Koala Voice so vztrajen rockovski podmladek

Prodorno zasedbo Koala Voice,­ nastala je v Kisovcu ter ­nastopa doma in na tujem, ­sestavljajo Miha Prašnikar, Tilen­ Prašnikar, Manca Trampuš in Domen Don Holc. Z zadnjima smo se pogovarjali o njihovem delovanju.
 

Prvič sem vas slišal na kompilaciji Krasen zasavski džumbus leta 2013. Vlado Poredoš, ki jo je sestavil, je med drugim dejal, da je zasavska glasbena scena precej živahna in raznolika, žanrsko pestra, polna idej in pozitivnega mladostniškega uporništva, kar pomeni, da mladina ni zaspala in čaka na svojo priložnost. Kakšen komentar?

Domen Don Holc: Očitno je bilo res nekaj na tem. Kako je trenutno na zasavski glasbeni sceni, ne vem več, ker smo se vsi preselili v Ljubljano. Tamkajšnji mladinski centri se trudijo narediti nekaj za mladino.

Predstavitev nove glasbe.

Manca Trampuš: Vlado Poredoš je opazil, da se nekaj dogaja, in je tudi nas uvrstil na to kompilacijo. Še vedno je velik podpornik naše skupine.
Domen Don Holc: Člani skupine Orlek so igrali na zasavskih odrih, on in še nekaj drugih so močno vpleteni v lokalne glasbene scene, ki se še dogajajo.
 

Takrat ste bili v rosnih najstniških letih. Kakšne so bile vaše ambicije?

Manca Trampuš: Najbrž je vsak od nas te začetke doživljal drugače. Vem, da se je vse skupaj dogajalo zelo hitro, to, da sem v glasbeni skupini in da toliko nastopamo. V resnici si nikoli nisem zelo želela, da bi postala rockovska zvezda. Glasba mi je dajala zavetje. Pač nisem bila dobra v športih in sem začela igrati kitaro, ker je to bil zabaven način preživljanja prostega časa. Rada sem se družila s člani skupine, potem ko so me povabili medse. Dobro smo se ujeli tudi kot ljudje.­ Moje ambicije so bile zgolj to, da bi zabavno preživljala prosti čas in imela dobre prijatelje ter delala nekaj, kar me veseli.
Domen Don Holc: Midva s Tilnom pa sva ravno zaradi glasbe pustila šport. Sanjala sva, da bi imela glasbeno skupino. Že v srednji šoli smo imeli jam sessione z ljudmi, ki so kasneje sestavili druge skupine. S Tilnom sva očistila en prostor in postal je naš prostor za vaje, v katerem smo začeli delati. Na tej glasbeni poti smo resno od sedemnajstih let. Miha je že prej igral v nekaterih skupinah.




 

Sledila je zmaga na Špil ligi.

Domen Don Holc: Že prej smo imeli nekaj nastopov, tako da smo kar samozavestno sodelovali na Špil ligi.
Manca Trampuš: Takrat smo se prijavili na vse mogoče razpise, da bi lahko čim več nastopali. Prijavili smo se na Vičstock, Klubski maraton, Špil ligo in drugam. Hoteli smo dobiti čim več koncertne kilometrine, da bi se naučili, kako je biti na odru.
Domen Don Holc: Zdi se mi, da je svojčas imelo več šol možnost za nastopanje njihovih glasbenih skupin. Nastop na Špil ligi v Kinu Šiška je bil že višja stopnja našega delovanja. Tu si potisnjen v okolje profesionalcev in se hitro učiš. Zgodilo se je, da je dan prej ravno na tem odru nastopil nekdo, ki nekaj pomeni v glasbenem poslu. V nasprotju z nastopi v šolskih telovadnicah, česar je tako ali tako vse manj, je to pomembno.


 

Od takrat je z vami Maša Pavoković kot menedžerka in promotorka. Očitno ste hitro ugotovili, da ambiciozna glasbena skupina potrebuje tovrstno vodenje.

Manca Trampuš: Spoznali smo se prek Špil lige in se takoj ujeli. Takrat smo izdajali prvenec in imeli kup vprašanj. O marsičem takrat nismo imeli pojma. Nekajkrat smo se dobili z Mašo in se odločili za skupno pot.
Domen Don Holc: Spomnim se, da sva takrat z Mihom razmišljala, da potrebujemo nekoga za številne opravke, ki jih je treba narediti, da bi se lahko osredotočili na glasbo, bolj na vsebino kot na organizacijo.
Manca Trampuš: Tega je bilo čedalje več. Najprej se je s tem ukvarjal Miha, ki je že imel izkušnje s tem. Vem, da sem o tem vedela najmanj, saj sem najmlajša.
 

Po nastopu na Mentu, vse bolj odmevnem predstavitvenem festivalu, ste nastopili ne še nekaj podobnih festivalih po Evropi. Je smiselno nastopati na tovrstnih festivalih?

