Ko poveš vse o sebi, ti nihče nič ne more

Pred tremi leti je izdal prvi album Nipke, ki še vedno odmeva na radijskih postajah, predvsem pa se množijo ogledi njegovih videov na youtubu. Noben me ne razume, Všeč tko k je, Dej se ustav, tudi novi singel Popoln lajf je v treh tednih zbral več kot 375.000 ogledov.

Če se ozrete nazaj, na zadnjih deset let ...

Kaj, že deset let?! Sploh nisem pomislil, da sem že toliko časa na sceni. A samo toliko sem v tem času naredil? Izdal en album. No, pa kar nekaj singlov, to je res. Pa pisal sem muziko za druge izvajalce. Ampak Zlatko je v tem času posnel deset albumov. Če realno pogledam, lahko rečem, da očitno prej nisem bil zrel. Moral sem dozoreti, da sem bil pripravljen opozoriti nase. Dolgo sem razvijal svoj stil in ugotavljal, s kakšno zgodbo bi se predstavil javnosti, kaj sploh hočem povedati, kakšno je moje sporočilo.

Prvi album je tematsko in stilsko precej razgiban. Na njem so osebne drame, ljubezenske zgodbe, družbenokritična tematika ...

V večini komadov govorim o sebi, o svojih občutkih in situacijah, ki so se mi zares zgodile. Pri tem poskušam predstaviti svoje vrednote in pogled na svet. Mislim, da me prek tega albuma lahko vsakdo spozna.

Odločitev, da boste govorili o sebi, je lahko po eni strani iskren vzgib, po drugi pa samopromocijska poteza ...

Veliko raperjev govori o svetu zunaj sebe, o drugih. Prepričan sem, da o ničemer ne morem govoriti tako neposredno, iskreno in resnično kot o tem, kar je v meni. Ni me strah razgaliti svojega sveta, nimam česa skrivati. Ko poveš vse o sebi, ti nihče nič ne more. Včasih kdo v raperskih krogih privleče na dan kakšno stvar o tebi, ali pa mediji kaj zapišejo ... Ampak meni je vseeno, ker sem že vse sam povedal. Česar še nisem, pa še bom.

Katere teme so poleg odraščanja, zaljubljenosti, družabne in družbene problematike za vas še pomembne?

Predvsem odnosi s tistimi, ki so mi najbliže in jih imam najraje ter me lahko tudi najbolj prizadenejo. Vsakdanje situacije, otroštvo ... Noben me ne razume ni otroški komad ali komad za otroke, to je pesem o občutku iz otroštva, ki smo ga občutili vsi. Imel sem precej težko otroštvo. Pri osemnajstih letih so mi ubili očeta.

O tem dogodku v svoji glasbi ne govorite ...

Na Zlatkovi drugi plošči sem ga omenil v skladbi Kokr Kol Obrneš. Ampak tega dogodka še nisem predelal. Že šesto leto hodim na terapevtsko skupino, kjer predelujem stvari, ki so me zaznamovale in o katerih še nisem spregovoril. Dogodka z očetom še nisem spravil na papir, čeprav je minilo veliko časa od takrat, ko je peljal na sprehod psa in ga je nekdo pred vhodom v blok do smrti pretepel. Ta človek je odsedel dobra tri leta.

Je pisanje za vas težaven proces?

Odvisno. Ko sem povedal zgodbo o očetu v Zlatkovem komadu, je kar zletela iz mene. Zadnji singel Popoln lajf pa sem s težavo napisal. Trikrat sem začel, ker nisem vedel, s katere strani naj se ga lotim, kaj sploh hočem povedati. S producentom Damjanom Jovićem sva imela temo in refren, a sem hotel najti svoj vidik popolnega življenja. Bil sem frustriran in depresiven, na skupini sem predeloval to svojo frustracijo, prebral knjigo za samopomoč, nehal kaditi, čez celoten proces sem šel. Zdaj je po ogledih na youtubu v kratkem času to moj najuspešnejši komad, ko sem ga pisal, pa sploh nisem imel občutka, kaj naj pričakujem.
Poskušam se izražati tako, da me vsak lahko razume. Vendar so struktura, rima, lirika, zlogi, simetrija in fonetika zame zelo pomembni. Rad imam melodijo in glasbo, zato v svojih komadih tudi večkrat pojem. Zgodi se, da pišem in mi zmanjka rime za zadnji verz. Iščem jo lahko tudi dva meseca, čeprav sem ostalo besedilo spisal v enem dnevu. Včasih precej kompliciram. Pri izboru bitov in besed sem zelo izbirčen.

