Ime John Williams morda ni tako zelo znano kot Steven Spielberg ali George Lucas, a si brez njega ni mogoče predstavljati njunih najbolj kultnih filmov. Ob naslovih, kot so Vojna zvezd, Indiana Jones, Jurski park, Harry Potter ..., v spomin takoj priplavajo ikonične melodije, ki jih je zložil prav ta ameriški skladatelj filmske glasbe. Občinstvu Ljubljana Festivala sta jih je nocoj predstavila Orkester in Nacionalni zbor Sofijske filharmonije pod taktirko Najdna Todorova, sicer tudi velikega oboževalca sage Vojna zvezd.

Da je petdesetletni Todorov, ki velja za enega najbolj nadarjenih sodobnih bolgarskih glasbenikov, oboževalec Johna Williamsa, je bilo mogoče začutiti ves večer, tudi sam dirigent je med koncertom povedal, da je to eden njegovih najljubših skladateljev. Tako zelo mu je ljub, kot je ponazoril, da ima tudi zvonenje na telefonu nastavljeno po njegovih skladbah. Ko kliče sin, zazvoni glasba iz Indiane Jonesa, ko hči, iz E. T. - Vesoljčka. Za ženo občinstvu melodije raje ni izdal, je pa povedal, da ko kličejo z ministrstva za kulturo, zazveni Cesarska koračnica (The Imperial March) iz Vojne zvezd. Trenutno je prav on minister za kulturo.

Med koncertom se poklonil tudi svojemu profesorju, slovenskemu dirigentu Urošu Lajovcu, pri katerem je študiral na Dunaju. Todorov z Orkestrom Sofijske filharmonije, ki je bil ustanovljen leta 1892 kot Kraljevi orkester in je ena vodilnih institucij bolgarskega glasbenega življenja, sodeluje že od leta 2001, leta 2017 pa je postal njegov direktor.

Rekorder

John Williams, ameriški skladatelj z daleč največ nominacijami za oskarja, tudi v intervjujih tudi pri 92 letih o glasbi pripoveduje z iskrivim pogledom, kakor bi prvič pritisnil na klavirske tipke ali napisal svojo prvo skladbo. Z glasbo je bil obkrožen že doma, v Queensu v New Yorku, oče je bil namreč tolkalec. »Glasba je bila z mano vse življenje, tam je bila, ko sem se kot otrok začel zavedati življenja,« je dejal v pogovoru za Variety.

Še en naslov znane filmske serije, pri kateri je sodeloval ameriški skladatelj. FOTO:  Shutterstock

Najprej je igral klavir, pozneje še trobento, pozavno in klarinet, že zelo zgodaj je začel skladati. »Pisal sem skladbe zase, za prijatelje, nikoli pa nisem sanjal o tem, da bi postal profesionalni skladatelj,« je povedal v istem intervjuju. Leta 1948 se je družina preselila v Los Angeles, bliže hollywoodskim studiem. Vpisal se je na Univerzo v Kaliforniji in hkrati zasebno študiral kompozicijo pri Mariu Castelnuovi-Tedescu, italijanskem skladatelju, znanem predvsem po kompozicijah za kitaro, ki je po tem, ko je leta 1939 emigriral v ZDA, skladal za studio Metro-Goldwyn-Mayer.

Zmenek na slepo

Prvo delo, ki ga je napisal Williams, je bila sonata za klavir, ko je imel 19 let. Malo zatem so ga vpoklicali v vojsko, kjer se je pridružil tamkajšnjemu orkestru in naprej skladal. Leta 1954 se je vrnil v New York in se vpisal na sloviti glasbeni konservatorij Juilliard School ter se preživljal kot džezovski pianist v tamkajšnjih klubih.

