Mando Diao eksplodirali v Cvetličarni

Če so mi Mando Diao navidez delovali kot šminkerski alterrockerji, so po sinočnjem koncertu v ljubljanski Cvetličarni temeljito spremenili moje zaznavanje njihove godbe. Skupina, ki prihaja iz manjšega mesta sredi Švedske, se je glasbe oprijela kot rešilne bilke, ki jih bo rešila. Zato je tudi opaziti strastno predanost glasbi, čemur smo bili priča sinoči.
 
Čeprav je bilo v Cvetličarni zelo zračno, morebiti zaradi razprodanega drugega večera Izštekanih v Kinu Šiška, pa so nam člani skupine pripravili energičen večer kitarskega rocka v najboljši maniri srečanja garažnega rocka šestdesetih let, punka sedemdesetih s pop melodičnostjo.
 

Zasedba je nastala leta z začetkom tisočletja in zgodaj opozorila nase. O njihovem drugem albumu Hurricane Bar, pa smo leta 2005 v Delu med drugim zapisali: »Njihovo prvo malo ploščo Clean Town kot tudi celoten album Hurricane Bar so posvetili rodnemu Borlängeu, katerega so zapustili in odšli v švedsko prestolnico Stockholm. Mesta, v katerem so začeli svojo pot, kljub vsemu ne dajejo v nič, saj se je tam začela njihova pot in kdo ve, kakšna bi ta pot bila, če se ne bi začela v temačnem Borlängeu.«
 
Doslej je zasedba posnela osem albumov in kot so nam zaupali sinoči, pripravljajo izid novega s katerega so nam tudi zaigrali nekaj novih pesmi. Sicer pa je njihov aktualni album lani izdan Good Times, s katerega so nam zaigrali kar šest pesmi, kar je dobro tretjino programa. Tako so mogočno zadonele Good Times, All The Things, Voices On The Radio, Dancing All The Way To Hell, One Two Three in pa Shake, s katero so udarno končali uradni del nastopa. Seveda pa so vmes dodali še pesem Gloria, ki je njihova druga največja uspešnica.
 
Sedaj delujejo Mando Diao v zasedbi Björn Dixgård (glas, kitara), Jens Siverstedt (kitara), Carl-Johan Fogelklou (baskitara), Daniel Haglund (klaviature) in Patrik Heikinpieti (bobni) in so z leti res uspešno združili brit pop z švedsko melodiko.
 
V dodatku nam je razgaljen Dixgård sam sprva odpel in odigral lirično Ochrasy, nato pa je zasedba nadaljeval z morilsko različico Long Before Rock 'n' Roll. Za konec pa je sledila seveda njihova največja uspešnica Dance With Somebody, ki so je zelo raztegnili in jo odeli v nekaj različnih razpoloženj. Dixgård, ki je bil ves večer odlično razpoložen in komunikativen, pa se je zdrenjal med občinstvo in ga spodbujal k ploskanju in petju. Petja ni manjkalo, kajti večina občinstva je z njim odpela večino pesmi.
 
Vsekakor je bil sinočnji koncert skupine Mando Diao pozitivno presenečenje in vzorčen primer profesionalnega odnosa neke rock skupine do svojega občinstva.