Vas pri tem kdaj navdihujejo drugi raperji?

Danes večine tistih, ki sem jih poslušal kot mulec, ni več. Bil sem velik oboževalec Tupac Shakurja, všeč mi je bil njegov ekspresionizem. Bil je gangsta, hkrati pa tudi zelo nežen, romantičen in čustven. Bolj kot gangsta me je privlačil ta drugi vidik njegovega življenja in ustvarjanja. Čeprav so me tudi njegova bolj eksplicitna besedila navdihovala in mi vlila samozavest, da sem začel razmišljati bolj uporniško. Takrat je bil hip hop subkultura, ki se je šele razvijala, to ni bil mainstream, kot je danes.

Pa pri nas? Ste poslušali Ali Ena, Klemna Klemna?

Ali Ena nisem nikoli dojemal kot raperja, ker je vsaj zame imel bolj skejtarski vajb. Klemnov album pa mi je tedanja punca kupila za rojstni dan. Slovenski rap sem začel zares poslušati šele, ko je Zlatko izdal album Svet je lep. Ta album je zame klasika.

Kaj pa Trkaj, s katerim zdaj veliko sodelujeta?

Dolgo mi njegova glasba ni bila všeč. Komadi, kot sta Dihi z mano in Poker avtomat, so mi bili sicer okej, ampak ko ga še nisem poznal, se mi je zdel to nekakšen študentski rap. Ko pa sem ga spoznal kot človeka, je tudi njegova glasba zame dobila drugo dimenzijo. Danes ga vidim kot hiperkreativca, hiperaktivca, genija, vizionarja.

Se vam zdi pomembno, da človek to, kar govori, tudi počne?

Če govoriš o sebi, ni druge možnosti, kot da govoriš o realnosti, ki jo lahko podkrepiš z dejanji, dejstvi, s svojim bitjem. Sicer to, kar govoriš, nima smisla.

Najbrž je prav zato, ker govorite o osebnih izkušnjah, vaše sporočilo tako univerzalno. Ne poslušajo in razumejo vas le mlajši osnovnošolci, ampak tudi njihove mame.

V pesmi Noben me ne razume sem ujel glas vsakega otroka, ki ima kakšno željo, kakršnokoli, pa si je ne upa povedati doma, ali pa jo je zaupal staršem, pa ga ne razumejo. To je čas, ko je avtoriteta sveta, ti pa si nekaj želiš, pa ti starši ne pustijo, in da bi jim ugajal, jih ubogaš. Nikoli nisem pričakoval niti načrtoval, da me bodo poslušale mlajše generacije. To se je zgodilo organsko. Zavedam pa se, da to prinaša veliko odgovornost.

Je za vas omejujoče, ko veste, da vas poslušajo devetletniki, ki recimo še niso slišali za travo, pa o njej izvedo iz vaših besedil?

Meja je tanka. Kot sem dejal, o sebi sem povedal vse. Zdaj ne morem nazaj. Ne morem zanikati in olepšati stvari. Lahko samo komuniciram tako, da bodo to razumeli tudi otroci. Pripravljen imam komad Ko sva prvič šla na joint, ki govori o dekletu, s katerim sem skadil prvi joint, o tem, kako sva padla v muziko in odplavala ... Vprašal sem se, ali je pametno, da po Noben me ne razume izdam tak komad. Ampak mislim, da so me ljudje sprejeli takega, kot sem. Tudi v Všeč tko k je sem povedal, da je trava del mojega življenja. Ampak poleg tega počnem tudi druge stvari. S še nekaj plesalci smo leta 2012 ustanovili plesno šolo Artifex, kjer učim otroke, stare od tri do devet let, njihovi starši mi popolnoma zaupajo, četudi poznajo moje komade. Jasno jim je, v kateri del življenja spada trava. Saj nisem džanki, sem pač nekdo, ki kadi tudi travo. Ko mi zapaše, prižgem kakšen joint, nisem pa za zlorabo trave. A se mi zdi prav, da mladi izvedo, da je to rastlina, ki ni samo za zakajanje, ampak je uporabna na veliko načinov. Slej ko prej se bodo srečali z njo, a ko bodo odrasli, se bodo stvari tudi pri nas že spremenile.

