Edo Maajka: Neznosna lepota vinilne glasbe

Hrvaški raper bosanskih korenin Edo Maajka je pred kratkim v Ljubljani podpisoval vinilne izvode prvenca Slušaj mater ter zadnjega albuma Put u plus. Z njim smo se pogovarjali o ljubezni do vinilnih plošč, begunstvu, izgubi doma in fotografijah.
 

Ste vi še bili vinilna generacija?

Eee … bolj proti koncu. V bistvu je moj brat, ki je letnik 1969 in devet let starejši od mene, na veliko poslušal vinilne plošče. Tako sem se tudi jaz na vinilu naposlušal najboljših domačih skupin, od Atomskega skloništa do Discipline kičme, Zabranjenega pušenja in celotnega novega vala.
 

Kakšna je danes vrednost vinilnih albumov? Sploh glede na to, da smo bombardirani z glasbo različne kakovosti.

Tisti, ki spoštujejo vinilne albume, jih imajo zelo radi. Mislim, da je vinilni avdiozapis precej bogatejši od drugih zapisov glasbe. Seveda pa ni moja naloga govoriti ljudem, naj kupujejo le vinilne plošče … Jaz kupim vinilno ploščo, ki jo res hočem imeti in občasno poslušati.

Ljubezen do vinilnih plošč se je rodila z raziskovanjem glasbe iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, predvsem domačih, jugoslovanskih glasbenikov. Ko sem tako odkrival glasbenike in se učil o njih, sem seveda to počel predvsem prek vinilnih albumov, in tako sem se zaljubil v ta glasbeni format.
 

Prvenec, ki je spet izšel na vinilu, ste naslovili Slušaj mater. Mladina ponavadi noče poslušati mame, staršev. Kje je tu upor?

Veste, v čem je fora? Če sem že izbral ime Edo Maajka … ena od mojih temeljnih življenjskih travm je vojna, da nisem odraščal z mamo. Morebiti sem tudi zato izbral tako umetniško ime.

Poslušaj mater, poslušaj odrasle, poskusi se od njih naučiti kaj pametnega o življenju, je v bistvu moj nasvet, prošnja, namig, čeprav sem bil takrat starejši najstnik in v obdobju, ko res nihče ne mara staršev. Vendar tako sem se po­imenoval in sem zelo zadovoljen s tem albumom, ki je bil začetek moje kariere. Zadovoljen sem tudi z ovitkom.


 

Kdo je na naslovnici?

Na naslovnici je moja nena, babica, ki me drži v naročju. To je ena od mojih redkih fotografij iz otroštva. Ko se je začela vojna in smo morali bežati, je vse ostalo v hiši. Ostali smo skoraj brez fotografij. Do trinajstega leta so ostale le štiri. Fotografijo, ki je na naslovnici, nam je poslala mamina sestra. Skenirali smo jo in dali na ovitek prvenca. Zdaj se gotovo ne bo izgubila. (Smeh.)
 

S skladbami s prvenca Saletova osveta, Mahir i Alma ter šaljivo Prikaze ste navdušili občinstvo. Vas je to presenetilo?

Zelo. Ko sem delal ta album, nisem hotel nikogar navdušiti, le dokazati sem si hotel, da znam rapati. Takrat v Jugoslaviji oziroma novih državah v bistvu ​ni bilo rapa. Le Rambo Amadeus je občasno izvajal glasbo, podobno rapu. To verjetno ni vplivalo na celotno sceno, name pa je.

Šele pozneje so nekateri rapali v Ljubljani, Beogradu, Sarajevu … Ko se je zgodilo to sr.... z vojnami, so se scene razvijale neodvisno druga od druge. Po koncu vojn so se raperji spet povezali.

Na začetku hip hopa na Balkanu je bil pomemben producent Koolade in drugi, ki so delali beate, glasbene podlage. To je bil predvsem hrvaški rap, ki je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj kakovosten na tem območju. Kasneje je izgubil zagon, vendar je bil na začetku zelo pomemben in vpliven.
 