Domen Don Holc: Na teh predstavitvenih festivalih so določeni profesionalni udeleženci iz ­glasbenega posla. Tako da je takšno nastopanje kombinacija uporabnega s koristnim v okoljih, v katerih bi se sicer težko predstavili. To tudi od izvajalca zahteva spremembo mišljenja in hitro izgubiš romantični pogled na glasbeni posel. Ti nastopi so pomembni, ker nastopaš pred ljudmi iz glasbenega posla, »bookerji«, založniki, promotorji in drugimi. To je lahko tudi nevarno, ker glasbene skupine zlahka izgubijo orientacijo.
Manca Trampuš: Z nekim zdravim pristopom se da tudi to izpeljati v redu.
Domen Don Holc: Vsekakor ne smeš nastopati samo na tovrstnih predstavitvenih festivalih in konferencah. Mi smo nastopili tudi na običajnih festivalih, je pa možno, da smo te nastope dobili zaradi stikov z ljudmi, ki so nas videli na predstavitvenih festivalih. Zato je dobro imeti obe izkušnji.


 

Ste tudi ena izmed redkih mlajših domačih zasedb, ki ima redne turneje po Evropi. Za to je bilo treba garati, mar ne?

Domen Don Holc: Še vedno garamo. Veliko je priprav, veliko kilometrov vožnje …
Manca Trampuš: Tudi fizično je naporno, če moraš nekaj večerov zapored nastopiti na odrih različnih mest. To je tudi smisel tega, kar delaš.
 

Kako dolge so vaše turneje?

Manca Trampuš: Nedavna turneja po Nemčiji je bila ena izmed daljših. Trajala je osem dni. Nismo še imeli res dolge, recimo dvajsetdnevne turneje. (Smeh.) Vozimo sami in se menjavamo za volanom. Od poletja imam svoj kombi. Z najetimi kombiji smo imeli veliko incidentov, ko smo jih ­poškodovali ali razbili šipo. Ugotovili smo, da se verjetno bolj izplača imeti svojega.
Domen Don Holc: Takšne turneje in skupna vožnja tudi krepijo duha skupine.
 

Zvočno odmevate med Gang of Fourom na eni in Repetitorjem na drugi strani. Ob kakšni glasbi ste odraščali?

Manca Trampuš: Vsak je odraščal ob drugačni glasbi, kar se kaže v našem zvoku. Zame so bili v srednji šoli usodni Pixies. Zato je bila zame res posebna izkušnja, ko smo nastopili kot ­njihova predskupina v ­ljubljanskih Križankah. Verjetno so bili The Strokes neka skupna točka, ker so nam vsem bili zelo všeč. Kasneje pa še Gorillaz … Od domačih zasedb so me v nekem obdobju najbolj pritegnili ­Moveknowledgement. In seveda Beatli, kar je zelo pomembno.
Domen Don Holc: Občasno se zahvalim, da so obstajali The Velvet Underground.
 

Vaš glasbeni napredek je opazen od albuma do albuma. Na novem, tretjem po vrsti, Woo Horsie, se mi zdi, da krasno lovite ravnotežje med punkovsko ostrino, diskoidno plesnostjo in duhovitimi besedili. Kaj se dogaja?

Domen Don Holc: Veliko teh besedil je iz obdobja nastajanja prvega albuma. Ko smo ga ­snemali, smo imeli napisanih 26 pesmi. Nekaterih dolgo ­nismo igrali samo zato, ker smo z drugim albumom ­Wolkenfabrik imeli veliko dela. Zato se je bilo zabavno vrniti k tem starim skladbam.
Manca Trampuš: Wolkenfabrik je bil zame album ­odraščanja.
Domen Don Holc: Verjetno je bil za vse nas.
Manca Trampuš: Ko smo bili na vaji, nam je bilo všeč, da smo preigravali te starejše pesmi in se odpočili od temačnosti albuma Wolkenfabrik.
Domen Don Holc: Te stare ­pesmi niso izgubile smiselnosti in so še vedno ali celo še bolj aktualne.
 

Zdi se mi, da duhovitost žari predvsem v skladbah Daily Towel Motion, I Used to Smell Nice in Helena.

Manca Trampuš: (Smeh.) Res je.
Domen Don Holc: Daily Towel Motion je nastala, preden je Manca prišla v skupino. S to skladbo se je Miha naučil igrati bobne, Tilen baskitaro in skupaj smo začeli delovati kot glasbena skupina. To je bila naša skladba za vaje. In DTM, kar pomeni Domen, Tilen, Miha, je postal Daily Towel Motion, kar pomeni neko rutino, vsakodnevno vajo.
Manca Trampuš: Heleno sva naredili s prijateljico iz zafrkancije, v stilu, oh, kako so lahko te stvari preproste.
Domen Don Holc: Od teh treh je najbolj resna I Used to Smell Nice, ki vsebuje neko čudno resničnost.

Praviloma pišete pesmi v angleščini, občasno v slovenščini, Helena pa je v srbščini.

Manca Trampuš: Eno skladbo imam tudi v francoščini. S tem se ne obremenjujemo. K nekaterim skladbam nekatera besedila preprosto sodijo, ne glede na jezik, v katerem so napisana.