Ko se je vrnil na zahodno obalo, je bila zlata doba Hollywooda že v zatonu, pa vendar je tisti glamur še ujel za rep in bil studijski pianist pri kultnih filmih, kakršni so Nekateri so za vroče (1959), Zgodba z zahodne strani (1961), Kako ubiti ptico oponašalko (1962). Sodeloval je z znanimi skladatelji tistega časa, Franzem Waxmanom, Bernardom Herrmannom in Alfredom Newmanom, ki je postal njegov mentor. V šestdesetih letih je začel tudi skladati za televizijo in film. Za svoj prvi večji projekt s prepoznavnim režiserjem, Williamom Wylerjem, šteje film Kako ukrasti milijon dolarjev (1966) z Audrey Hepburn in Petrom O'Toolom v glavnih vlogah. »To je bil krasen začetek, saj sem oboževal oba igralca,« se je spominjal.

E. T. – vesoljčka ni treba gledati še enkrat; če slišimo samo glasbo, se prebudi občutek, kakršnega smo doživljali ob gledanju v kinu. FOTO:  Shutterstock

Nato ga je od blockbusterjev ločil le korak, prav tako od Stevena Spielberga, ki je tako rekoč sinonim za tovrstno produkcijo. Med letoma 1974 (The Sugarland Express) in 2002 (Fabelmanovi) sta sodelovala skoraj tridesetkrat. V tem času se, kot sta povedala v intervjuju z voditeljem CBS Stephenom Colbertom, nista niti enkrat sporekla. Tudi njuno prvo srečanje je bilo kot nekakšen zmenek na slepo. Ko je Williams videl najstnika pred sabo, si je mislil, morda je to sin gospoda Spielberga, a kje je on?, je opisoval tisto srečanje. Toda že v nekaj minutah pogovora je spoznal, da je mladenič pred njim bister, predvsem pa je poznal tako rekoč vse, kar je dotlej napisal in sam že tudi pozabil. Spielberg mu je vrnil kompliment: »Imel sem veliko zbirko filmske glasbe. Ko sem slišal Johnovo podlago za film Tatovi (Reivers), sem si rekel, da če bom imel kdaj priložnost režirati, hočem, da on napiše glasbo za vse. To je bilo leta 1972.«

Ko ga je povabil k sodelovanju pri snemanju Žrela (1975), si je mladi Spielberg želel nekaj podobnega, kot je ustvaril za film Images Roberta Altmana, se je spominjal Williams. »Toda to je strašljiv film, mar ni tvoj pustolovski?« ga je menda vprašal. Potem se je spomnil kompromisa, ki je pomembno vplival na doživljanje filma, preproste melodije s tremi toni, ki jo je mogoče zaigrati zastrašujoče glasno, kot da je morski pes tik nad tabo, ali zelo nežno, kot da je nevarnost še daleč. Pri tem se je, kot je dejal, zgledoval po dveh tonih iz Psiha, za katerega je glasbo napisal njegov prijatelj Bernard Herrmann.

Tema iz Vojne zvezd je bila v ospredju tudi na sinočnjem ljubljanskem koncertu filharmonikov iz Sofije pod vodstvom dirigenta Najdna Todorova.  FOTO: Promocijsko gradivo       

Skladba za Hedwig

Med najbolj ikoničnimi je prav gotovo glasbena spremljava za kultno filmsko sago Vojna zvezd, ko ga je Spielberg »posodil« Georgeu Lucasu. »Ko sem pripravljal glasbo za Vojno zvezd, se mi je zdel film odlična priložnost, nisem pa se zavedal, da bo postal takšen fenomen v filmski zgodovini.« Pravzaprav ni pričakoval niti, da bo Lucas posnel nadaljevanje. Ko je napisal pesem za glavna lika, Luka in Leio, jo je napisal kot ljubezensko pesem, je povedal v intervjuju, šele pri snemanju naslednjega dela je izvedel, da sta brat in sestra. Zato je moral za Leio napisati novo tematsko pesem. »Velika napaka je bila, ker nam George tega ni povedal,« je dejal.

