Če nasproti občine Vič zavijete s Tržaške ceste in obidete poslopje Tobačne tovarne okoli desnega vogala, naletite na prikupno prizorišče z zvenečim imenom Čin Čin. Prostor je zamenjal kar nekaj imen: bil je KMŠ (Klub mariborskih študentov), Zoo in zdaj Čin Čin z restavracijo ​Food Porn v kletnem delu. Vedno pa je to bil tudi prostor glasbe.

Pozimi nastopajočim uredijo oder med prostornimi opečnatimi zidovi v notranjosti lokala, poleti pa se dogajanje preseli na prijeten ozelenjen vrt in zunanji veliki oder. V zadnjih letih so se v Tobačni prijeli stand up nastopi, pa petkovi večeri z didžeji in bolj plesno glasbo, oder je ob sredah odprt tudi za nadobudne rock'n'roll skupine, ena od stalnic je ne glede na ime prizorišča že dolgo tudi jazz.

V Tobačni za jazz ponedeljke že sedem let skrbi Tanja Likeb. »Od nekdaj sem imela rada to glasbo. Oče me je vodil na jazz festival že kot malo deklico, me pokril z odejo, in tako sem slišala veliko legend jazza,« je razkrila svojo privzgojeno ljubezen do te zvrsti producentka na uredništvu za resno glasbo in balet na RTV Slovenija. Kot organizatorka je sodelovala še pri drugih dogodkih, ki jih je pripravila ekipa, zbrana okoli Tobačne, kot je festival Urbano dejanje, in organizirala jazz koncerte na Petkovškovem nabrežju. Na njenem programu je večina domačih glasbenikov, poleti tudi tistih, ki pridejo domov na počitnice iz tujine, kjer sicer živijo. Tako so se to poletje na odru Tobačne zvrstili naši Newyorčani Jan Kus, Marko Črnčec, Žan Tetičkovič in Jure Pukl z mednarodnimi ­zasedbami.


 

Deseti album na obzorju

Minuli ponedeljek smo že drugič na odru Tobačne lahko prisluhnili saksofonistu Juretu Puklu. Julija se je na slovenski turneji v Ljubljani ustavil z Lighthouse Quartetom, v katerem se mu je pridružila boljša polovica, priznana mlada saksofonistka iz Čila Melissa Aldana. Nato sta z basistom Joejem Sandersom in bobnarjem Gregoryjem Hutchinsonom odpotovala na turnejo, na kateri so predstavljali Puklov zadnji album Doubtless. Kot vsako leto so tudi tokrat igrali v največjem dunajskem jazzovskem klubu Porgy & Bess, kot glavna atrakcija nastopili na festivalu v španskem Cadizu ter se nato ustavili še na »jazzovski ulici« Rue des Lombards v Parizu v klubu Sunset/Sunside. Predvčerajšnjim se je Pukl, kot omenjeno, pri nas ustavil še enkrat, tokrat kot gost zasedbe Scopes, ki jo sestavljajo francoski pianist Tony Tixier, nemški basist Tom Berkmann in bobnar iz Avstrije Mathias Ruppnig. Po tem, ko so posneli ploščo za uspešno angleško založbo Whirlwind Recordings s saksofonistom Benom van Gelderjem, so povabili na turnejo Pukla, ki bo novembra za omenjeno založbo izdal že drugo, sicer pa svojo deseto ploščo Broken Circles. Na njej se druži z ameriškimi kolegi, kitaristom Charlesom Alturo, vibrafonistom Joelom Rossom, basistom Mattom Brewerjem in bobnarjem Kwekujem Sumbryjem. Novo glasbo je navdihnilo aktualno družbenopolitično dogajanje, predvsem v ZDA, kjer Pukl živi že šest let. Tako smo na ponedeljkovem koncertu slišali nekaj skladb tudi s prihajajoče plošče, kot sta zvočno izzivalna Sky is the limit in kontemplativna balada Separation, ki govori o usodi družin, ki jih je pri prestopu meje ločila Trumpova politika.



Kvartet Scopes je igral avtorsko glasbo vseh članov zasedbe, zbranih z vseh vetrov in zaledij, ki so našli skupni jezik ter se povezali v jazzu. »Vsi smo bratje in sestre in govorimo jezik ljubezni,« je pianistu Tonyju Tixierju med nerodnimi nagovori občinstva le uspelo formulirati bistvo skupnega ustvarjanja.


 

Mala prizorišča, velika vloga

»Če se le ponudi priložnost, zelo rad nastopim na domačih tleh,« je po koncertu povedal Pukl. »Prizorišča, kot so Čin Čin, Prulček in podobna v Ljubljani, ter mnoga druga v mestih, kot so Velenje, Maribor, Krško, Novo mesto in Koper, ki vse leto gostijo koncerte in ponujajo glasbenikom priložnost nastopati, so pomembna. Rekel bi, da celo pomembnejša od vloge uveljavljenih institucij, kot je na primer vodilni jazz festival, ki le enkrat na leto predstavi določen izbor. Prek dogajanja v lokalih in klubih je občinstvo v stiku z glasbo vse leto, se spoznava s tem žanrom, se izobražuje in nato pride na glavno manifestacijo – jazz festival. Če bi imeli samo festival, bi to bilo tako, kot bi na televiziji prenašali samo finale nogometnega prvenstva, vseh tekem prej pa ne. Samo finale je pol manj zanimiv, kot če spremljaš celotno prvenstvo in vidiš, kaj se je zgodilo pred tem, zakaj je nekdo danes tam, kjer je,« je Pukl svoje besede podprl s prispodobo.

Res se na jazz ponedeljkih v Čin Činu praviloma zbere precej mladih slušateljev, večinoma dijakov Konservatorija za glasbo in balet (KGBL), ki pozorno in poznavalsko prisluhnejo dogajanju na odru. Njihova prisotnost vpliva tudi na nastopajoče. »Na odru čutiš mlado energijo v občinstvu in to tvojo glasbo žene naprej,« je dodal Pukl, ki izobražuje jazzovski podmladek tudi v okviru svoje Kreativne Jazz Klinike Velenje.

Priprave na februarsko, peto izvedbo mednarodnih glasbenih delavnic, pospremljenih s festivalom, so v polnem teku. Tokrat bodo mentorske vloge med drugimi prevzeli basist Reggie Washington, bobnarja Nasheet Waits in Doug Hammond, saksofonistka Melissa Aldana, vibrafonist Joel Ross, trobentač Peter Evans in glasbena producentka Rio Sakairi.