Michael Bublé nocoj v zagrebški Areni: »Če ste ljubitelj dinozavrov, pridite na moj šov.«

Vračal
se bom, dokler me boste hoteli!« Tako se je novembra 2014 poslovil od ljubljanskih Stožic. A samo deloma držal obljubo. Nocoj se namreč vrača v zagrebško Areno.

A kot povejo organizatorji tokratnega koncerta, so slovenski poslušalci tega kanadskega romantika kupili skoraj polovico vstopnic. Dobrih štiri tisoč jih bo torej danes krenilo proti hrvaški prestolnici. Pred petimi leti je šlo ravno v obratni smeri. Najprej bi moral biti koncert v Zagrebu, a so ga prestavili v Ljubljano.

Ljubezen kot njegovo bistvo

Tokratni večer je del Bubléjeve že četrte svetovne turneje, s katero promovira svoj zadnji album Love. Dunaj, Krakov, Lizbona, Perth, Ciudad de México, New York, Los Angeles ...
»Vračam se k tistemu, za kar sem bil rojen. Vračam se v svet, ki danes še posebej potrebuje ljubezen in smeh, in prav o tem pojem v svojih pesmih,« je Bublé povedal pred začetkom turneje. Dve leti ga ni bilo. Ko je njegov najstarejši sin bolel za rakom, se je umaknil z odrov in nekaj časa je kazalo, da ga sploh ne bo nazaj. Zato je njegov album tudi dokaz zaceljenih ran. »Da, deloval je terapevtsko, te pesmi, ta žanr je moje bistvo. «

O čem drugem naj poje pevec senzualnega, bogatega baritona, ki ga dostikrat uvrščajo v kategorijo »easy listening music« (karkoli že to pomeni), kot o ljubezni. Spet so tu evergreeni, ljubezenska klasika v novih aranžmajih: When I Fall in Love, I Only Have Eyes for You, Love You Anymore, La Vie en rose, My Funny Valentine, Help Me Make It Through the Night in Forever Now, pesem o ljubezni očeta do otroka, močni, brezpogojni ljubezni. To je njegov deseti album po vrsti. Najboljši do zdaj, je prepričan kanadski crooner, ki je prodal že šestdeset milijonov plošč in prejel štiri grammyje.



Nekateri ga imajo za novega Franka Sinatro, drugi za Tonyja Bennetta, spet tretji za preračunljivega poslovneža, ki križari med zanesljivo klasiko in poslušljivimi aranžmaji. Vsekakor je šovman, ki z glasbo izpred desetletij in tehnologijo 21. stoletja osvaja občinstvo. Nemalokrat se medijski zapisi začenjajo s tem, da bi ga čisto lahko zamenjali s prodajalcem avtomobilov (temna obleka, kravata ali metuljček) ali pevcem, ki zabava srednjeletne potnike na križarki. »Morda pa je zmagovalna formula v pesmih, v katerih se prepletata nostalgija in dobro počutje, in vse to prinašajo z brezhibnim vokalom in videzom dobrega fanta, ki očitno poslušalke v prvi vrsti spravi v trans, da napišejo 'Objemi me!'« so zapisali v Guardianu. A to še ni vse; zapisi s koncertov so polni občudovanja njegove iskrenosti in humorja, samoironije in tudi predrznosti, ki hodi po robu. Ne nazadnje, mar ni v Ljubljani zbranega občinstva nagovoril takole: »Začnimo počasi. Če se bomo imeli dobro, nas čaka umazani seks v mojem avtu.«

Glasbena identiteta

In zakaj bi odšli na njegov koncert, se je kar sam vprašal in tudi sam odgovoril. »Ker ponujam nekaj, česar ni več na svetu. Če ste ljubitelj dinozavrov, potem pridite na moj šov. Pokazal vam bom pravega dinozavra. Nič ni ponarejenega. To je pravi jurski park. V to zvrst glasbe, mnogi njeni heroji so mrtvi, sem vložil ogromno. Ko pridete na koncert Michaela Bubléja, lahko vidite enega zadnjih dodov (izumrli ptič z otoka Mavricij, op. p.).«
Vancouvrčan ima glasbo v genih, od mladosti je hotel postati pevec, glasben okus pa je razvijal prek okusa svojih prednikov.
To je bila ljubezen z Mills Brothers, Ello Fitzgerald, Sarah Vaughan, Frankom Sinatro, Steviejem Wonderjem. Večkrat je ponovil, da je bil njegov vstop v glasbena čustva prek melodij Binga Crosbyja, ki jih je mama nenehno vrtela na gramofonu, sicer pa prek jazzovskega okus svojega deda. Tako je glasbeno identiteto gradil iz swinga, jazza, soula, R&B in countryja v vse bolj sodoben pop repertoar. Uspeh čez noč se je zgodil na poroki hčere nekdanjega kanadskega premiera, kjer je pritegnil pozornost producenta Davida Fosterja. Svoj prvenec je izdal leta 2001, večji uspeh pa mu je prinesel album It's Time, dve leti kasneje pa se je z albumom Call Me Irresponsible že zavihtel na vrhove svetovnih lestvic. Leta 2009 izdana plošča Crazy Love se je v nekaj dneh uvrstila na prvo mesto ameriške Billboardove lestvice najboljših albumov. Božični album Christmas (2011) je imel že deset milijonov prodanih izvodov. Menda v Veliki Britaniji nihče ni prodal več božičnih albumov kot prav Bublé.

Zveni, kot da smo leta 1919, a mi smo 2019, se vrstijo komentarji ob njegovih nastopih. Da je staromoden, polikan zabavljač, šovman, a je vseeno kategorija zase. Nekaj posebnega, lahkotno nonšalantnega. Ko ga sprašujejo, zakaj ravno stare skladbe, mirno odgovarja: »Ker so dobre. Sprašujem se, kaj od sedanje pop glasbe se bomo še spominjali čez čas.« Med največje dosežke še vedno šteje svojo prvo kanadsko nagrado juno. Za najnižjo točko kariere pa začetna leta slave. »Ker so dovolila mojemu egu, da vzame najboljši del mene.«

Hrvaške korenine

Na Hrvaškem so se na Bubléjev nastop pripravili s posebnim poudarkom – da njegov ded ni bil Italijan, ampak da izhaja iz okolice dalmatinskega mesta Trogir. V Jutarnjem listu ne ovinkarijo: »Bublé je skupaj z Adele vrnil upanje, da tudi v sodobni pop glasbi kvaliteta lahko premaga smeti. In to ne samo v umetniškem, ampak tudi komercialnem smislu. V časih, ko so drugi prodajali vedno manj, je on prodajal vedno več.« •