Đole v Stožicah: »Sem nostalgičen? Sem.«

Da je Balašević v Ljubljani natanko po letu dni in na 25. maj, nekoč dan mladosti, ni slučaj. Medtem ko je lani napolnil Križanke, tokrat dvorana ni razprodana. A vendar bi težko ugibali, da so Stožice nocoj polne nostalgije, kajti tu je kljub vsemu mnogo predstavnikov mlajše generacije, ki so očitno prišli poslušati dobro glasbo, ne pa obujati starih časov. Na odru je scenografija, nekakšna meščanska sobana, ki se koplje v vijolični svetlobi.

Brez pompa, reflektorjev, tako kot smo ga bili vajeni, skorajda izza ozadja je Balašević začel koncert. Z novo pesmijo, ki je nadaljevanje Razdeljaka izpred 40 let. Baronov bal je hommage nekemu staremu tangu, je pred časom povedal.
 
 

»Dober večer, Ljubljana,« so potem slišale Stožice, in še, da ima pevec pred Ljubljano tremo, saj se je trikrat med skladbo zmotil. »Petdesetletnice očitno ne bomo praznovali.« Raje ima Križanke, a se trenutno prenavljajo . »Jaz pa na žalost ne morem biti renoviran.« V veselih in hitrih ritmih gre koncert naprej.



Balašević še vedno navdušuje s humorjem, ki je se sliši povsem spontano. Mimogrede tako tudi polaska slovenskemu občinstvu in se zahvali za nazaj, da so njegove pesmi preživele tudi, ko ga ni bilo tukaj pri nas.
 
Na koncertu je v stari opravi s temnim puloverjem in belimi supergami ter s prepoznavnim glasom kot pred desetletji. Vsaj eno roko ima tradicionalno v žepu, pa naj prepeva žalostno zgodbo o Vasi Ladačkom ali Neke nove klince ali hitro in razigrano Božo zvani Pub. Dvorana poje z njim, na oder letijo šopki rož, on pa hvali bend na odru. »Boljšega pevca boste še slišali, boljšega benda pa ne.«



Mogoče je za glasbenika težka odločitev, ali med koncerti govoriti ali ne. In če govoriti - kaj govoriti? A za Balaševića so to trenutki, ko se še močneje poveže s publiko. Celo več, zdi se, da občinstvo še posebej uživa ravno v teh prehodih, drobnih spominskih skokih k prigodam njegovega življenja.
 
»Ste vi tisti Balaševič?«
 
»Ne, nekoč sem bil. Takrat, ko to ni hotel biti nihče drug.«

In zdaj je prišel čas za njegove ženske. Najprej Mirko potem Marino, Olivero in Tercijalko, za njimi pa Ringlšpil. Publika prepeva z njim:  »Daj okreni ta ringlšpil u moji glavi, to ne zna niko samo ti ...«
 
In spet prehod k novi pesmi; V vsakem mestu ima koncert na nekaj le:  Zagreb, Beograd, Split... Nikoli ne izpusti Ljubljane. »Sem nostalgičen? Sem. Za nekimi dobrimi časi. Nobena od držav ni izgubila toliko mest, kot sem jih jaz. A jih dobivam nazaj. Eno po eno.«

Ja nisem luzer, Nevernik, Unikatna, Galicia, Ćaletova pesma, Mati, D-moll, Ne lomite mi bagrenje, ob kateri je dvorana postala en velik pevski zbor.  »To so same ljubezenske pesmi.«
 
Na žalost pa se besedilo v dvorani zaradi slabe akustike težko razume. Zato pa toliko bolj postaja jasno, da je Balaševič v dobri pevski in siceršnji formi.  »Vi ste v EU, kjer trajajo koncerti dve uri in konec. A mi bomo šli dlje,« je potolažil občinstvo.

In gre koncert proti tretji uri z eno največjih uspešnic Jesen stiže ... A konca še ni na vidiku. Ne na odru, ne med poslušalci, ki so dodobra napolnili dvorano in se glasovno že popolnoma ujeli z glasbeniki na odru. Nekaj uspešnic še ostaja. Zagotovo Cirkus. Morda za čisto pravi konec...



Tisti, ki so zrastli z njegovo Računajte na nas, se greli ob njegovi Ktarin in prvi ljubezni, ki je prišla tiho in nenapovedana, ali malo mlajši, ki so njegovo panonsko melanholijo spoznavali skozi Ne lomite mi bagrenje, vedo, da njegove pesmi niso vedno za veselje in svatovac, kot poje v Svirajte mi jesen stiže. A vse po vrsti so zgodbe, ki izražajo neizogibno življenjsko dejstvo; da vse teče, da se vse menja ... panta rei. Da so pač povsod »neki novi klinci«. Še mlad je zapisal, da stari (»U prolazu ljude otkrivam kroz šifre. Dovraga, sve mi to govori da starim«), in se kmalu po koncu Jugoslavije spraševal, kje smo tisti, ki smo stali na Hej Slovani (»Kao da smo uz tu priču izmišljeni ... «).

A za človekom, katerega leitmotiv življenja je nasmeh in je vsaki dan dolcevita (Ja, luzer?), so štiri desetletja kariere. S Slovenci tako kot po drugih mestih nekdanje skupne države praznuje s simbolnim naslovom – Baronov bal po stihu iz pesmi U razdeljak te ljubim, prve pesmi, ki mu je nakazala njegovo življenje, prve pesmi, ki jo je menda odpel na mikrofon. Postala je popkulturni fenomen, fraza »u razdeljak te ljubim« pa del tedanjega vsakdana mladih in starih, moških in žensk.