Z Lucasom je sodeloval tudi pri filmih o pustolovcu Indiani Jonesu, prav tako je eno najbolj prepoznavnih tem ustvaril za Harryja Potterja (prva dva dela je režiral Chris Columbus). Ko so ga klicali iz Londona s ponudbo za sodelovanje pri filmu o mladem čarovniku, je bil ravno na večerji. Kot se je spominjal, je knjige poznal, ni pa jih prebral, a očitno se je zgodilo nekaj, kar je v njem vzbudilo tisti pravi občutek. Ko je prišel domov, je napisal melodijo za Potterjevo sovo Hedwig, jo naslednji dan zaigral z orkestrom, posnel ter poslal v London. Odgovor je bil: »To je to, to bo tema za naš film.«

Njegov opis, kako je nastala melodija, ob kateri danes vsakdo takoj pomisli na mlade čarovnike in njihovo Bradavičarko, ponazarja, kako se je pravzaprav loteval skladanja za filme. Ali kakor je opisal Spielberg: »Pri Johnu je ključen prvi vtis. Takrat se zgodi nekaj, česar jaz ne razumem, film se poveže z njim, ga prežame, in ta čustva je sposoben preliti v glasbeni ekvivalent.« Sam je svoje delo opisal z bistveno bolj preprostimi besedami: »Moja naloga je v sodelovanju z režiserjem izboljšati pripoved z glasbo, opisati karakterje, ustvariti atmosfero in ambient …«

Z glasbo je okrepil čustva občinstva ob gledanju Jurskega parka. FOTO: Promocijsko gradivo   

V nekaterih primerih je stopila njegova glasba tudi onkraj filmov in ustvarja razpoloženje v vsakdanjem življenju. Iz vodilne pesmi za film Sam doma, pri katerem je prav tako sodeloval s Chrisom Columbusom, je nastalo brezčasno delo ter nekakšna tematska spremljava za božični čas, saj jo takrat igrajo številni orkestri po svetu. »To je velika nagrada in zelo zadovoljujoče,« je dejal.

Spomin na prvega oskarja

Med naslovi legendarnih filmov, ki jih je obogatil z glasbeno podlago, so še Bližnja srečanja tretje vrste, Superman, E. T. – vesoljček, Jurski park, Rojen 4. julija, Reševanje vojaka Ryana, Schindlerjev seznam, JFK, Lincoln … Vseh ni mogoče našteti, prav tako ne vseh nagrad, ki jih je prejel. Dobil je 26 grammyjev, pet oskarjev, tri emmyje in štiri zlate globuse, če se omejimo le na najbolj znane. S 54 nominacijami za oskarja ni le največkrat nominirani skladatelj, temveč drugi največkrat nominirani posameznik, za Waltom Disneyjem. Z nominacijo za glasbeno spremljavo filma Indiana Jones in artefakt usode je bil pri 91 letih tudi najstarejši.

S Stevenom Spielbergom ga veže 50 let dolgo sodelovanje. FOTO: Shutterstock

Še vedno se spominja svojega prvega, oskarja za Goslača na strehi. Bilo je leta 1972, na 44. podelitvi, ki se je spominja kot zabave ob večerji, na kateri so igralci pripravljali skeče, daleč od današnjih gala dogodkov pred stotinami kamer in milijoni gledalcev, pred katerimi se nihče noče osmešiti. Tudi vznemirjenje ob tistem prvem priznanju je bilo veliko, najbrž večje kot ob naslednjih, ko skoraj ni več mogel šteti nominacij.

Velikokrat so ga vprašali, katera njegova glasbena spremljava mu je najljubša. Naštel je različne, E. T., Bližnja srečanja, Sam doma … »Veliko je tega. Težko je izbrati eno, vse imaš rad in vsako bi še malo izboljšal,« je dejal v enem od intervjujev. Na vprašanje o svoji zapuščini pa odgovoril: »O tem ne razmišljam, saj sem še veliko premlad!« Ter dodal: »Če se me bodo spominjali kot nekoga, ki je dobro opravljal svoje delo, kot dobrega glasbenika, bom zelo zadovoljen.«