Mulat, dama, Beethoven in bes

Nocojšnji koncert v Križevniški cerkvi z naslovom Kreutzer sonata je reminiscenca na leto 2020, jubilejno leto Ludwiga van Beethovna in Huga Wolfa, ki je bilo zaradi pandemije koncertno skromnejše in manj slavnostno. S tem programom želi Godalni kvartet Dissonance še enkrat poudariti zgodovinski pomen in veličino teh pomembnih skladateljev iz romantike. Violinistka Lana Trotovšek se bo kvartetu pridružila v Wolfovem Koncertu za violino in Beethovnovi največkrat izvajani sonati, tokrat v izvedbi za godalni kvintet.



Lansko poletje je Lana Trotovšek, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, na Ljubljana Festivalu skupaj s pianistko Mario Canyigueral navdušila poslušalstvo na treh zaporednih večerih, na katerih sta z briljanco izvedli vseh deset Beethovnovih sonat za violino in klavir, in nobenega razloga ni videti, da bi tudi z interpretacijo Beethovnove Kreutzerjeve sonate z Godalnim kvartetom Dissonance, ki ga sestavljajo člani Orkestra Slovenske filharmonije Janez Podlesek, Matjaž Porovne, Roberto Papi in Klemen Hvala, bilo drugače.
 

Spremenjeno posvetilo

Beethoven je svojo deveto sonato za violino začel pisati na Dunaju leta 1802, dokončal pa jo je naslednje leto, ko ga je njegov takratni mecen princ Karl Lichnowsky predstavil mlademu violinskemu virtuozu afriškega rodu, na Poljskem rojenemu Georgu Polgreenu Bridgetowerju (1778–1860). Pravili so mu afriški princ in kot izjemen talent je nastopal po evropskih mestih od desetega leta dalje. Z Beethovnom sta se na hitro odločila za koncert, zato je skladatelj v naglici dokončal leto prej začeto delo, pravzaprav je imel že napisan tretji stavek, na hitro pa je dodal prva dva.



Prvič sta delo izvedla v Augartensaal Ignaza Schuppanzigha konec maja 1803 brez vnaprejšnjih vaj, rokopis je bil dokončan v taki naglici in tako pozno, da ni bilo časa za prepisovanje violinskega parta in je moral Bridgetower drugi stavek brati z Beethovnovih not. Izbrana dunajska publika je izvedeno delo sprejela z navdušenjem, počasni stavek je bil prisotnim tako všeč, da sta ga morala glasbenika kar takoj ponoviti. Nič manj ni bil nad izvedbo navdušen Beethoven, saj je že v prvem stavku violinist domiselno dodal odgovor na kratko klavirsko bravuro, kar je Beethovna spodbudilo, da je vstal izza klavirja in šel objet violinista.
 

Ironija zgodovine

Na zabavi po koncertu je Beethoven oznanil, da svojo novo sonato posveča Bridgetowerju, na zgornji rob prve strani rokopisa je s prijateljsko naklonjenostjo napisal: »Sonata mulattica composta per il mulatto Brischdauer, gran pazzo e compositore mulattico, Mulatska sonata, napisana za mulata Brischdauerja, velikega norca in skladatelja mulata.« Njuno prijateljstvo ni trajalo kaj dolgo, hipno se je končalo po tem, ko si je Bridgetower po več kozarčkih privoščil netaktno, menda precej nespodobno opazko o dami, ki jo je Beethoven zelo spoštoval.

Zgodovina ni zapisala natančne vsebine, ve pa se, da je bil hitro zamerljivi skladatelj besen, zahteval je, da mu Bridgetower vrne rokopis, in ga obvestil, da posvetilo umika in sonato posveča takrat najbolj slavnemu violinskemu virtuozu, v Parizu delujočemu Rodolphu Kreutzerju, ki ga je spoznal leta 1798 in ga cenil kot najboljšega violinista tistega časa. Ko je leta 1805 skladba izšla v založbi Nikolausa Simrocka iz Bonna, je bila res posvečena mojstru polnega violinskega zvoka Kreutzerju.

