bila od leta 1985 do 1990, ko je Bučar pustil službo direktorja arhitekturnega biroja ter se profesionalno posvetil glasbi. »Eno leto sem bil zaradi turnej odsoten 160 delovnih dni in to ni imelo več nobenega smisla.« V letih, ko se je pod odrom trlo oboževalcev in oboževalk, so sedem- do šestčlansko zasedbo sestavljali denimo Tomaž Grintal, Petar Ugrin, Žan Prešern, Dušan Kajzer, Hotimir Lešničar - Merik, Marjan Loborec, Milan Ferlež, Peter Hudobivnik, Primož Grašič, Dominik Krajnčan, Ratko Divjak, Vasko Repinc, Silvester Stingl in številni drugi.

Na začetku so igrali dixieland oziroma, kot mu pravijo Američani, klasični jazz, pozneje modernejši swing, bolj harmonsko bogat in s sodobnejšimi melodijami. Avtorica tega zapisa se spomnim, kako je občinstvo lovilo sapo, ko je na enem od koncertov konec osemdesetih med poskočno in dinamično skladbo I Found A New Baby Spencerja Williamsa Bučar med solom držal ton tudi po minuto. »Ah, če sem videl, da občinstvo pada na bolj poceni finte, sem držal ton, da so se čudili, kako mi ne zmanjka sape. Ampak jaz imam veliko pljučno kapaciteto, ker sem potapljač,« je zamahnil z roko.

Takrat so začeli nastopati po Jugoslaviji in tujini. Nastopili so v domala vseh evropskih mestih, v Nemčiji so našteli gotovo več kot tisoč nastopov, tudi po dva na dan, je povedal sogovornik. Poglavje zase je Amerika, kamor so odpotovali kot prvi slovenski jazzovski sestav. A se stvari niso dogajale prav nič samoumevno. »Ko smo dobili malo samozavesti, smo posneli nekaj kaset. Sam sem zanje oblikoval nalepke, da so bile na koncu videti prav profesionalno. Poslal sem jih v Ameriko, pa so nas zavrnili, češ da smo sicer slišati v redu, a naj se postavimo v vrsto z drugimi sto zasedbami iz Evrope, ki čakajo, da jih sprejmejo.«

Bučar ni dolgo čakal in je po drugi zavrnitvi vzel svoj klarinet ter odpotoval v Sacramento. Na zahodni obali je živela njegova sestra, ki mu je predstavila glasbenega urednika na lokalnem radiu. Hitro sta se spoprijateljila in s svojimi poznanstvi mu je uredil nekaj nastopov v jazzovskih klubih. Skupaj sta nato odpotovala v Sacramento na znameniti jazzovski festival, kjer v nekaj dneh nastopi okoli sto zasedb. Novi prijatelj je Bučarju predstavil nekaj glasbenikov, ki so ga povabili v svoje zasedbe. O jugoslovanskem klarinetistu se je hitro razvedelo in vrata na naslednji festival so se odprla. Z Greentown Jazz Bandom so se na festival v Sacramentu vrnili kar šestnajstkrat zapored in nanizali tudi nastope po vseh ZDA. »Tam sem prvič v življenju videl šotor za 3500 ljudi. In mi smo igrali zanje.«

Borut Bučar: "Devetkrat sem šel v kino gledat isti film, da sem si izpisal eno vižo". FOTO: Jože Suhadolnik

Kvintet za klasični jazz

Čeprav za glasbo živi, nikoli ni čutil potrebe, da bi jo tudi pisal, razen seveda aranžmajev. »Komad pri meni zori leta in leta. Ko slišim skladbo, je nočem takoj jutri zaigrati. Ne! Moram jo doživeti, prebaviti, usesti se mora vame. Potem jo lahko igram in igram jo drugače, kot bi jo kdo drug.« Edina skladba, ki jo je napisal, je bila uspavanka za vnučko. »Ustvarjam sproti. Od teme, ki jo izberem, ostane zelo malo. Igram vzorce, ki jih skušam na različne načine povezati v celoto. To me zanima in samo to ­delam.«

Zato bo tudi repertoar na nedeljskem koncertu standarden. Med drugim tudi nekaj Fatsa Wallerja, Louisa Armstronga, Gershwina, omenjenega Carmichaela in dve skladbi Mojmirja Sepeta. Mehkozvočni klasični jazz bodo z njim oživljali kitarist Primož Grašič, pianist Blaž Jurjevčič, basist Goran Rukavina in bobnar Bruno Domiter, s katerimi je posnel tudi cede, ki bo izšel v prihodnjih dneh.