Je del odgovornosti do mladih ­poslušalcev tudi to, da se v besedilih izogibate kletvicam, ki so v tem žanru pogoste? Boli me ud, na primer, pravite.

Kletvice so včasih neizogibne, ker neki občutek lahko opišeš samo z določenimi besedami. Ne bi rekel, da zavestno ne uporabljam kletvic. Uporabljam pač isti besednjak kot v vsakdanjem pogovoru. Če kletvica paše, jo uporabim. Po občutku.

Kako drugačne so Dravlje od Fužin, ki jih opeva Zlatko, ali Trnovega, kot ga poznamo prek Klemna Klemna? Kakšna je draveljska hip hop scena?

Na Brilejevi sem, odkar vem zase. Tu je velika koncentracija ljudi, med katerimi vlada blokovska mentaliteta. Vajb je najbrž podoben kot na Fužinah.

Zakaj je lokalpatriotizem tako pomemben del hip hopa?

Nikoli nisem bil preveč samozavesten in ne znam se hvaliti, zato sem vedno iskal potrditev drugih. Vedno sem moral nekam pripadati in pripadnost mi veliko pomeni. Najprej v svetu plesa. Vpisal sem se v plesno šolo Bolero na hip hop in čez tri mesece na državnem prvenstvu prišel v finale. Na plesnih treningih sem spoznal ekipo, fante, s katerimi smo sanjali iste sanje, poslušali isto glasbo, zanimale so nas iste reči. Potem smo ustanovili svojo plesno šolo in naši plesalci zmagujejo na evropskih in svetovnih prvenstvih v hip hop kategoriji. Prej dovolim besedo čez sebe kot čez Dravlje ali mojo ekipo. Imam vrednote, načela in moralo, prek katerih ne grem. Ne se zajebavat, stari.

Se vam zdi, da vas je hip hop scena dobro sprejela?

Na sceno sem stopil kot član dueta Overdose z Denisom Alijem aka BSNC, v času, ko so kraljevali RDYO, Murat & Jose. A ta skupnost je bila, kot sem jo takrat dojemal, bolj zaprta. Rezervirana samo za 'njihove'. Bil sem outsider in zame so bili precej nedostopni. Pa si niti nikoli nisem zares želel biti del te scene. Delal sem glasbo, pisal komade in se zavedal, da sem dober, čeprav nihče ni vedel, da sploh obstajam. Potem smo se prijavili na natečaj za prvo slovensko hip hop kompilacijo 5 minutes of fame in prvič opozorili nase. A nas je scena z Jizahom na čelu zavrnila. Zajelo nas je ravnodušje. Boli nas, delajmo svoje, ustvarimo svojo sceno, smo si rekli. Zdaj, ko sem že naredil par krogov, ko imam že nekaj za sabo, vem, da je dovolj prostora za vse. Pravzaprav je na sceni dolgčas in je škoda, da ni več izvajalcev, konkurence, ki bi še dvignila raven.

Povejte še vsem tistim, ki so si želeli klavir, pa so jim starši kupili harmoniko. Vam je to znanje pri rapu koristilo?

Seveda, čeprav takrat nisem imel tega občutka. To je bila zame samo še ena šola. Iz šentviške osnovne šole sem. Medtem ko so moji sošolci zavili na igrišče, sem sam šel čez dvorišče v glasbeno šolo. Že prej sem kazal talent za glasbo. Rad sem pel, žvižgal, igral orglice, malo otroško harmoniko.

Ste že odkrili, ali ste v sorodu z Alfijem Nipičem?

Rekel je, da bo šel preverit v župnijo. Nepreverjeno bi lahko bil bratranec mojega dedka po očetovi strani. Tudi on je s tistih koncev.