Beethoven je zadevo nekoč komentiral, da je posvetilo tem bolj primerno, saj je tudi sonata napisana za prvorazrednega izvajalca. Z Bridgetowerjem ni Beethoven nikdar spregovoril niti besede več, nikdar več se nista srečala, za rahlo ironijo zgodovine pa so kasneje poskrbela pričevanja Kreutzerjevih sodobnikov: ko je v Parizu prejel rokopis Beethovnove sonate in ga pregledal, je povedal, da te skladbe ni mogoče odigrati in da Beethoven ne razume violine, Hector Berlioz je poročal, da jo je označil kot »nesramno nerazumljivo«. Sonate iz opusa 47, ki nosi njegovo ime, ni Kreutzer nikdar javno odigral.

Po nekaterih virih je priredba za godalni kvintet, ki jo je Simrock izdal leta 1832, Beethovnova in da je namesto običajnih dveh viol izbral dve violončeli, drugi, na primer muzikolog Matthew Oswin, pa zagovarjajo stališče, da je skladatelj ali kdo od njegovih učencev morda skiciral priredbo, a da je glavno delo zaradi večjega zanimanja javnosti za komorno glasbo opravil kar založnik sam, nekaj pa naj bi k objavi prispevalo tudi takrat napovedano spreminjanje koncepta avtorstva in avtorskih pravic. Vsekakor, ugotavlja avtor, pa ne gre le za preprosto priredbo, ampak sta oba instrumentalna parta razpršena med pet instrumentov, za katere je nujna visoka stopnja glasbenih veščin in kompetence. Delo, skratka, ponuja drugačne zvočne teksture, a ni nič manj zahtevno.


***

Lana Trotovšek je leta 2012 debitirala z Orkestrom Marijinega gledališča pod vodstvom Valerija Gergijeva z izvedbo Koncerta za violino št. 1 Sergeja Prokofjeva. Od takrat je nastopila z več svetovno priznanimi orkestri. Med podiplomskim študijem v Londonu (2005) je postala članica Greenwich Tria, dobitnika nagrade Solti Foundation iz Belgije, in prva violinistka kvarteta Badke (2011–2013), zmagovalcev tekmovanja Melbourne International Chamber Music Competition.

Njene posnetke so izdale založbe Signum Classics, Hedone Records, Meridian Records, Champs Hill Records, SOMM Recordings in Toccata Classics. Plošča z deli za violino in klavir E. Granadosa, C. Francka, G. Finzia in M. Škerjanca je v letu 2016 prejela zlato nagrado za izvedbo na tekmovanju Global Music Awards v Kaliforniji. Junija 2020 je pri založbi Toccata Classics izdala zgoščenko, ki vsebuje prve posnetke skladb za violino in klavir češko-ruskega skladatelja Eduarda Napravnika.

Od leta 2015 redno nastopa s pianistko Mario Canyigueral, s katero sta se julija 2019 predstavili na celovečernem recitalu v Wigmore Hallu, katerega je revija Strad ocenila za izjemnega. Na 68. Ljubljana Festivalu pa sta na treh zaporednih koncertih izvedli vseh deset Beethovnovih Sonat za violino in klavir. Za svoje umetniško delovanje v zadnjih treh letih je Lana Trotovšek prejela nagrado Prešernovega sklada za leto 2021.

Glasbeniki, združeni v godalnem kvartetu Dissonance, so se kot kvartet prvič združili za prvo slovensko izvedbo Godalnega kvarteta slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča leta 2014, zaradi želje po skupnem muziciranju so se glasbeniki odločili, da prerastejo v stalno zasedbo, pozneje pa so si po Mozartovem Godalnem kvartetu št. 19 v C-duru nadeli ime Dissonance. Kvartet je doslej nastopil v okviru Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev, na Svetovnih glasbenih dnevih WMD2015, v okviru Imaga Sloveniae, na festivalu Soboški dnevi 2016, na Festivalu Maribor, na Mednarodnem bienalu sodobne glasbe v Kopru, v abonmajskem ciklu na Gradu Kromberk, v Wolfovem abonmaju v Slovenj Gradcu, v koncertnem ciklu Glasbene matice v Trstu, na Jesenskih serenadah 2017, na Kogojevih dnevih 2017 in na številnih drugih domačih prizoriščih.