Petje kot molitveno gibanje duše

Zbor Moskovske patriarhije je leta 1980 ustanovil Anatolij Grindenko v samostanu Svete trojice sv. Sergeja Radoneškega blizu Moskve, ki velja za najpomembnejši ruski samostan in duhovno središče.

V prvem obdobju delovanja so sodelavci zbora več let razbirali stare rokopise, zbor pa je predstavljal javnosti dela, ki so bila pozabljena tudi več stoletij, saj pravoslavnih duhovnih napevov sprva niso zapisovali, iz generacije v generacijo so se kot asketska, mistična oblika ­molitve predajali ustno.

V zadnjih letih sovjetskega režima so se člani zbora posvečali še posvetni in ljudski pesmi, po padcu režima pa so med prvimi ta repertoar predstavili širši javnosti po Evropi in svetu. Zbor, ki je v Ljubljani nastopil že leta 2016, odlikuje vokalna dodelanost, ki je hkrati zamaknjeno posvečena in prvinsko neposredna, med dvanajstimi oziroma trinajstimi pevci so tudi muzikologi raziskovalci.

Umetniški vodja zbora, ki je od leta 1998 uradni zbor Moskovske patriarhije in sodeluje pri različnih obredih, je Anatolij Grindenko, v Ukrajini rojeni muzikolog, teolog, zborovodja pa tudi kontrabasist. Diplomiral je na moskovskem konservatoriju, kmalu je postal priznani gambist ter cenjeni izvajalec stare glasbe.

Pod njegovim vodstvom se je moskovski zbor predstavil po Evropi, v Iz​raelu in na Japonskem, na pomembnih festivalih in ne le v okviru sakralnih koncertnih prizorišč. Izdali so niz odlično ocenjenih zgoščenk, njihove interpretacije izstopajo po sposobnosti prevajanja mistične in asketske razsežnosti pravoslavne duhovne tradicije. Grindenko je tudi soavtor dela Harmonia Divina, v katerem je razgrnil filozofske in teološke poglede na starorusko umetnost ter njene povezave z egipčansko in ­bizantinsko umetnostjo.

Anatolij Grindenko je umetniški vodja zbora, ki je od leta 1998 uradni zbor Moskovske patriarhije in sodeluje pri različnih obredih. FOTO: Vladimir V. Postnov

Gospod Grindenko, kako ste začeli projekt iskanja in izvajanja glasbe iz starih rokopisov?

Med študijem na konservatoriju sem se veliko pogovarjal z umetnostnim kritikom in skladateljem Vladimirjem Martinovom, ki mi je pokazal več prepisov staroruskega petja. Pred tem sem veliko poslušal gregorijanski koral in renesančno glasbo, zato sem bil šokiran nad izvirnostjo starodavne ruske pevske kulture ter njeno neodvisnostjo od evropskega glasbenega sistema. Tri leta smo s tremi prijatelji prepevali vse, kar so takrat dešifrirali Bražnikov, Vladiševska, Martinov in Konotop. Ko sem zapustil posvetne dejavnosti, sem šel delat v samostan Svete trojice sv. Sergeja Radoneškega blizu Moskve, ki velja za najpomembnejši ruski samostan in duhovno središče. Tam sem organiziral pevski zbor menihov in semeniščnikov. Tri leta smo pri bogoslužju peli staroruske napeve.

Kako resne so težave z dešifriranjem in rekonstrukcijo del, napisanih v starodavnem pisnem sistemu?

Kar zadeva rokopise, se jih je do začetka 20. stoletja nabralo veliko. Poleg tega je sinoda izdala skoraj vse liturgične pesmi, prepisane in posnete v evropskem zapisu. Težava je bila v tem, da ne skladatelji ne cerkveni pevci takrat niso zmogli dojeti bistva zbranega gradiva. Na prvi stopnji preučevanja ni bilo težav z dekodiranjem, v veliko pomoč so bile vadnice, ki so jih v 17. stoletju pisali tisti, ki so poznali tako starorusko kot novoevropsko notacijo. Toda glavna težava je bila, je in bo, kako to gradivo izvajati.

Starorusko petje je ustno izročilo, ki je zapisano le kot namig za tiste znotraj izročila. To petje je sestavni del božje službe, naše izvajanje liturgičnih hvalnic na koncertu je večinoma profanacija, vendar to lahko sprejmem, saj nihče ne bi vedel za to kulturo, če bi napeve peli samo v eni cerkvi. Glavna težava pri rekonstrukciji so duhovniki in pevci, ki jih vodi lasten okus. Staroruske nevme niso nabor not različnega trajanja, ampak določajo intonacijo kot molitveno gibanje duše. Starorusko petje je tudi pričevanje o Kristusu, kar pomeni, da naj bi se s to umetnostjo ukvarjali samo pevci, ki so verni. Kako sicer lahko pričaš o nečem, v kar ne verjameš?!

Trenutno med mnogimi, ki v cerkvah služijo denar, ker imajo dober glas, niso cerkveni ljudje – ti so praviloma brez ustreznega glasu in leni – niti verniki. Spreminjanje tega stanja je odvisno predvsem od odločitve škofa, nato pa od predstojnika cerkve. Vem, da ta problem zadeva tudi Katoliško cerkev. Duhovniki se ob koncertnih programih bojijo, da bi izgubili župljane, a se pogosto pokaže ravno nasprotno: občinstva je na koncertih tako več, manj je župljanov. Mladi si želijo v cerkvi videti in slišati nekaj, kar je drugačno od vsakdanjega življenja, všeč so jim cerkve, ki ohranjajo starodavno simboliko.

Kolikšen del tradicije ruskih pravoslavnih napevov še ni znan?

Načeloma je razkrito vse, kar je nastalo po 16. stoletju. Rokopise iz časa pred 15. stoletjem je mogoče tudi peti, vendar v rokah nimamo znanstvenega prepisa. Ima pa – oprostite za vznesenost – ta del glasbene dediščine svoje mesto, če se ga le lotimo z vero in ljubeznijo. Na stotine rokopisov v knjižnicah je mogoče razvozlati in zapeti, a prava, pristna transkripcija je smiselno petje, povezano z resnično potrebo duše izvajalca.

Kolikokrat na leto je zbor pred pandemijo potoval v tujino?

Na gostovanja smo odšli po štirikrat ali petkrat na leto.

Zbor, ki ga vodite, se ne ukvarja le s starodavno in sakralno glasbo, temveč tudi z mlajšimi deli. Kako sestavite ta del repertoarja?

Koncert ni bogoslužje, ampak poskušam prinesti na oder podobo bogoslužja. Seveda to velja samo za starorusko petje. Izbiram pa tudi repertoar 19. in 20. stoletja, kjer je najmanj harmoničnih ugibanj in premišljenosti, da bi izvabili solze javnosti. Včasih pojemo dela Tavenerja, Martinova, Pelecisa, Grigorjeve, kdaj drugič, odvisno od razpoloženja in letnega časa, izberem priredbe ruskih urbanih pesmi, za božič ukrajinske kolednice.