Slušaj mater ste izdali za hrvaško podružnico slovenske založbe Menart.

V Bosni ni bilo zanimanja za kaj takega. S komerkoli sem se tam pogovarjal o rapu, so mi rekli, da je to neko brezvezno nakladanje, da to ljudi ne zanima, da to ni glasba. Na Hrvaškem sem imel kakšne tri pogovore z založbami. Menart mi je bil najbolj všeč, ker so tam prvi razumeli, kaj je hip hop v našem prostoru. S to založbo so podpisali pogodbo prvi hrvaški raperji. Meni kot mulcu, ki bo izdal album, je bilo v čast, da je moj album izšel pri tej založbi.
 

V Zagreb ste prišli kot begunec, kasneje ste se vrnili v Bosno, nato spet v Zagreb.

Hrvaška je zdaj moj dom.
 

Kako je bilo na študiju ­kriminalistike v Tuzli?

Zanimivo. Veliko sem se prepiral s profesorji. Takrat sem študiral na dveh fakultetah, poleg kriminalistike še na strojni. Razmišljal sem, ali bom ostal v Bosni, in če sem že iz Brčkega, bi se osredotočil na carino, saj je meja blizu. Prepiral sem se predvsem s profesorji zgodovine zaradi revizionističnih pogledov na razlago zgodovine.

Videl sem, kako na Hrvaškem ljudje poskušajo prilagoditi zgodovino in spremeniti pomen nekaterih dogodkov. Tako poskušajo tudi v Srbiji in Bosni s svojo interpretacijo zgodovine manipulirati mladino. Nisem se mogel zadržati in sem se spuščal v butaste razprave. No, pozneje sem se vrnil v Zagreb.

Sicer pa se tako pri nas kot v celotni Evropi dogaja razvrednotenje kakovosti, ne glede na to, ali govorimo o politiki ali kulturi. Ravno v kulturi in umetnosti je ta pojav najhujši, zlasti v naši regiji, ker ni denarja.
 

Je Edo Maajka dobrodošel v državah, ki so nastale iz Jugoslavije?

Mislim, da je v vseh državah več tistih, ki sem jim všeč, kot sovražnikov. To je kar v redu. (Smeh.) Pač vztrajno nasprotujem pranju možganov, spodbujanju nacionalizmov in menim, da živimo v slabem trenutku za naše narode.
 

Imate izkušnjo z begunstvom. Kako gledate na sodobne migracije, ki so izgovor za promocijo različnih nacionalizmov?

Poglejte. Če je v državi beda, če ni denarja, bodo vedno krivili druge, tiste, ki niso nič krivi. Sam sem begunec in res ne morem biti proti beguncem. Tudi če kateri izmed beguncev povzroča težave, je to zelo majhen odstotek med ljudmi, ki so res v stiski.
Tudi mi, ki smo bežali iz Bosne, smo bili v redu ljudje. Odrasel sem na Hrvaškem, kamor sem prišel s trinajstimi leti, zdaj jih imam pa nekaj več kot štirideset.
 

Velikokrat ste v središču javnih polemik. Ste si doslej nabrali dovolj sovražnikov?

Ma … nimam resnih sovražnikov. Jaz sem se, tako kot vsak mulc, ki je prišel na sceno, norčeval iz ljudi iz glasbenega mainstreama. To je vedno treba delati. (Smeh.) Umetnost mora nekoliko provocirati in ne more ti biti vsakdo všeč.
 

Poleg prvenca ste pred kratkim tudi vaš zadnji album Put u plus izdali na vinilu.

Da, res sem ponosen na te fizične dokaze, da sem v življenju nekaj naredil, da sem umetnik. (Smeh.) Ko izide album, sem tako vesel, kot da bi se mi rodil otrok.